Pepca Lederer je dobra duša fare Št. Jakob v Rožu. Na njenem domu na Reki je veliko risb, ki so jih zanjo narisali otroci, veliko je rož in fotografij. Letos je praznovala 70-letnico življenja in to je bila prijetna priložnost za pogovor o vsem, kar naredi dobrega za ljudi okoli sebe. Pepca Lederer o svojem delu ne pripoveduje veliko, a njena dela govorijo sama zase. Same pohvalne besede zanjo najdejo tudi Jurij Buch, Marjan Gallob in Hanzi Filipič.

Pepca Lederer ima brata in sestro. Zaznamovalo jih je, da jim je zelo zgodaj umrla mama, ko je bila Pepca stara 13 let. Kot najstarejša je prevzela mnogo odgovornosti. »Ko sem se sama bližala petdesetemu letu, me je bilo zelo strah,« pripoveduje. Pri teh letih je umrla njena mama. Dvanajst let za mamo je umrl oče, do konca ga je z ljubeznijo oskrbovala Pepca, potem je šele lahko šla delat. Kljub temu da sta starša umrla tako zgodaj, sta jih veliko naučila za življenje, »najbolj pa to, da je treba gledati na druge ljudi,« pravi. Že v času župnika Kariclja in s. Antonije je sooblikovala otroško skupino. Tedaj otroci niso imeli še toliko drugih dejavnosti in so večkrat prišli v farovž, tudi instrumente so se učili tam.

»Brez otrok ne bi mogla biti,« pravi Pepca Lederer, ki si je želela tudi v poklicnem življenju delati z otroki, a to ni bilo mogoče. V tistem obdobju tudi ni imela koga, ki bi jo spodbudil, da naredi kakšno izobrazbo v to smer. Želela si je postati učiteljica za ročna dela, ker to zelo rada dela. Mislila je tudi na poklic veroučiteljice. Vse življenje dela z otroki, to je delala v svojem prostem času ob delu v Zadrugi. Veliko časa je darovala in še daruje za mlade, je z njimi in to znajo ceniti. Še po mnogih letih ji kdo reče, kako je bilo lepo v otroški skupini. Zaposlena je bila tudi v konventu šolskih sester v Št. Petru, kjer je čistila, delala v kuhinji in pomagala v vrtcu. Pri delu ji je bilo tako lepo, »da sem skoraj pozabila iti v pokoj.« A tudi v pokoju nikakor ne počiva. Vsako leto vodi birmansko skupino, s tem je začela v času, ko je bil njihov župnik zdajšnji škof Jože Marketz. Ob tem pove lepo doživetje – letos je na dan birme kot birmanska spremljevalka vsem birmankam in birmancem napisala sporočilo in prav vsi so ji odgovorili. Pri srečanjih mlade spodbuja za prevzemanje odgovornosti. Rada se spominja, ko so z otroki šli za par dni na planino. Sedaj imajo vsak mesec otroško srečanje, ki se ga udeleži veliko otrok in mladih. Velikokrat se ji zaupajo, kaj jih skrbi. Moli zanje, da bodo našli pravo pot v življenju. Z veseljem sodeluje pri projektih Katoliške otroške mladine, ki jih organizira Andreja Lepuschitz, v adventu in postu obiskujejo šole, organizirajo srečanja za ministrante, posebej srčna zadeva pa je zanjo Otroški dan. Hvaležna je vsem pomočnicam in pomočnikom, ki ji pomagajo, da Akcija treh kraljev v fari dobro uspe. Veliko organizacijskega dela ima tudi za miklavževanje in mnoge nagovori za sodelovanje, ljudje radi pomagajo. Pomembno ji je, da se ohrani slovenščina.

Sodelovanje v fari je lepo, pri župniku Juriju Buchu občuti veliko prostosti in podpore za delo. Če potrebuje kaj na računalniku, to takoj naredi Marjan Gallob, vsak je pristojen za nekaj in vsi si med seboj pomagajo. Poleg dela z otroki in mladimi Pepca Lederer rada dela na vrtu, lepo je, »ko vidiš, da kaj zraste in to, kar ti narava deje, lahko deliš tudi z drugimi.« Cerkev je njen drugi dom, v cerkvi v zboru poje že od svojega 15. leta. V Mešanem pevskem zboru Rož, ki ga je vodil Lajko Milisavljevič, je bila prisotna od prve do zadnje vaje. Še vedno pa prepeva pri zboru, ki ga ima Hanzej Sticker. Igre je igrala že prej pri Petru Stickerju in tudi pri Marjanu Štikarju. »Svoje družine si nisem ustvarila, zato sem lahko bolj odprta za druge,« pripoveduje in dodaja: »Bog je že vedel, kje me potrebuje.« Delo vidi povsod, pomaga pri agapah po posebnih mašah ali po orgelskih koncertih, rada speče kaj sladkega in to tudi podeli, »kako lepo je, če lahko nekoga razveselim. Ko kaj podariš, veliko več dobiš nazaj,« je prepričana. Pepca Lederer sodeluje v liturgičnem krožku fare Št. Jakob, deli načrt za branje Božje besede in tudi sama bere. Med ljudmi se počuti dobro, opazi, če kdo potrebuje pomoč, velikokrat ponudi svoj prevoz. »Če mi ne bi Bog pomagal, ne bi prišla tako daleč,« pravi s hvaležnostjo za Božjo pomoč in vse dobre ljudi na svoji poti. Zelo veliko ji pomeni nedelja, Gospodov dan. »S tem, kar delaš, se lahko približaš ljudem in oznanjaš Boga,« je polna zaupanja.

Ob 70-letnici življenja je vsem povabljenim spekla srce in jim zraven podarila misel: »Veliko ljudi vstopi v tvoje življenje, a le malo jih zapusti sledi v tvojem srcu.« Pepca Lederer s svojim prijetnim značajem, nasmehom in nesebičnim delom pušča sledi v srcih ljudi.