Mladi študent glasbe Evan Parks na celovški univerzi za glasbo je odraščal v San Diegu v Kaliforniji z dvema sestrama in starši. Starejša sestra Dalja študira na univerzi medicino in biologijo, mlajša sestra Maika obiskuje zadnji razred highschool. Država se na prvi pogled zelo razlikuje od Koroške. »Imamo plažo, vi imate jezero, mi imamo puščave, vi pa imate gore,« pravi o svoji domovini. Kot otrok je z družino poleti obiskoval staro mamo na Koroškem. Zelo zgodaj je torej spoznal vas, v kateri se je rodila njegova mama Mojci Kernjak, ki je odšla v Ameriko »v isti starosti kot jaz, ko sem prišel na Koroško, z osemnajstimi leti,« pravi Evan Parks. Družinski jezik je bil angleški, čeprav so otroci odraščali z dvema jezikoma. Mati je z njimi govorila samo v slovenskem rožanskem narečju, oče pa samo angleško, odgovarjali pa so obema v angleščini. Ko so obiskali družino na Koroškem, so lahko sami vadili govor. Prvič je Evan Parks Koroško obiskal z nekaj meseci. »Za mojo mamo je bilo zelo pomembno, da nam posreduje svoj materni jezik. Ko bi kdaj prišli na Koroško, naj bi obvladali jezik in vedeli tudi kaj o Koroškem. Zdaj sem ji zelo hvaležen, da govorim oba jezika,« pravi glasbenik, ki je zaključil highschool, kjer je obiskoval tečaje in se osredotočil tudi na šport. Intenzivno trenira, da bi lahko nastopil na koroškem maratonu. Rad tudi potuje in je prepotoval številne države. Pet let Evan Parks že živi na Koroškem in zato se je spremenil tudi njegov odnos do slovenščine: »Zdaj je zame jezik pomembnejši kot prej, ker se je spremenila okolica in jezik tudi potrebujem za vsakdanje življenje. Prej je bil jezik bolj sredstvo za sporazumevanje z mojo mamo, zdaj pa tudi razumem, kako pomemben je za kulturo in mojo lastno identiteto,« pravi študent glasbe. Knjižnega jezika se je učil na tečaju slovenščine na celovški univerzi, vendar v vsakdanu zanj zadostuje narečje: »Ker me ljudje tudi tako razumejo. Govorim rožansko narečje z ameriškim akcentom.« Zelo srečen je, da ima na Koroškem drugo družino. Bila je velika podpora zame, ko je prvič prišel na Koroško in to je tudi še vedno tako: »Resnica je, da brez družine danes ne bi bil tukaj. Dajejo mi nasvete in podporo. Tudi če kdaj potrebujem krompir, mi ga rad da moj stric, ki je kmet,« z nasmeškom pripoveduje o svoji družini.

Njegov največji konjiček je tudi njegovo delo. Večino svojega časa se ukvarja z glasbo. Ne glede na to, ali gre za klasično glasbo ali njegovo skupino The Icon, ki jo sestavljajo Evan Parks, Avstrijec DJ Max Grosseck in Ukrajinec Viktor Pelepchuk. Igrajo večinoma hip-hop, vendar vključujejo tudi druge žanre (pop, RnB in tudi casi rock). Ugotavljajo, da njihova glasba bolj govori o energiji in osebnosti kot o sami glasbi. Začeli so leta 2017, prvi album so posneli lani. Zdaj imajo že dva singla in video na VEVO in so zabeležili že skoraj 100 tisoč streamov na Apple Music. Upajo na še več in da bo njihov stil razpoznaven. Na celovški univerzi pa Evan Parks študira klarinet in klavir. Glasba zaznamuje njegovo življenje in pravi, da je glasba zrcalo njegovih občutkov. Pravnuk Pavleta Kernjaka ima tako rekoč glasbo v krvi. »Pavle Kernjak je bil moj praded in s tem del družinske zgodovine. Ne bi rekel, da imam zelo tesno povezavo do njega, ker ga nisem poznal in nimam istega odnosa do njega kot na primer moj bratranec Alan, ki je odraščal tu na Koroškem. Lahko pa rečem, da je do neke mere tudi vplival name, ker sem kot otrok slišal zgodbe o njem in njegovi glasbi,« pravi o svojem pradedu. Opazuje, da sta njegov praded in njegova glasba še danes prisotna na Koroškem. Včasih sliši njegove pesmi na koncertih koroških zborov. Spominja se, da je kot otrok igral na klavir »Mojci je pa jezna«. »Ko slišim njegove pesmi, si predstavljam, kako je bilo mogoče življenje moje družine v starih časih na kmetiji na Trebinji v Rožu. Nekako je to zame tudi občutek nostalgije in imam občutek, kot bi bil pri stari mami ali v cerkvi v Št. Ilju,« pripoveduje. V Kaliforniji je poslušal posnetke Pavleta Kernjaka, njegovih pesmi pa ne poje in pove s spoštovanjem: »Zanimajo me zelo, toda ne vem, ali bi znal peti ta poseben način petja.«

Gabi Frank