Na spominski plošči je bilo dovolj prostora in tako je zapisano tudi ime občine v slovenskem jeziku. SUHA piše tam in ob tem NEUHAUS in da so nacisti 14. in 15. aprila 1942 izselili iz občine Suha slovenske družine v nemška taborišča. »V časten spomin vsem izseljenim občankam in občanom.« – Tako piše na spominski plošči nameščeni v mrtvaški vežici na Suhi. To je bilo leta 2017 ob 75-letnici deportacije. Čas, da bi bila plošča pred mrtvašnico in tako rekoč za vsakogar vidna, takrat še ni bil zrel.

Molk je bil dolga leta spremljevalec deportirancev, ki so se vrnili na svoje domove. Odkritje spominske plošče je ta molk zrahljal. Nenavaden pa je bil tudi večer spomina na deportacijo na nenavadnem kraju, v mrtvaški vežici. Kar naenkrat spominska plošča ni več bila na zadnji steni, temveč se je s tem, da je bila postavljena miza pred njo stopila v središče. V središču pa se je znašla tudi tematika deportacije in pogovor o tem, kaj se je takrat zgodilo. Jokej Logar, ki je vodil večer tankočutno in z izrednim vedenjem o tem času, je postavil na začetek tri besede: zamolčano, pozabljeno, odrinjeno. Namen večera je bil podati se po sledeh žrtev iz občine Suha. 37 oseb iz sedmih družin je bilo deportiranih. Nekaj potomcev je potem tudi spontano spregovorilo. Spomin je postal živ v tem, kar je bilo izpovedanega, o stvarnosti pa so govorila tudi vprašanja.

Oktet Suha je na začetek postavil pesem »Pihlaj vetrič«. Zapel je pesem, ki jo je napisala Katarina Miklav leta 1944 v koncentracijskem taborišču Ravensbrück in je tam tudi umrla. Njena sestra Urška Omelko iz Kršnje vasi je napisala melodijo. Pesem pa je posvetila tudi Urškinemu možu Miklavžu Miklavu, ki je umrl leta 1944 v Dachauu.

Kako priti v pogovor? Povabili so Gitko Opetnik, ki se je v okviru svojega magistrskega študija na univerzi v Kremsu intenzivno ukvarjala s tematiko travm, ki jih povzročajo hude življenjske izkušnje – kot npr. deportacija. Travme, ki se pogosto ne pokažejo samo pri žrtvah samih, ampak tudi pri otrocih in potomcih druge in tretje generacije. V pogovoru z Jokejem Logarjem in Pepejem Kropom je bilo marsikaj rečenega. In tudi v občini Suha je veljalo, kar je rekla Lonki Schellander iz Roža: »To je že čudno, da po vojni sploh nismo več govorili o tem. In nihče si ni upal. Ne vem, koga smo se bali. Še sama ne vem več. Do danes.« Molk je del družinske zgodbe. Molk pa je povzročil tudi strah, ki ima na Koroškem posebno moč. Ljudje, ki so ostali doma, so se po prvem valu deportacije bali, da bodo tudi sami deportirani. Po vrnitvi pa so deportirani ostali brez vsake pomoči. Gitka Opetnik je opozorila na to, da so se na Koroškem šele pred nekaj leti pojavili pojmi kot »postravmatska obolenja« in drugi, da o prenašanju travm kot posledica travmatizacije, ki sega v naslednje generacije, ne govorimo. Po terapiji, tako Gitka Opetnik, ljudje vedo, zakaj tako reagirajo kot reagirajo in stvari med seboj povežejo. »Potem vidijo jasneje, včasih nekaj, kar so vedno občutili, da jim je manjkalo, najdejo. Včasih je to tudi jezik, ki ga najdejo tako, da se ga naučijo, ker ga jim starši niso posredovali, ker so mislili, da jim bom tako šlo boljše.«

Preden je večer zaključila Pevsko instrumentalna skupina s pesmijo, je Jokej Logar imel še eno željo: lepo bi bilo, če bi spomenik o deportaciji – oblikovala ga je Nežika Novak – stal pred mrliško vežico ob občinskem uradu. Da je občina Neuhaus tudi Suha, je na tem spomeniku že leta dolgo vidno.

Vincenc Gotthardt