Ritem društvenega življenja določajo predvsem tudi mladi člani. Pri Prosvetnem društvu Lipa je za to poskrbljeno. Pri zboru »Lipov cvet« se zbirajo mladi, ki potem, ko postanejo starejši najprej sodelujejo pri zboru »Lipa«, se vračajo k »Lipovemu cvetu«, dokler ne dokončno zamenjajo k »Lipi«. Pri »Lipovem cvetu«, ki ga vodi glasbenica Veronika Karner, poje sedem mladih, pri »Lipi«, ki jo vodi Dominik Hudl, pa 18 pevk in pevcev.

Srečali smo se z dvema mladima članoma Prosvetnega društva Lipa. Oba pojeta in poznata delo društva zelo od blizu. Mara Hudl je z društvom povezana od rojstva dalje, saj je del družinskega življenja tudi skrb za delo v društvu. Pravi, da je »društvo zelo družinsko«, saj sestavlja njen temelj samo nekaj družin, ki so tesno tudi med seboj povezane. Naslednji mladi član društva je Adrian Kuchling. Z društvom je tesno povezan po svoji družini. Njegov oče Martin Kuchling je že nekaj let predsednik in tako je pač tudi doma v kuhinji največkrat pogrnjena miza z delom v društvu. Večkrat prihaja pri delu društva do sprememb. Tako je pač tako pri petju, pravi Adrian. Najprej je pel sopran, potem alt in sedaj bas. Dve leti tudi ni pel. Zaradi drugih obveznosti prihaja do kakih prelomnic, »vendar je društvo v moje življenje fiksno integrirano,« pravi. Četrtki so rezervirani za redne vaje, to je fiksen termin, seveda pa tudi nastopi določajo ritem življena. Nič drugače to ni za Maro Hudl. Vaje so fiksni termin, razen če pride vmes matura. »Ne morem na vaje, ker imam jutri maturo,« je takrat sporočila, ali pa ko je bila v dvorani zrcal na deželni vladi, kjer je kot članica gasilcev prejela priznanje za delo pri odpravljanju škode ob poplavah.

Mara in Adrian nista odbornika društva, »ker je odbor dobro sestavljen,« pravi Mara. Zaenkrat tudi Adriana nihče ne sili, da bi šel v odbor, »ker zaenkrat še ni nobene potrebe, če bo treba, sem pripravljen«. Mara prihaja iz družine, v kateri oba starša govorita slovensko, Adrian pa iz družine, v kateri govori mama nemško.

Zakaj se splača vzeti čas za delo in srečevanje v društvu, ko pa imajo mladi še ves kup drugih zanimanj? Mara pravi, da je društvo in petje ter vse drugo, kar je z društvom povezano, zanjo poseben čas, »ker je to malo nekaj za srce«. Za Adriana, ki obiskuje šolo, v kateri ne sliši slovenske besede, je to poseben prostor, v katerem je doma slovenska beseda. Ob vsem tem pa je delo v društvu za mlade tudi »lepo sodelovanje in skrb pri ohranjanju slovenske kulture v krajih, kjer ni več tako močna«.

Ob 50-letnici delovanja Prosvetnega društva Lipa poskušata Mara Hudl in Adrian Kuchling najti prave besede na vprašanje »Kaj bi bilo, če društva PD Lipa ne bi bilo?«. Adrian po kratkem molku: »To bi bil šok. Ne vem, kako bi se bilo mogoče na to navaditi. Brez pesmi, brez prireditev.« Marina prva reakcija: »Bilo bi žalostno,« po kratkem premisleku pa še zaostri: »To bi bila tragedija.« Zaključni stavek obeh pa je: »Vse bomo storili, da se bo društvo tudi v prihodnje dobro razvijalo.« V središču bo tudi še naprej petje in skrb slovenski kulturi ustvarjati potrebni prostor v okraju Velikovec. Seveda pa gledata tako Mara kot tudi Dominik na sliko, ki jo daje društvo s svojima zboroma navzven. »Odločila bi se za bolj moderne in enotne obleke. Mi mladi bi poskrbeli za drugo modo«.

Tako Mara kot tudi Adrian se zavedata pomena, ki ga ima društvo za okraj, v katerem deluje že s tem, da obstaja, ker opozarja na to, tu živi slovenska narodna skupnost. Seveda pa imajo mladi drugačno gledanje kot njihovi predniki, »kajti mi zgodovinskih tragedij nismo osebno doživeli kot naši starši in predniki«. Mara Kuchling pravi, da je njena srčna skrb, da opozarjamo te, ki premalo poznajo zgodovino Koroške, »da je slovenska beseda del Koroške ter da imajo tudi ti, ki so se slovenskemu jeziku odpovedali, v svojem življenju mnogo slovenske kulture«. Dejavna je tudi v Koroški dijaški zvezi. Tu pa se zavzema za po zakonu zajamčene pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Adrian Kuchling pa pravi: »Slovenski jezik je del Koroške in njene kulture. Slovenski jezik bo v prihodnje imel večjo veljavo. Ljudje se ga bodo naučili, vendar kultura je več kot jezik. Zame je glavno, da se s sosedom dobro razumem, saj smo vsi skupaj Korošci, vsak pa ima ob vsem tem še nekaj, kar mu je posebej dragoceno.« Mara Hudl pa izreče na koncu še stavek: »Kar moramo vedno najti, je pot, da bomo še lažje skupaj živeli.« Na tej poti pa je Prosvetno društvo Lipa. S pesmijo in s skrbjo za ohranjanje jezika in kulture.

Pomen društvenega dela – Prosvetno društvo Lipa v Velikovcu

V letu 1906 je bilo v Velikovcu ustanovljeno Katoliško izobraževalno društvo Lipa. Njegovo delovanje je bilo do prve svetovne vojne zelo živahno. Po plebiscitu je bilu vsako kulturno delo slovenskega društva oteženo, v drugi svetovni vojni pa povsem prepovedano. V Velikovcu je šele v letu 1974 prišlo do obnovitve kulturnega društva, takrat je bilo ustanovljeno Prosvetno društvo Lipa. Od vseh društev, ki so prej delovala na območju občine Velikovec ter sosednjih občin Djekše, Grebinj in Ruda – in teh je bilo ob začetku 20. stoletja kar nekaj – je bilo obnovljeno le PD Lipa v Velikovcu. Tako danes vidimo, kakšen pomen ima društvo za obstoj in vidnost slovenskega jezika na tem območju. Z organiziranim kulturnim delovanjem je po eni strani dana dodatna možnost uporabe slovenskega jezika v javnosti po drugi strani pa slovenski jezik in kultura ostaneta prisotna za družbo. Tudi če je slovensko govorečih na območju Velikovca in sosednjih občin na severnem bregu Drave malo in so razkropljeni po raznih krajih v teh štirih občinah, je s pomočjo društvene dejavnosti bolj vidna in slišana slovenska beseda. Z organizirano dejavnostjo in z ustrezno podporo le-te ostaja slovenščina v družbi živa in se prikaže v različnih odtenkih. Za vse govorce slovenskega jezika, kakor tudi za tiste, ki se za slovenščino in dvojezično deželo Koroško zanimajo, pa društvo nudi močno oporno točko. Ohranjanje in razvoj slovenščine na Koroškem je v veliki meri odvisno od delovanja kulturnih društev, kakor primer Velikovca dobro kaže.

Martin Kuching