So to BUT – ALE ali so ELA – TUB? Vse je relativno. Pripovedovalka na začetku pove: »Čas naše zgodbe je večen, kot je večna tudi človeška neumnost.«

V Butalah je dan le podnevi, ponoči pa je tema. To ugotovijo, ko se bojijo, da Turki njihovega napisa ponoči ne bodo mogli brati. Pa tako so se potrudili! Najprej so napisali Turkom prepovedana pot. Nato so dodali še eno besedo: Turkom strogo prepovedana pot. A to ni bilo dovolj, na koncu je pisalo Turkom najstrožje prepovedana pot. Ni čudno, da je beseda »butalski« v smislu neumen, omejen celo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

Kako so Butalci želeli kupiti vino na Hrvaškem, kako kuhati mleko, da ga je čim več, kako razširiti cerkev, da lahko gre vanjo več ljudi, kako doma pridelati sol, celo to, kako imeti dve poletji in samo eno zimo, so prikazali Butalci – Sami močni na premieri 28. marca v farni dvorani v Šmihelu in na ponovitvi dan kasneje. Izkušena igralska skupina si želi, da bi nastopili še kje in še kam prinesli smeh in dobro voljo, obenem pa tudi vprašanja, ki dajo misliti. Scena in kavbojske obleke nastopajočih so bile premišljene, pa tudi YMCA na koncu, pesem, ki je postala himna Trumpove kampanje.

Igralke in igralci se na odru počutijo kot doma. Kot je povedal Silvo Jernej, predsednik Kulturnega prosvetnega društva Šmihel, je skupina Sami močni v gledališki svet vstopila že leta 2011. Skupino sestavljajo Ajda Kušej, Ina Krajger, Lara Cerar, Brina Kušej, Lan Cerar in Samuel Trap. Za svojo igro si zaslužijo čestitke.

Veronika Kušej je mentorica skupine, režirala je Alenka Hain, za sceno so bili odgovorni Alenka Hain, Kristina&Pep Trap ter Veronika Kušej, za tehniko pa Niko Krištof in David Pečovnik. Zgodbe o Butalcih je napisal Fran Milčinski. Že pred mnogimi leti je zapisal: »Butale, oh Butale! Butale so vas, pa jim pravijo mesto. Tri ure hoda leži onkraj pustne nedelje. Butale so silno znamenite. Butale so kakor Pariz. V Butalah imajo vse in vse imenitnejše kakor drugod.« Zdaj vemo, da so Butale lahko povsod in v vsakem času. mr