Jurij Buch je ob svoji 40-letnici duhovništva pred petimi leti zapisal:»Duhovnik ni tisti, ki vernikom soli pamet, kot da je on edini, ki ve, kaj je prav, ampak duhovnik je kot pobudnik, ki skupno z verniki gradi božje kraljestvo in z zakramenti, ki jih deli, podari ljudem znamenja božje bližine in pomoči.« Letos bo obhajal 45. letnico duhovništva. Pred tem pa je – na cvetno nedeljo – slavil 70. letnico svojega življenja.

Pravijo, da je že s štirimi leti dejal, da bo postal župnik. Sam se tega ne spomni. Dobro pa se spomni, kako ga je kot otroka skrbelo za velikega Jezusa, ki mora biti v tako majhni monštranci. Želel ga je osvoboditi, želel si je, da bi bil Jezus povsod. S svojim delovanjem uresničuje te otroške sanje. O Juriju Buchu lahko preberemo: Leta 1950 je bil rojen v Velikovcu, maturiral je na Slovenski gimnaziji, teologijo in filozofijo je študiral v Celovcu in Salzburgu. Duhovniška služba ga je vodila v Borovlje, Pliberk in Železno Kaplo. Od leta 1983 je provizor na Pečnici in v Šmiklavžu, od leta 1989 poleg tega še provizor fare Št. Jakob v Rožu. Od leta 2007 je dekan dekanije Rožek. A to je samo okvir njegovega delovanja. Delovanja, v katerega želi vdihniti življenje. In dobro razume, da življenje niso zapovedi in pravila. Kot sam pravi, želi prinašati brezpogojno sporočilo, da Jezus ni prišel na svet samo za »zdrave«, ampak bolj za tiste, ki jim je težko v življenju in potrebujejo podporo, ne pa obsojanja.

»Ime Jurij je v farah Št. Jakob, Pečnica in Šmiklavž znamka, ki pomeni 'naš župnik'. Že otroci vedo povedati, da se župniku »praviloma reče Jurij«. Odgovor na vprašanje, zakaj je v teh treh farah pomen besede župnik prešel na ime Jurij, je prav enostaven,« je zapisal Hanzi Filipič, ki Jurija Bucha vidi kot duhovnika, ki želi biti s človekom. »Koliko ur je preždel ob bolnikih, umirajočih in ljudeh, ki so pravkar izgubili dragega človeka. Najprej je ob njih kot bližnji, ki pomaga nositi breme, ki spremlja in podpira, in tako tudi kot duhovnik, ki v temi in brezizhodnosti oznanja prisotnost vseobsegajoče Božje ljubezni.«

Jurij Buch se zna prešerno in iz srca nasmejati. Če je treba, pa zna tudi povzdigniti glas, se zavzeti za begunce, za tujce, za ljudi v stiski, kritično podvomiti o instituciji, ki ji pripada. »Dušno pastirstvo zahteva od nas predvsem odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponujati samo svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje,« je slavljenec Jurij Buch zapisal o tem, kakšne naloge vidi za Cerkev v sodobnem času.

Marjan Gallob je pastoralni asistent v treh Buchovih farah: Št. Jakob, Pečnica in Šmiklavž. Jeseni bo 25 let, kar delata skupaj. Rad dela z njim: »Jurij Buch ima zelo kolegialen stil dela in sodelovanja, veliko se pogovarjava, skupaj načrtujeva … Kot župnik in dekan prijateljsko sodeluje z ljudmi v fari sodeluje, jih motivira in spodbuja, jim pusti prostost, da delajo po svojih možnostih in zmožnostih. Zelo pozitivno sprejme predloge. Pri kakšnih temah laikom reče: 'Vi to znate in veste boljše od mene.' Ima veliko zaupanje v ljudi,« pripoveduje Marjan Gallob, ki izpostavlja še eno Buchovo lastnost: je zelo dosleden in načelen. »Ima svoje principe in nazore, ki jih zna konsekventno zastopati. Za nekatere je lahko v tem primeru trd, a določenih stvari, npr. kar ljudje kar tako 'govoričijo', ne sprejme.« Jasno se zavzema za ljudi, ki so v stiski, ki se jim godi krivica. Tudi Gallob omeni njegove obiske pri bolnikih: doma in v bolnišnicah. »Zelo velikodušen in širokosrčen je. Zelo se trudi za ljudi v stiski, iniciiral je veliko projektov, npr. za Bolgarijo. Animira ljudi, da pomagajo. Vsako prvo nedeljo v mesecu imamo nabirko za pomoč – če je potrebno kje na hitro pomagati, pri katastrofah svetu ali pri nas, imamo te darove na voljo,« izpostavlja Marjan Gallob.

In kdaj je Jurij Buch najbolj srečen? Nekje je zapisal: »Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz 'najmanj dela.' Tu se čuti Sveti Duh, tu se čuti življenje.« Življenje. To je tista beseda, ki se vseskozi ponavlja. Tudi Jezus je prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Kaj pa, ko življenje rani? Tako rani, da skoraj zmanjka besed? »Pridno piše pridigo nedeljo za nedeljo. Pridno jo bere. Pridno moli ljudstvo: Amen. Toda življenje vsak dan privede ljudi v njegove roke, ki ne potrebujejo beležke s pridigami, temveč oporo. Objem. Otrok umre. Kaj naj reče? Kaj naj pridiga? Bo lahko stal pred obupano materjo in govoril o Božji volji? Sploh, ko je bil ta otrok dolga leta ministrant in mu je podajal kelih, poln ljubezni in miline? 'Stojim pred tem mrtvim otrokom in ne najdem besed,' reče in joče. Tako tiho je v cerkvi, tako da se sliši, kako bije vsako posamezno srce ... Potem pridejo besede same od sebe,« je o njem zapisala Krassimira Dimova.

Kot otrok si je Jurij Buch želel, da Jezus ne bi bil sam in utesnjen v monštranci. Kot duhovnik se trudi, da ljudje ne bi bili sami in utesnjeni v svojih skrbeh. Ljudem prinaša Boga. A dobro ve, da se ta stavek nadaljuje, da je pomembno, na kakšen način ljudem Boga predstavi. »Mi, cerkveni ljudje stojimo v izlož­bi. Kakšen je Bog, vprašujejo ljudje in se zgledujejo po nas, kako se vedemo, kako govorimo, kako rav­namo. Ali izmaličimo to sliko ali pa je zanje po nas polna ljubeznivosti in usmiljenja, človeka dviguje in mu pomaga živeti,« je zapisal. Ljudem želi dati spoznanje, da je Bog usmiljen, da v ljudeh ne vidi najprej grešnic in grešnikov ... Da je Bog ljubeč. Zato najbrž ni naključje, da sem enega najlepših opisov Boga prebrala ravno v duhovni misli, ki jo je Jurij Buch aprila 2018 napisal za Nedeljo, ko je citiral besede nizozemskega pevca Hermana van Veena:

Bog ni sekira, Bog ni zakon, Bog ni spomenik.
Bog je beseda, ki prebiva v tvojem srcu.
Bog je solza. Bog je poljub.

Mateja Rihter