Ideje za nove formate na televiziji razvija že desetletja. Za televizijske formate brez scenarija je bila v preteklih desetih letih v finalu štirikrat v Cannesu v Franciji, enkrat v Londonu, pred kratkim pa se je filmski ustvarjalec Miha Dolinšek iz Singapurja vrnil s prvo nagrado za enega najinovativnejših predlogov za televizijsko igro brez scenarija z naslovom »The CORE – One Thousand and One«. Ne pozabi povedati, da je bila z njim Teresa Krall, ki je projekt vrhunsko predstavila.

Nekaj zamisli je že spravil tudi v televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška«: »Doma po svetu«, »Mlado sreča staro«. V miznem predalu pa sta ostala koncepta za »Besedni zaklad na tekočem traku« in »Od Potoč do Potoč«. Vsi ti njegovi predlogi imajo skupno, da nimajo scenarija in se vse šele v živo razvije. Temu je ostal zvest tudi pri vseh svojih drugih konceptih, ki jih je tako rekoč zasnoval za svet. Z njimi je odhajal v Cannes, v London in sedaj je bil tudi v Singapurju, kjer je na mednarodnem odru s svojim novim televizijskim projektom doživel vsestransko odobravanje in prvo nagrado s formatom »The CORE« – središče.

Za kaj gre? 14 kandidatk in kandidatov se znajde v prostoru, iz katerega je mogoče priti v tisoč in en prostor. Skupino sestavljata vedno dve osebi, spustijo se v ta prostor »v pekel« in skušajo priti v središče »The CORE«. Kdor pride v ta prostor, je zmagal. Toda pot je dolga. V vsakem novem prostoru, kjer se znajdejo, jih čakajo različne naloge: šport, računanje, logično razmišljanje: Če nalogo rešijo, nadaljujejo pot v naslednji prostor. Še prej pa se morajo odločiti. Prostor ima četvero vrat. Če naloge ne rešijo, morajo spet v čakalnico in drugi par nadaljuje pot.

Dolinšek je bil vedno s svojimi mislimi pred vsako tehnologijo. Zdaj, ko se je uveljavila umetna inteligenca, je lahko kombiniral med analogno in digitalno igro in vgradil še umetno inteligenco. V središču pa ostaja človek. V Singapurju so Mihu Dolinšku priznali še nekaj: njegov predlog je nova ideja, ki se ne opira na kak starejši televizijski format ali ga nadgrajuje. Žirijo je fasciniralo še nekaj: koncept je razvil sam brez kakega velika medijskega podjetja in brez velikih finančnih podpor v ozadju. Toda sedaj se v Singapurju s prvo nagrado začenja diskusija o tem televizijskem formatu. Tako je sedaj Avstrija, »ki na tem področju velja za tretji svet«, kot eksot v igri s kakim formatom. Nagrada je pokrila polet. Miha Dolinšek pa si želi, da bi lahko na stroške Mango TV trikrat mogel odleteti na Kitajsko in tam biti soudeležen pri dokončnem razvijanju tega formata. Miha Dolinšek uvršča to zmago nekako šegavo v naslednjo kategorijo: »To je nekako takole, kot bi nekdo iz Sahare premagal najboljšega avstrijskega smučarja v slalomu.«

Sodelovanje pri takih natečajih vidi Dolinšek tudi kot učenje. Tako dobi občutek za to, kaj se novega dogaja na tem področju. Morda mu bo zdaj uspelo v Avstriji pri pomembnih televizijskih hišah dobiti kakšen termin za predstavitev ideje o novih nekopiranih televizijskih formatih, ki dobivajo po svetu odlikovanja in včasih tudi prvo nagrado. Zaenkrat čaka še zaman.

In kar sam začne pripovedovati, da ima v pisalni mizi poseben projekt z naslovom »Triangel«. V tem šovu gre za tri osebe, ki so zbrane v enem prostoru. Kar še imajo, je voda za piti in njihova edina priložnost za zmago je, da se končno odločijo, da sodelujejo. Da je tu morda Dolinšek dobil idejo prav v narodni skupnosti s svojimi tremi predstavniki, tega ga raje ne vprašam. Verjamem pa temu, kar je bilo rečeno v Singapurju: »Dolinšek sodi med najkreativnejše glave te stroke.«

Vincenc Gotthardt