Ko je Matej Ražun zasnoval to ustanovo, je bila tukaj ljudska šola. Kot pravi Stefan Schellander, sedaj v Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru izobražujejo mlade iz celotnega Alpsko-jadranskega prostora. Tako je šola pomemben povezovalni člen, ki spodbuja regionalno razmišljanje in uporabo slovenščine.

Ko sva se sprehodila po šoli, se je takoj videlo, da imate lep stik z dijaki in dijakinjami, saj so večkrat stopili do vas in vas nagovorili. Se vam zdi pomembno, da imate neposreden kontakt?

Stefan Schellander: Mislim, da je ena izmed naših prednosti ta, da smo manjša šola, da vsakega poznam in vsak ve, kje sem jaz in lahko pride k meni po razne informacije. Ker nimam sekretarke, pridejo k meni po kakšna potrdila. Ta stik je zame samoumeven, ker sem tega že navajen v zadnjih dvajsetih letih.

Torej ste že dvajset let ravnatelj šole v Št. Petru. Kakšne spremembe ste doživeli v tem času?

Stefan Schellander: Prve spremembe so bile že na začetku, ko smo naenkrat začeli vse upravljati na računalnikih. Prej je s. Karmela še ročno delala urnik. Nato sva s kolegom Pogelschkom začela prvič delati na računalniku. Z leti smo dobivali tudi vedno več pošte. Pred 20-imi leti sem dobil tretjino teh informacij, ki jih dobivamo sedaj. Danes ne morem več reagirati na vse, ampak moram pogledati, kaj je pomembno in merodajno za šolo. Tako seveda ni samo v šolah. Treba je sprejemati spremembe in to vzeti za izziv. Marsikaj se je spremenilo v dobro.

Kakšna so težišča vaše šole?

Stefan Schellander: To so prej ko slej jeziki. Vsem položimo na srce, da bi moral vsak, ki živi v naši regiji, govoriti najmanj štiri jezike: poleg slovenščine, nemščine in italijanščine še angleščino. Dodatni jeziki so prednost. Nadaljnje težišče je gospodarstvo, saj smo šola za gospodarske poklice. In pa seveda prehrana: kuhanje ter strežba. To je pomembno težišče, ki bo, kot kaže, postalo še pomembnejše. Če si ogledamo ponudbe delovnih mest, se našim absolventkam in našim absolventom ni treba bati, da bodo brezposelni. V gostinstvu in turizmu bodo vedno iskali zelo kvalificirane ljudi. Proti koncu šolskega leta se name obrne veliko obratov, če lahko svetujem kakšne dijakinje in dijake, ki bi prišli delat vsaj v poletnih mesecih. Mislim, da smo na pravi poti, saj izobražujemo za težišča, ki so iskana.

Ste pa vedno znova tudi inovativni. Kaj bi izpostavili iz preteklih let?

Stefan Schellander: Uvedli smo dodatne kvalifikacije, kot je na primer mladi barman, mladi sommelier in poznavalec sirov. Že po tretjem letniku se trudimo, da čim več dijakinj in dijakov sodeluje v projektih Erasmus plus, to se pravi, da obvezno trimesečno prakso po tretjem letniku opravijo v Evropi. Gledamo predvsem tudi, da jih usmerjamo tako, da tisti, ki naj bi si izboljšali nemščino, gredo v Nemčijo oz. v nemško govoreče kraje, naše Korošce pošljemo v Slovenijo. Ker tudi naši gostinci potrebujejo dobre ljudi, je pomembno, da jih nekaj na praksi ostane tudi tukaj in da krepijo naše domače obrate. Po četrtem letniku pa imajo možnost, da dokažejo svoje veščine pri izpitu iz kuharstva in strežbe, kar je vedno velik dogodek pri nas na šoli. Ne smemo pozabiti številnih gostov. Ponosni smo lahko na naše absolventke in absolvente.

Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter je dvojezična privatna katoliška šola konventa šolskih sester. Kako sodelujete s šolskimi sestrami, s faro, z Mohorjevo?

