Dekan Janko Krištof se je odločil za sobotno leto, ki ga je razdelil na več delov. Tokrat je dva meseca preživel v Južni Ameriki. Z njim smo se pogovarjali, zakaj se je odločil za Čile, kaj si bo najbolj zapomnil in kako sta ta čas oblikovali njegovi fari Bilčovs in Št. Ilj.

O vašem posebnem sobotnem letu smo v Nedelji že poročali. Kako poteka?
Janko Krištof: Po načrtu. V prvih štirih delih sem želel iti v štiri različne države, kjer govorijo štiri različne jezike, ki sem se jih v svoji mladosti mogel učiti. Vsakokrat sem živel v cerkvenem okviru in tam pridobil izkušnje ter se tudi malo vključeval. Morda so bila pričakovanja glede napredovanja v jezikih nekoliko previsoka, a vendar sem malo napredoval in tudi v vseh teh jezikih maševal in pridigal.

Letos ste se odločili za Južno Ameriko. Zakaj ste izbrali državo Čile? Kako ste navezali stike? Kako so vas sprejeli?
Janko Krištof: Ker sem kot diakon že eno leto živel v Ekvadorju, sem špansko od vseh zgoraj omenjenih jezikov že najbolj znal in sem tudi zato dal špansko govorečo državo na »konec«. Pri izbiri države mi je bila v pomoč predvsem moja povezava s sobrati duhovniške skupnosti Sv. Karla de Foucaulda. Prek nje sem dobil zvezo in javil se je Juan Carlos Farìas, da me je pripravljen sprejeti za dva meseca. Takoj po mojem prihodu v deželo sem ugotovil, da so bile vse moje prejšnje skrbi nepotrebne, saj so me sprejeli z odprtim srcem in moj sobrat je naredil vse, da bi se dobro počutil, pridobil čim več izkušenj in videl čim več.

Vem, da je to težko – kako bi na kratko opisali ta dva meseca in svoje delovanje v Čilu?
Janko Krištof: Ta dva meseca mi je šlo v skoraj vseh ozirih samo dobro. Najprej sem živel tri tedne v župniji okoli svetišča sv. Roze Limanske v Pelequenu, škofiji Rancagua, to je kakšnih 120 km južno od Santiaga. Potem so me povabili na narodno srečanje Katoliške mladine v 600 km oddaljeno La Sereno, ki je trajalo skoraj cel teden. Tam pa sem srečal in spoznal sobrata naše skupnosti Artura, ki živi na otočju Chiloe in je več kot tisoč kilometrov južno od Pelequena. Povabil me je, da pridem k njemu. Potem sem štirinajst dni lahko živel z njim in doživljal dušno pastirsko delo župnika, ki ima tri fare, 14 otokov in 21 cerkva in občestev. Vmes pa so me še trikrat peljali na zelo zanimive izlete v bližnjo in daljno okolico mojega bivališča. Lahko sem doživel del kulturnega življenja pa tudi hrana je bila odlična. Poleg tega pa sem še mogel živeti v poletju.

Kaj vas je najbolj presenetilo?
Janko Krištof: Da smo si vendarle zelo različni. Že samo to, da je januarja in februarja poletni in počitniški čas. In da v tem času Cerkev s svojim ritmom ne more zaobiti družbenega dogajanja. Letos je sicer pepelnica in začetek posta v marcu, ko se tam začne šola, sicer pa se februarja praznuje, se srečujejo družine in so tudi sicer žegnanja, podobno kakor jih imamo mi julija in avgusta. Prišel sem npr. s trikraljevskimi nalepkami, pa niso mogli kaj početi s temi kraticami in tudi sicer se je trikraljevski praznik obhajal kot navadna nedeljska maša brez kakršnekoli posebnosti. Ne poznajo blaževega žegna, pa tudi pustovanja ne. Vedno sem mislil, da je cela Južna Amerika v »karnevalu«, pa je v resnici to le v Riu de Janeiru. Svoje vrste presenečenje je bilo tudi moje bivanje na otočju Chiloé, ki je znano po pribl. 150 lesenih cerkvah, ki so deloma pisano pobarvane. Otočje je znano tudi po posebnem krompirju in po ogromnem česnu, ki tam uspeva. Zelo zanimiva pa so bila pota na otoke z župnikom, ki tja prihaja le vsaka dva meseca. Na enem otoku je bila maša s štirimi krsti, na drugem žegnanje s prvim obhajilom, na tretjem pa pogreb. Skupnosti med letom živijo samostojno in jih vodi t. i. »fiskal«. Te fiskale so uvedli že jezuiti v 17. stoletju in so lep model za to, kar bi morda mi lahko uvajali, če ne bo več duhovnih poklicev. Morda pa je največje presenečenje prav to, da si moral tam stalno računati s kakim presenečenjem. Ljudje so bolj spontani.

