»Čas je hitro minil,« pravi. »Tako hitro, da sem pozabil, kdaj je minil.« Ve pa tudi, da bo sedaj še hitreje mineval, »kajti starejši si, hitreje mineva«. Jozi Pasterk iz Kokij je star 90 let. Pri nevarnem poklicnem delu v gozdu je imel »tisoče angelov varuhov«, rad je pel v več zborih, »dokler mi glas ni zarekel,« mnogo tega, kar se je zgodilo v njegovem življenju, pa je zapisal v dnevniku.

Dnevnik piše Jozi Pasterk že več kot pol stoletja. Nabralo se je nešteto zvezkov in nastalo je iz tega nekaj več. V 12. knjigi »Tako smo živeli« je zbral najpomembnejše spomine na več ko 150 straneh. Tam omenja tudi še eno drugo veliko veselje. To je igranje na odru. »Užival sem ob igranju.« Deset let je igral v igralski skupini farne mladine v Železni Kapli. Kot bi bilo včeraj, našteje igre. Lumpacij Vagabund, Gospod mora biti, Z lastovkami, Revček Andrejček, Naša kri, Kje je meja, Nedeljski divji lovci, Domen. Igra je tudi v igri Žrtev spovedne molčečnosti. Tu je imel vlogo morilca. Pravi: »Ta igra mi ni bila všeč, ker je bila brutalna in hinavska. Pri tej igri nas je sodelovalo kar osem bratrancev.« Ko se je preselil v Kokje, je igral še osem let tudi v Dobrli vasi. Tu pa je prevzel še drugo vlogo, namreč kot odbornik Slovenskega prosvetnega društva Srce. K tej vlogi so prišle še druge: dolga leta je bil odbornik Posojilnice, nekaj časa se je slišal njegov glas na Slovenskem sporedu ORF, bil pa je tudi odbornik Društva upokojencev Podjuna. Njemu je bila v življenju vedno pomembna tudi skupnost in za to je rad in iz vsega srca vedno žrtvoval svoj prosti čas.

Pomembno vlogo je v njegovem življenju igrala pesem. Kot mlad fant je pel pri Mešanem zboru v Železni Kapli, nato pri Moškem zboru v Žitari vasi in pri društvenem zboru Srce v Dobrli vasi. V cerkvenem zboru v Dobrli vasi je pel več ko 60 let, dokler mu ni omagal glas. Peti pa je nehal, »ko ni več prišel takšen glas od mene, kot bi moral«. Čisto na začetku si je že kot otrok zaželel, ko je še pel s sestrama Karlo in Ančijo, da bi kdaj pel pri kakšnem zboru. Ko se mu je potem želja uresničila, je kmalu videl pomanjkanje domačih zborovodij in takrat se mu je čisto na tiho porajala nikdar uresničena želja, »da bi znal dirigirati, da bi imel svoj zbor«. Na vprašanje, kaj bi peli, če bi on dirigiral, pa tudi pri devetdesetih letih nikakor ni v zadregi: »Peli bi seveda nekaj veselega.« V kakšnem taktu bi bilo in s kakšno vsebino? Tudi to mu je jasno: »To bi moral šele skomponirati. Morda bi napisal tudi besedilo sam.« Pa še glede zbora pripomni: bil bi to mešani zbor.

Vse življenje pa si je želel tudi naslednje: rad bi znal tipkati. Svoje dnevniške zapise piše na roko v zvezke in včasih iz teh rokopisov nastane tudi kaka zgodba. Eno teh zgodb je predstavil v svoji nekdanji šoli v Lepeni na literarnem branju skupaj s sestro Karlo Haderlap. Izjemen večer je to bil in njegove ljubljene pesmi ni manjkalo po branju. Kot otrok je hodil z Remšenika v Lepeno v šolo. Kar je imel kot otrok prostega časa, »sem krave pasel,« drugače pa ni manjkalo strahu, vojaška letala so letala nad domačim krajem, »šipe so se tresle in krogle iz pušk partizanov in nemške vojske so neštetokrat švigale v pokrajino, ko sem odhajal iz šole domov in se skril za poljskim znamenjem«.

Dela je bil Jozi Paterk navajen od doma. Pri Štucu v Remšeniku so imeli krave in vole in še kaj. S šestimi leti je začel kositi in »zato zame nobeno delo ni bila kaka težave v življenju, bilo je nekaj samoumevnega.« Celo življenje je delal v gozdu posestva grofa Thurna, večji del v bregovih in to skoraj vedno z motorko. Enkrat je bilo posebej tesno. »Sem že smrt videl. A ostal sem pri življenju. Imel sem angela varuha, pravzaprav tisoče angelov varuhov.« Jozi Pasterk pravi, da je imel veliko sreče. »Vse svoje življenje sem se priporočal angelu varuhu in Materi Božji.« Spominja se tudi: Ob tem težkem in nevarnem delu je bila zvečer v drvarski koči vedno prisotna tudi pesem. Tako je ostalo: pred kratkim je šele bil na koncertih v Št. Primožu in Žitari vasi, »poslušanje pesmi je moj posebni užitek«.

Žena Trezka mu je umrla pred dvema letoma, stara 82 let. Z njo je bil poročen 60 let in dva meseca. Ta izguba boli, vendar je ponosen na svoje otroke in njihove družine. Uživa ob obiskih 12 vnukov in štirih pravnukov. Še posebej ga veseli, da z njimi lahko govori, kakor je njega mama učila: v slovenskem jeziku, ker spoštujejo svoje korenine. »Da se ohrani slovenski jezik, se začne doma. Doma v družinah se mora govoriti.« Hvaležen je svojim otrokom, da ga vzamejo s seboj na kako potovanje ali na kakšen izlet. Včasih ga peljejo v enem letu tako na Svete Višarje kot tudi na Brezje. »Morje me ne zanima, ker ne znam plavati.«

Njegov nasvet mladim? »Ne glejte le nase, ampak zavedajte se povezanosti z narodno skupnostjo.« Na vprašanje, kaj ga je življenje naučilo, pravi: »Bodi pošten in dosleden. V veliko pomoč pa ti je v življenju tudi, če si veren.« Jozi Pasterk je zadovoljen, vendar je prepričan, da se mora na svetu nekaj spremeniti. »Želim si, da bi se razumeli in imeli spoštovanje drug do drugega.« Njegov najljubši prostor v hiši pa je za mizo v kuhinji. »Tu imam razgled po kuhinji in tu se zbirajo vsi moji.« Pred hišo pa je dopoldne njegov prostor na klopi, na katero posije dopoldansko sonce. V poletnem času pa se umakne nekaj korakov stran od hiše v senco vinske trte.

Vincenc Gotthardt