Stefan Schellander: Sodelovanje s sestrami je vsakodnevno. Sestre pri nas tudi poučujejo, s. Veronika poučuje italijanščino, s. Urša verouk, s. Kornelija skrbi za kuhinjo. Sestre so vedno zastopane v zbornici in pri konferencah, pri šolskih prireditvah. Imamo lepo število šolskih prireditev, ki imajo krščanski nukleus. Sestre vodijo tudi dom in otroški vrtec. Tudi s faro lepo sodelujemo, najbolj pri naši centralni prireditvi: dobrodelni tomboli. Imamo podobne cilje, pomagamo bolgarski partnerski šoli. Zelo pomembno je sodelovanje z Mohorjevo družbo, ki nas podpira, kjer je le mogoče. To sodelovanje poteka vedno brezhibno.

Kako pa sodelujete z društvom SPD Rož?

Stefan Schellander: Marjan Štikar je naš režiser, tako je dana tudi povezava z društvom. Letos, v tem koledarskem letu, smo sodelovali pri projektu Meritev – Vermessung. Del tega projekta je bila tudi naša sklepna prireditev, predstava Kralj Ubu.

Letos imate jubilejno leto. Kako boste praznovali 110-letnico?

Stefan Schellander: Mislim, da so jubileji pomembni. V današnjem času, ko je vsak dan že prekratek, je dobro, da ta čas ustaviš in pogledaš, kje si. Nekaj takšnega je bilo sedaj tudi delo za jubilejni zbornik. Na eni strani je to zelo veliko in obsežno delo, na drugi strani pa zelo potrebno. Osredotočili smo se na zadnjih deset let, saj smo ob 100-letnici oblikovali zbornik bolj ali manj za celo stoletje. Praznovali bomo z absolventkami in absolventi naš ustanove. Zelo smo veseli, da so vsi, ki smo jih nagovorili, tudi takoj sprejeli povabilo za sodelovanje. Med našimi dijakinjami in dijaki so bili izvrstni glasbeniki in zdaj smo jih povabili na praznovanje. Tako bodo med drugim prišli Gregor Einspieler, skupina Antona Boschitza, ki jo je imel, ko je pri nas poučeval, preden je postal inšpektor, Dekleta Smrtnik, Elija Sticker in njegovi slavčki. Zelo se veselimo te prireditve, kjer bodo predstavljeni tudi literarni prispevki naše ustanove, saj smo med drugim tudi pri natečaju Pisana promlad spet dosegli lepe uspehe.

Izobraževalna uspešnica na vasi

S »kloštrom«, kakor so domačini od nekdaj imenovali zavod šolskih sester v Št. Petru, sem se seznanil že kot otrok, saj je moja starejša sestra neštetokrat pripovedovala o svojem šolanju v Št. Petru, kjer jo je sestra Leona Pečnik uvajala v šivalne spretnosti. Sicer ni postala šivilja, vendar se je z veliko hvaležnostjo spominjala svoje učiteljice in se veselila svojega znanja. Pozneje sem že kot dijak rad zahajal na sklepne prireditve, saj so bile vedno atraktivne kulturne, pa tudi kulinarične manifestacije. Seveda vzgojnega življenja po letu 1945 ni mogoče primerjati s tem, kar nudijo naši mladini šolske sestre danes. Takrat so najprej prirejale šivalne in gospodinjske tečaje, leta 1946 je odprla vrata kmetijsko-gospodinjska šola, istega leta tudi prvi slovenski otroški vrtec na Koroškem. Zahtevnejši izobraževalni program pa se je začel z letom 1966, ko je bila ustanovljena Dvojezična enoletna Gospodinjska šola. Tej je leta 1974 sledila triletna Strokovna šola za ženske poklice, 1989 petletna Višja šola za gospodarske poklice in končno leta 2000 enoletna Strokovna gospodarska šola.

