Diakon Hermann Kelich in veroučiteljica Adrijana Cuderman sta dijake in dijakinje 1 B razreda Slovenske gimnazije pripravila na križev pot. Pri verouku so dijaki pripravljali posamezne postaje s pomočjo veroučiteljice, dolgoletni pedagog in škofov ceremoniar Kelich pa je mladim na Križni gori razložil pomen križevega pota in kako o po drugi svetovni vojni na gričku pod cerkvijo gradili kapelice oz. postaje tudi v spomin na vse žrtve vojne.

Dijaki in dijakinje pa so sami pisali besedila za posamezne postaje.

Križev pot je naša pot: prek dolin in gora, v lepem in grdem vremenu, v družbi domačih in prijateljev kot tudi takih, ki nas ne razumejo in nas celo zasmehujejo. Jezus zase pravi, da je pot resnica in življenje. Pravi tudi, da bo živel tisti, ki vzame križ na svoje rame in gre z njim. Ko gledamo Jezusa, vidimo sebe in svoje bližnje. Prepoznamo se v njem, pa tudi v Pilatu, vojakih, radovednih opazovalcih, v Veroniki in Simonu.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

Od koraka do koraka Jezus težje nese križ. Na glavi ima še trnjevo krono, ki je tudi precej težka, zato Jezus pade pod križem. Vojaki in tudi drugi to vidijo. Verjetno se mu je Jezus smilil, saj je bil dober človek, ki je imel vse ljudi rad. Jezus ve, da mu Bog pomaga in veliko ljudi misli na njega. Bog mu da moč, da vstane in gre naprej. (Patricia)

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Križ leži na tleh in Jezusa položijo nanj. Pribijejo mu roke in noge. Velike bolečine je imel. Jezus, hudo je gledati tvoje rane. Tvoje bolečine naj dajo poguma vsem tistim po svetu, ki zelo trpijo. (Luka)

12. postaja: Jezus umrje na križu

Križ je postavljen pokonci. Jezus visi – pribit na njem. Njegovi učenci so ga zapustili, razen učenca Janeza. Skupaj z Marijo stojita pod križem. Mati Marija pod križem postane tudi naša Mati. Tri dolge ure visi Jezus na križu. Nato izdihne. Tudi rimski stotnik zdaj razume, da je Jezus Božji sin. Jezus, hvala ti, ker si hotel za nas umreti in si nas tako odrešil. (Lina U.)

Ob koncu se je diakon Kelich mladim zahvalil, da so se tako pripravili na veliko noč in jim podal na pot, da smo vsi Božji otroci, vsi smo nekaj edinstveni, vsi imamo isti nos, ista ušesa, ista usta, ker nas je Bog, ki je naš cilj, take ustvaril. Priporočili smo se skupaj Bogu, ki nas vsak dan spremlja, da smo zadovoljni, da se nasmejimo, se razjezimo, da imamo dobre starše in učitelje in za to potrebujemo Božji blagoslov – posebni blagoslov v rokah, ki so ga ponesli tudi domov staršem in prijateljem.

Gabi Frank