Berilo, 2 Krn 36,14-16

Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove prerokbe, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja.

Ker se mu je smililo njegovo ljudstvo – oni pa so zasmehovali Božje poslance, zaničevali njegove opomine, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja.

(1. berilo, Druga kroniška knjiga)

Slaba novica: Po dolgem potrpljenju in po mnogih opominih je Bog zapustil svoj narod. Torej obstaja: Božji srd. Njegove potrpežljivosti je tudi enkrat konec.

Božji srd bi mogel tudi danes zadeti svet, po pravici. Zaradi usodnega svetovnega dogajanja: Gori na vseh koncih in krajih po človekovi zaslugi: vojna, teror, genocid, masaker, mučenje, posilstva … spisek grozodejstev po človeški roki noče prenehati.

Homo homini lupus – Toda človek postavlja vse volkove v senco. Človek ni le človekov največji sovražnik, človek trpinči tudi živali, onesnažuje okolje in roparsko gospodari, vseeno kje deluje. Ljudje grešijo nad celotnim svetom, nad ljudmi, živalmi in nad naravo – vsak dan znova. Mnogi ravnajo brez pomisleka, brez slabe vesti.

Kje je tu Božji srd, se vprašam? Naš račun je dolg in ustrezen – naše ravnanje kaže malo odgovornosti.

Kakšno kazen bi bili zaslužili? Kam naj vse to vodi – v pogubo?

Ali je propad vnaprej programiran?

Kako dolgo bomo tako še nadaljevali? Kdaj nas bo zadel Božji srd?

S kaznijo nad Jeruzalemom leta 587 pr. Kr. se je končala velika izraelska zgodovina. Vedno znova je Bog svaril po prerokih. Toda ljudje ga niso poslušali.

Po katastrofi in po pregnanstvu je bil Jeruzalem spet pozidan.

Ali je še ena možnost, možnost za spreobrnjenje, da bi se zavedeli?

Dobra novica: Zadnja Božja beseda ni propad in nesreča, temveč odpuščanje. Njegova zadnja beseda je nov začetek – je vstajenje.

Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.

(2. berilo, Pismo apostola Pavla Efežanom)

Brez težav se oddaljimo zaradi dvoma in neposlušnosti, zapademo sebičnosti, hvalimo sami sebe in se postavljamo v središče. To je bolezen današnje družbe: Svet je poln hinavščine.

Po milosti smo rešeni. Imamo srečo, smo pomiloščeni.

Svojega zveličanja ne moremo rešiti z lastno močjo.

Božja milost je nezasluženi dokaz njegove ljubezni do nas ljudi.

Se tega sploh zavedamo?

Ali lahko to razumemo?

Smo kos svojemu življenju? So vsakdanje ovire, ki so nam postavljene na našo pot, ki jim moramo biti kos. Nimamo možnosti, da bi se jim izognili. Ali lahko ovire napravimo vidne?

Tako kakor tukaj v stolnici prikazuje umetniška instalacija »SICHTBAR«, ki jo je ustvaril Hans Gerhard Kalian. Ta ponazarja, kako neovirano napredovanje med klopmi in pogled na oltar nista več kar tako mogoča. Tu je simbolično postavljenih sedem ovir in od zgoraj visijo raznobarvne zastave. To ustreza naši življenjski resničnosti: življenju vsakega človeka je postavljenih na pot nešteto ovir. Te nam otežujejo življenje. Preprečujejo nemoten dostop do Kristusa.

Pomaga pogled navzgor k pisani lepi obetavni predstavitvi ali zastave odvračajo od cilja in otežujejo doseg?

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.

(Evangelij po Janezu 3)

Vsak od nas se mora ukvarjati s smrtjo in umiranjem. Naša družba odriva smrt, mi nočemo vse življenje nič o tem vedeti – čeprav vemo: temu se ni mogoče izogniti. Po drugi strani pa še nikoli nismo videli toliko fotografij in reportaž kakor danes o nasilni smrti po vsem svetu v medijih. Kljub temu nočemo ničesar o tem vedeti in gledamo stran – kjer je le mogoče.

Smrt je del življenja, mimo tega ne moremo – torej živimo, dokler nismo mrtvi! In kaj je z vstajenjem? Tukaj nas mučijo dvomi in negotovost. Kakšno bo življenje po smrti?

»Če Bog noče, to nič ne pomaga« se glasi refren neke dunajske pesmi, ki me spremlja že od otroških dni.

Če Bog noče, nič ne pomaga,

ne deri se, bodi tiho, reci, da nič ni bilo.

Tako je bilo vedno, tako bo vedno,

enkrat zgoraj, enkrat spodaj, enkrat veselje, enkrat žalost.

Svet je poln nepravičnosti. Vseeno, kam pogledamo. Neravnotežje obvladuje vsakdanjik. Zato upamo do zadnjega, da bo svet sojen, hrepenimo po sodniku sveta. Upamo na izravnalno pravičnost, tudi, če si moramo priznati, da nas ta izravnava morda ne bo nikoli dosegla.

»Če Bog noče, to nič ne pomaga.«

Mi računamo z rešitvijo.

Mi se zanesemo na milost.

Kljub temu se bojimo zadnje konsekvence.

Bojimo se vstajenjskega sporočila.

Ob grobu, v katerega so položili Jezusa, je rekel angel: »Ne bojte se!« (Mt 28,5) »Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil!«

(Dialoška pridiga v celovški stolnici, 15. 3. 2015)

Prevod: Lojze Pušenjak

Mag. phil. Gabriele Russwurm-Biró, rojena 1966 na Dunaju. Študij umetnostne zgodovine. Živi od leta 1999 v Celovcu. Lirska pesnica, avtorica, napisala dve otroški knjigi pri Mohorjevi založbi (2004, 2006). Dela kot umetnostna zgodovinarka, v stikih z javnostjo v Kunstvereinu Kärnten, Künstlerhaus Klagenfurt in kot svobodna fotografinja, žurnalistka, blogerica. Izdajateljica: Mein Café, Mohorjeva 2008, Mein See, Drava 2011, Mein Garten, Drava 2015. Objave proznih tekstov v številnih antologijah. Odlikovanja: 1. mesto Kärntner Lyrikpreis 2015. Predsednica Zveze koroških pisateljev in pisateljic. Področna govornica za Koroško v zveznem odboru IG-Autorinnen Autoren

Österreich, članica GAV. Zvezek lirike: »und hinter mir mein land«, 2017. Leta 2019: »das meer in zwei stunden«, lirska proza in lirika.