Dežela Koroška se mora pripraviti na gledališki projekt »Drugačna dežela«

Elena Messner je Koroško zapuščala in se vračala. Smeri so bile različne. Zagreb, Beograd, Marseille-Aix-en-Provence, Dunaj. Vedno znova Koroška. In v zadnjem času še močneje Koroška. Z mladimi koroškimi avtoricami in avtorji pripravlja gledališko predstavo o njihovem odnosu do Koroške z geslom »Drugačna dežela«.

Imam vtis, da na Koroškem tačas ni ustreznega prostora za kritični literarni in kulturni diskurz. Niti založba Drava ne predstavlja več diskurzivnega središča za razprave in debate o slovenskih aspektih literature in kulture na Koroškem. Gledališka dejavnost pa, če ne bi bilo Marjana Stickra in nekaterih zelo angažiranih mladih skupin kot Teatr KuKuKK (Natalija in Katarina Hartmann, Michael Kristof-Kranzelbinder in drugi), tudi ne bi imela vsaj tega prostora in odziva, ki si ga je s trudom pridelala v preteklih letih.

Osebno sem do nedavnega le iz daljave in v presledkih spremljala kulturno-politično dogajanje na Koroškem, tako da je moj pogled na literarno sceno lahko samo fragmentaren, nepopoln, morda celo v marsičem zgrešen. Zdi se mi pa, da se predvsem nemško govoreče ustanove zanimajo za mlado slovensko literarno generacijo. Aktualni gledališki projekt »Das andere Land«, v katerem bom sodelovala in je osredotočen na mlado generacijo pesnikov in pisateljev, sta sprožili celovška univerza in teater »Wolkenflug«, nastopali in pisali za projekt pa bodo skoraj vsi mladi pisatelji in pisateljice – dvojezično, nemško ali pa slovensko. Med avtorji so Niko Grilc, Dominik Srienc, Julia Jost, Verena Gotthardt, Barbara Juch, Aljaž Pestotnik, Stefan Feinig in še nekaj bi jih lahko naštela.

Žal je tako – in temu se ni treba čuditi –, da mladi odhajajo in delajo zunaj Koroške. Večina teh mladih ne živi in ne dela več na Koroškem. Niko Grilc je ta pojav kulturne povezanosti s koroškim prostorom imenoval »stabile Fernbeziehung mit Kärtnen/Koroška«. Da, to je ironičen, a dober opis.

Očitno res primanjkuje slovenske literarne in kulturne institucije, ki bi sistematično skrbela za mlade. Rastje izhaja samo enkrat na leto – no, vsaj to! Seveda, vselej je lažje kritizirati, dosti težje pa ustvarjati. Ustvarjalci v deželi, »na terenu«, se spopadajo s strukturalnimi, finančnimi, političnimi in duhovnimi zaprekami in ovirami, to pa seveda pritiska na dobro voljo. Zato je ustvarjalnost v prostoru samem toliko bolj občudovanja vredna in ustvarjalci zaslužijo več pozornosti in odmevnosti v slovensko-koroški javnosti in več podpore s strani slovenskih kulturno-političnih ustanov.

Elena Messner o sebi

Rodila sem se 1983 v Celovcu, nekaj let sem preživela v Ljubljani, v Celovcu sem obiskovala javno dvojezično šolo. Leta 1992 se je naša družina preselila v Salzburg. Študirala sem pa na Dunaju in tam napisala diplomsko delo in disertacijo. Raziskovala sem v Zagrebu in Beogradu. V letih 2013 do 2019 sem poučevala na univerzi Marseille-Aix-en-Provence. Zdaj spet živim na Dunaju.

V Celovec prihajam predvsem zaradi literarnih in akademskih projektov in za predavanja na univerzi, kjer že nekaj let redno poučujem kot eksterna lektorica na slavističnem institutu. Koroška je zame nekakšna cona akademskih in literarnih kontaktov in v tem smislu produktiven intelektualen prostor. Do politične Koroške pa imam ambivalenten odnos, kar očitno ni nič izjemnega, saj med mojimi mladimi znanci ne poznam skoraj nikogar, ki ne bi zaradi zgodovinskih in političnih vprašanj čutil in govoril prav tako.

Elena Messner 2018 pri branju na Dunaju »Literatur am Steg«