Ta neverjetni vzgojni proces je doživel hudo krizo leta 1955, ko je prišlo do spora glede lastninskih pravic. Za šentjakobsko Šolsko društvo se po vojni nihče ni brigal in je zaspalo. Ko je bilo ustanovljeno Šolsko društvo v Celovcu, ki je prevzelo pravnomočno lastninstvo, so novi lastniki zahtevali, da se sestre izselijo in nehajo z delovanjem. Vsi protesti tistih slovenskih organizacij, ki so cenile delovanje šolskih sester, niso mogle preprečiti, da je sodišče odločilo v prid novemu Šolskemu društvu. Končno je le prišlo do sporazuma: sestre so Šolskemu društvu plačale domala poldrugi milijon šilingov in kredit, ki so ga najele v ta namen, so odplačevale do leta 1973.

Delo šolskih sester je v kratkem času doseglo izredno priznanje pri slovenskih družinah cele južne Koroške, ki so pošiljale svoje hčere v Št. Peter, pa tudi pri vidnih predstavnikih javnega življenja. Ob proslavi 50-letnice zavoda je svoje priznanje izrekel deželni glavar Ferdinand Wedenig, in ko smo ob 75-letnici izdali zbornik, sta med drugimi spremne besede prispevala zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger in minister za šolstvo Fred Sinowatz. Istega leta 1983 je podelila Krščanska kulturna zveza šolskim sestram Tischlerjevo nagrado. Razumljivo, da so sestre ves čas tudi lahko računale na pomoč vidnih cerkvenih, kulturnih in šolskih predstavnikov. Škof Josef Köstner je pomagal, kjer je bilo potrebno. Vinko Zwitter je kot dolgoletni profesor in mentor »vcepljal v srca deklet vero in narodno zavest z vsemi bogatimi naravnimi darovi in njemu lastno gorečnostjo« (s. Salvatora). Joško Tischler se je uspešno zavzemal za pravico javnosti mladih šolskih tipov. Valentin Inzko se je kot predstavnik Deželnega šolskega sveta skrbel za urejen odnos šolske oblasti do šentpetrskega zavoda.

Leta 1977 je prvih 30 absolventk zapustilo triletno strokovno šolo. Na sklepni prireditvi je povedal slavnostni govornik, da je to pomemben mejnik v zgodovini dvojezičnega šolstva na Koroškem. Dekleta da so usposobljena za takojšen nastop v vrsti poklicev, ki zahtevajo izobrazbo za pisarniške službe ali za turizem. Tega doslej koroški Slovenci nismo imeli.

Ko je leta 1989 zaživela petletna Višja šola za gospodarske poklice, je to bil za konvent izreden izziv. Začetno fazo je vodila s. Karmela Kelih, in to z občudovanja vredno spretnostjo. Vendar ko se je šola razširila, šolske oblasti s to ureditvijo niso bile zadovoljne, ker ji je manjkala visokošolska kvalifikacija. Ko so sestre iskale novo vodstvo, so se odločila zame, saj sem bil že nekaj let zaposlen v triletni strokovni šoli, in kaže, da so bile z mojim delom še kar zadovoljne. S s. Karmelo sva skrbela za afirmacijo mlade šole, urejala kontakte s šolskimi oblastmi v Avstriji, pa tudi v Sloveniji. Ker sem zapazil, da se dekleta med seboj rade pogovarjajo v nemščini, sem prosil ministrstvo za šolstvo v Ljubljani, da napotijo nekaj svojih deklet v Št. Peter, pa sem dobil odgovor, da imajo v Sloveniji na šolah »dosti kapacitet«. Kljub temu so kmalu našla dekleta iz Slovenije pot na Koroško. Ko se je vpisal leta prvi fant, Podjunčan Mario Igerc in je bil prvi maturant, je to bila prava senzacija. Medtem ima Višja šola zdravo mešanico deklet in fantov, z avstrijskim in slovenskim državljanstvom. Solidno delo se med drugim pokaže tudi pri govorniškem natečaju, ki se ga učenci in učenke vsako leto udeležujejo v zvezi s Tischlerjevo nagrado in redno dosežejo prednja mesta.

Janko Zerzer