Za svet – kjer so ljudje tu drug za drugega, osnutek pastoralne osnovne usmeritve

Sinodalni razvoj Cerkve

Ljudje cenijo katoliško Cerkev, ker jih v veselih in žalostnih trenutkih življenja spremlja z božjim blagoslovom. Pozitivno zanje je, da je »njihova« cerkev lahko dostopna. Tam najdejo čas za tišino, prižgejo svečo in doživljajo varnost. V času bolezni in žalovanja so hvaležni, če so deležni pozornega dušnopastirskega spremstva. Ob praznikih cerkvenega leta, kot so božič, velika noč, zahvalna nedelja in dan vseh svetih, je skrbno pripravljeno bogoslužje zanje fiksna točka, ki daje življenju globino in združuje družine. Glasba pri bogoslužju ali na duhovnih koncertih dviga njihove duše k Bogu. Živa skupnost na kraju samem in zavzetost za ljudi v stiski sta zanje izraz dejstva, da gre Cerkvi resnično za evangelij in da so ljudje pot Cerkve. Hkrati se zavedajo številnih pretresov in kriz v zadnjih letih, ki zadevajo tudi Cerkev. Veliko ljudi želi, da bi jim vera še naprej zagotavljala podporo in varnost, zato pričakujejo, da se bo Cerkev pripravljena spremeniti in preoblikovati.

Pot sinodalnosti

V okviru sinodalne poti, ki jo je papež Frančišek začel jeseni 2021, je veliko ljudi Cerkvi na Koroškem sporočilo, kaj si želijo. Te izjave smo zbrali in vključili v razvojni proces Cerkve, da bi v tem smislu še naprej razvijali Cerkev v naši deželi in »z Jezusom Kristusom bili ljudem blizu«. Ta razvojna pot upošteva okvire cerkvenega prava in odpira prostor za inovacije in eksperimentiranje. Tako je projektna skupina – po naročilu vodstva projekta s škofom Jožetom Marketzem in generalnim vikarjem Johannom Sedlmaierjem na čelu – v zadnjih nekaj mesecih strnila vsebine in pripravila osnutek osnovne usmeritve. Vanj so bile vključene povratne informacije iz sinodalne poti in predhodna razmišljanja v škofiji. Nastalo je štirinajst osrednjih tematskih področij, ki so povezana s svetopisemskim besedilom. Na osnovi vsakega od njih je bilo razvito načelo in od štiri do sedem vzorčnih konkretizacij.

Med temi štirinajstimi temami je prva tema »Življenje po veri« še posebej pomembna. Vera je namreč temelj našega krščanskega življenja, govorjenja in delovanja. Ko se z vero ukvarjamo, si izmenjujemo misli o njej in se podamo v dialog z drugimi ljudmi. Tako odkrivamo, kako živeti in posredovati sporočilo evangelija danes.

Skupni cilj teh štirinajstih tematskih področij je, da katoliška Cerkev na Koroškem s tem procesom postaja trdnejša v veri in bolj misijonarska, bolj diakonska in trajnostna, bolj sinodalna in participativna.

Opombe k besedilu

Ta osnovna usmeritev uporablja sedanjik za opis želenega stanja, ki ga je praviloma treba šele doseči. Kjerkoli je v besedilu uporabljen izraz »mi«, se ta nanaša na Cerkev kot institucijo na škofijski, regionalni in farni ravni s svojim glavnopoklicnim in prostovoljnim osebjem. Ukrepi, ki sledijo štirinajstim načelom, so zgledne konkretizacije in jasno kažejo, kako ta načela oblikujejo in spreminjajo cerkveno življenje. V dvojezičnih župnijah to velja za oba jezika. Ti ukrepi bodo dodeljeni odgovornim osebam in ustanovam po sprejetju besedila.

Da bi čim več ljudi lahko sodelovalo pri tem osnutku osnovne orientacije, so bile razvite metode in spremljajoči ukrepi. Pri tem so sodelovali Barbara Velik-Frank, Roland Stadler, Anton Rosenzopf-Jank in Gerald Heschl.

Po razpravi in ob upoštevanju prispevkov naj bi osnovno usmeritev sprejel škofijski svet junija 2023.

Vabimo vas, da se seznanite s temi osnovnimi usmeritvami ter vnesete svoja dopolnila in zaželene spremembe.

Gisela Baumann, Klaus Einspieler, Michael Hallegger,
Manuela Hasenbichler, Michael Kapeller (koordinator), Viola Weiß

(projektna skupina za pripravo osnutka osnovne usmeritve)

1. Življenje po veri

»V dobro zemljo vsejani so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad.« (Mr 4,20)

V priliki o sejalcu nas Jezus naredi za svoje sodelavce pri sejanju Besede. Hkrati nas uči, da ni odvisno od nas, kje bo to seme vzklilo. (Mr 4,1-9.13-20)

Tisti čas je rekel Jezus: »Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« In govoril je: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

In govoril jim je: »Sejalec seje besedo. Ob poti, kjer se seje beseda, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo, a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni. Ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejani pa so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad: eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega.«

(Mr 4,3-9.13a.14-20, skrajšana verzija)

Osnovna usmeritev 1

Krščansko sporočilo ljudem omogoča, da si razlagajo svoje življenje in doživljajo smisel. Vsi, ki sodelujejo pri oznanjevanju, gojijo svoj odnos z Bogom. Navdihnjeni od Svetega Duha se srečujejo z ljudmi tako, da v dialogu ponovno odkrivajo sporočilo evangelija in v njem doživljajo upanje, usmerjenost in veselje do življenja. Vsebina vere se odpira, poglablja in postavlja v dialog z dognanji sodobne znanosti, svetovnih nazorov in kulture.

To na primer pomeni:

a. Ljudem nudimo prostor za osebno pričevanje o veri in jih vabimo, da poglobijo svojo vero.

b. Predstavniki Cerkve si prizadevajo za redno izmenjavo s predstavniki verskih skupnosti, izobraževalnih ustanov, kulturnih delavcev ter odgovornih v družbi, gospodarstvu in politiki. V ta namen skupaj razvijajo oblike izobraževanj in srečanj.

c. Vprašanja vere in cerkvenih stališč so vključena v pogovor z ljudmi in v javno razpravo.

d. Župnije, gibanja, veroučiteljice in veroučitelji se med seboj in s predstavniki drugih krščanskih Cerkva pogovarjajo o svoji veri in o izkušnjah pri posredovanju vere, se učijo drug od drugega in dajo pobude na lokalni ravni.

e. Razviti so koncepti, ki vsem sodelavkam in sodelavcem omogočajo, da v sodobnem jeziku posredujejo verske teme in razlagajo Božjo besedo.

f. Vsi, ki so dejavni v dušnem pastirstvu, gojijo dialog s starši in starimi starši ter jim kažejo načine, kako živeti in izmenjevati vero z otroki in mladimi.

g. V vsakdanjih situacijah, na delovnem mestu in v javnih prostorih smo odprti za pogovor o življenju in veri ljudi.