Kako pa ste doživeli vero tamkajšnjih ljudi?
Janko Krištof: Ljudi sem na splošno doživel kot zelo vljudne in prijazne. To velja še bolj izrazito za otočje Chiloé. Njihova vernost je zelo močno povezana s češčenjem svetnikov, ki se jih radi dotikajo. Božjo bližino zelo iščejo tudi v raznih blagoslovih. Sicer pa me je farno življenje glede udeležbe pri rednih bogoslužjih bolj streznilo. Čeprav sem smel nekaj dni doživljati navdušenost tisočih mladih v La Sereni, sem videl, da se čilska Cerkev ravno tako kot pri nas bori za mlado generacijo, ki je pod vplivom istih dejavnikov kot pri nas. Na enem otoku sem srečal fanta, ki mi je sam povedal, da bi rad postal duhovnik. Srečal sem tudi dekle, ki ravno izbira redovno skupnost, v katero bo vstopila.

Imeli pa ste tudi srečanje z redovnico iz Slovenije.
Janko Krištof: Da. Bilo je prisrčno srečanje. Sestra Mateja je uršulinka, ki že devet let živi v Santiagu in ima odgovornost za tamkajšnjo skupnost in za dve šoli. Ker mi ni uspelo priti k njej na obisk, je ona enkrat prišla k meni v Pelequen in sva imela dober čas za pogovor. Povedala mi je nekaj stvari o deželi in Cerkvi, ki jih je poznala zaradi dolgoletnih izkušenj. To je bilo tudi edinokrat, da sem govoril slovensko. V vseh dveh mesecih pa niti enkrat nisem srečal človeka, ki bi govoril nemško.

Kaj vaša potovanja prinesejo za vaše življenje in vašo vero?
Janko Krištof: Na to pot sem se podal z namenom, da bi v svojih »zrelih« letih še dodajal izkušnje svetovne Cerkve in s tem pridobival na širini in globini. To sicer sam le težko presojam, a to, kar vidim v tujih deželah kot nekaj lepega, včasih vnesem tudi v svoje dušnopastirsko delo. Tako sem npr. po ameriški izkušnji začel hoditi ob koncu maše k cerkvenim vratom in osebno poslavljati ljudi. V Št. Ilju pa od tedaj naprej vedno nekdo od farnega sveta pred začetkom maše pozdravlja ljudi in jim poda v roke list z oznanili. Tokrat me je posebej nagovorila praksa, da pri bogoslužju imensko molijo za bolnike. To pobudo bom dal zdaj tudi pri nas. Vsekakor pa doživljam različnost narodov, značajev in dostopov do vere. To me bogati in spodbuja, da to, kar živimo pri nas, še bolj cenim.

Sta vaši dve fari zdaj že navajeni, da vas zdaj vsaki dve leti dva meseca ni? Kako poteka takrat dušno pastirstvo v Bilčovsu in Št. Ilju?
Janko Krištof: Vidim, kako rastejo z vsako mojo odsotnostjo. Tudi tukaj sem malo stopnjeval, saj sem pri prvem odhodu imel pravega zastopnika, torej duhovnika, ki je bil namesto mene v župnijah, pozneje pa smo skusili brez nadomestnega duhovnika in so ob pomoči sobratov farne svetnice, farni svetniki in drugi, ki nosijo odgovornosti, stopili močneje in bolj samostojno v razne naloge. Sedaj, četrtič pa sem odšel v času, ko je sicer zelo veliko dela in je bilo treba nadaljevati tudi z drugimi programi, kot so priprava na birmo in prvo obhajilo. Med tem samoumevno laiki vodijo besedna bogoslužja, diakon je imel nekaj pogrebov, pomagali pa so tudi tokrat sobratje v okolici. Pomembno vlogo igrata pri tem obe podpredsednici farnega sveta, Marija in Ani, ki z veliko energije in zelo obzirno živita svojo vlogo. Zelo sem hvaležen vsem, ki mi tako omogočajo, da odidem in si pridobim dragocene izkušnje. Doživljam, da se župnije vedno bolj zavedajo, da so one same odgovorne za življenje v fari. Doživljajo pa tudi, da jim zaupam in to jih krepi.

Kakšne načrte imaš za nadaljevanje sobotnega »leta«?
Janko Krištof: Vedno sem rekel, da imam potem še dva jokerja. V Čilu pa sem se že odločil, da bom naslednjo izkušnjo iskal v samoti kakšnega samostana. Poiskal bom kontemplativno samostansko skupnost, kjer bi lahko dva meseca živel z njo in tako dal ta poudarek globine, tihe in tudi skupinske molitve. Zavedam se izziva, a v to smer bi rad šel. Če bom še pri zdravju in pri močeh, pa bi bila zadnja izkušnja lahko daljša romarska pot. Dopuščam, da v tem času dobim še kakšen drug navdih, ki bi me bolj pritegnil. Že od doslejšnjih izkušenj sem tako obogaten, da štejem svojo idejo o sobotnem letu med eno najboljših svojega življenja.

Pogovarjala se je Mateja Rihter