Na mnogih pogrebih pregnank in pregnancev je govoril poslovilne besede. Tokrat je bilo drugače. Mnogi so stali pred njegovo krsto in se od njega poslavljali. Jože Partl, ikona slovenskih pregnancev, kakor ga je imenoval Štefan Domej, je umrl v 87. letu starosti. Iz vse Koroške so se v cerkvi in na pokopališču v Šmihelu zbrali ob slovesu. Šmihelski cerkveni pevci in pevke so ob odprtem grobu zapeli pesem »Rož, Podjuna, Zila«. Ta pesem je ob vseh govorih izpovedala vse: izgubiti dom, se vrniti, odpustiti in s širokim obzorjem povezovati ljudi doma, v občini in v deželi. To je bila pot Jožeta Partla, p. d. Črnka.

»Delati dobro, graditi mostove do sočloveka, ohranjati materni jezik in biti povezan z Bogom« – tako ga je opisal župnik Slavko Thaler v poslovilnih besedah. Poudaril je, da je bil »izredno deloven človek, kmet z vsem srcem in vsestransko aktiven in kjerkoli je deloval, je zapuščal sadove in povsod, kjer se je vključeval, je združeval in povezoval«. Njegovo življenje je bilo življenje za druge, pomembni vrednoti pa sta mu bila ljubezen do slovenskega jezika in vera. Z desetko rožnega venca se je z ženo Erno zahvalil tudi za zadnji dan in »dobro se je zavedal, da imajo vsi politični sistemi, vse organizacije in vsa naša prizadevanja le odmerjeno dobo, Bog pa ostaja večen«. Župnik Thaler je omenil tudi njegovo veliko ljubezen in skrb za svojo družino in tudi pel je rad: v hlevu, na polju in v avtu.

Ko sonce močnejw posveti v cerkveni prostor bere prošnjo Niko. »Bistriški dedej, tvoj Niko se od tebe poslavlja. Dragi Bog, ahtej na našega dedeja«. Vnuki med prošnjami prosijo tudi, »da bi ljudje ravnali, kot je naš dejej« in »da bomo drug drugemu v oporo«.

Med govorniki je tudi predsednik Zveze slovenskih pregnancev Gregej Krištof. O Jožetu Partlu je rekel: »Mož velikan si bil,« in nadaljeval: »Zgodovina ne bi bila pomembna, če bi bila le preteklost. Zgodovina je predvsem sedanjost. Spomin na deportacijo slovenski družin med drugo svetovno vojno je še zmeraj boleč. Do leta 2016 si bil 38 let predsednik Zveze slovenskih pregnancev, prej smo rekli izseljencev. Nepozabni so tvoji odlični, ognjeviti in dobro premišljeni govori. Tisoči na Koroškem so imeli možnost izvedeti, kaj pomeni biti pregnan z doma, iz jezikovnega okolja, biti pregnan iz domovine.« Pomagal pa si je tudi z judovsko mislijo, ki pravi, da človek ni mrtev, dokler se o njem govori in dodal: »Obljubim ti, da bomo.«

Kar v imenu več društev in združenj je spregovoril Stefan Domej. Spomnil je na Partlove poslovilne govore na grobovih pregnank in pregnancev. »Bila mu je srčna zadeva na njihovem grobu spregovoriti v slovenskem jeziku. Pri tem mu je bilo hudo, ker je vedel, da z vsako smrtjo umre tudi del koroške identitete.« Ob tem se je vprašal: »Smo v stanju dati slovenščini v javnosti samoumevno mesto in dodati naši slovenski mozaični sliki na južnem Koroškem vedno nove kamenčke, ne pa da ob vsakem pogrebu eden odpade. To naj bo njegova opora in opomin.«

Zdravko Inzko je v svojem govoru opozoril na nešteto priznanj in odlikovanj, ki jih je Jože Partl prejel. Vendar ta zaslužna priznanja ga niso zanimala. Zanj je bilo največje priznanje, ko se je škof Alois Schwarz opravičil koroškim Slovencem aprila leta 2012 ob 70-letnici pregona za to, kar jim je prizadela Cerkev, veselil se je besed opravičila deželnega glavarja deset let pozneje ob 80-letnici pregona. »Jožetu Partlu je bilo pomembno, da ostane spomin na grozote živ.« Spomnil je na besede Jožeta Partla: »Žrtve so se splačale, žrtve, to smo bili tudi mi. /…/ Jože Partl z globokimi brazdami v obrazu, kot brazde na polju, je izrazil tudi upanje, »da bomo Slovenci ostali zavedni in izkoristili to, kar imamo in s tem ohranili slovensko besedo na Koroškem. To mu danes obljubimo in bomo radi sledili njegovemu svetlemu zgledu pri ohranjanju naše domače besede.«

Jožeta Partla je označil kot ponosnega, poštenega in pokončnega človeka. »Bil je moralni velikan.« Ob župniku Slavku Thalerju so se za oltarjem v cerkvi v Šmihelu, kamor je rajni do zadnjega zahajal, poslovili še Peter Sticker, Ivan Olip, Jože Valeško in Mirko Isop. In potem na odprtem grobu so se izpolnile tudi besede napisane na osmrtnici. Bilo je dovolj rožmarina zelen’ga, nageljna rudečega in slovenska pesem za velikega preprostega človeka.

Vincenc Gotthardt

Jože Partl dobesedno

O željah in narodnopolitičnem delu:

»Vedno sem si prizadeval, da bi bile razlike znotraj narodne skupnosti majhne in bi prevladovala enotnost, pri čemer nisem pričakoval, da bi moralo vladati enotno mnenje. Nikakor nisem pričakoval, da bodo iz dveh osrednjih političnih organizacij nastale tri. Narodnopolitični delavec se mora veseliti tudi majhnega uspeha tistega, za katerega misli, da nima prav. Če ima uspeh, mu je treba to priznati, ne pa spet iskati kake napake.«

O napakah:

»Napake so seveda bile. Na podlagi dogajanj so nam bile po vojni nekatere napake vsiljene. Ne vem, ali bi današnji rod probleme narodne skupnosti reševal drugače, kot smo jih reševali takrat. Ena od napak je bila, da po vojni od vsega začetka ni bilo samostojnega nastopanja na volitvah. Kot drugo pa je bilo napačno to, da se je znotraj slovenske narodne skupnosti širilo umetno sovraštvo, ki ga ni bilo.«