Razstavljal je v Milanu. Tudi v Addis Abebi v Etiopiji je bil zastopan na fotografskem festivalu. Pravkar se je vrnil z Dunaja. Tam razstavlja na Foto Wien. S fotografijami »Jepa.Uman See« je Stefan Reichmann prišel domov in do 10. maja razstavlja v Centru k&k v Št. Janžu. 

V največji sobi je neštetokrat razstavljena Jepa. Vedno isti pogled, v vedno drugi barvi in drugem razpoloženju. V manjši sobi so fotografije s posebnimi trenutki okrog jezera. Stefan Reichmann ve, kdaj je pravi trenutek za odločilno tisočinko sekunde. Zmrznjeni trenutek na fotografiji sproži v gledalcu nadaljevanje prizora. V knjigi »Uman See« je mogoče razstavljene fotografije opazovati tudi sede.  

Stefan Reichmann je knjigo s fotografijami »Uman See« posvetil mami in očetu »zaradi tega, ker če hočeš doseči določene cilje, izpeljati in končati svoje projekte, je treba imeti dober človeški temelj, h kateremu spadajo tudi socialne vrednote. To sem od staršev prejel in za to se jima zahvaljujem.« Marija Malle je predstavila fotografa. Poudarila je, da ga zanima »neposredna okolica z naravo in ljudmi, ki nam jih v fotografijah predstavlja s svojim osebnim pogledom«. Fotografije Stefana Reichmanna so neobičajno sveže in presenečajo. Neobičajno je bilo število oseb, ki so se zbrale na odprtju razstave. Zaradi navala so bile fotografije prekrite in še dobro, da je bilo med njimi še nekaj prostora za glasbenike v skupini »Marko Gudelj&Band«. Preberite, kaj pravi Stefan Reichmann o svojem delu v pogovoru z Nedeljo. 

Kako se je spremenilo vaše fotografiranje v preteklih desetih letih. Na kaj se trenutno osredotočate?

Stefan Reichmann: Glavna sprememba je v tem, da sem prej veliko več insceniral, zdaj pa veliko več dokumentiram. Nikoli si ne bi mislil, da bom šel v to smer. Prispel sem na točko, ko sem želel narediti nekaj trajnega, nekaj, kar bo imelo čez 10 ali 20 let tudi še pomen, mogoče celo večji pomen.

Trenutno sem osredotočen na popolnoma preproste vsakdanje tematike. Za nov projekt mi včasih zadostuje samo ključna beseda, kakšna misel na mogoč naslov za novo knjigo ali pa večkrat tudi kakšen zanimiv kraj.

Kaj vas pri fotografiranju vedno znova preseneča?

Reichmann: Vedno sem presenečen, da se ljudje pustijo fotografirati. S fotoaparatom prideš pravzaprav čisto enostavno v stik z drugimi, kadar jih vprašaš, če jih smeš fotografirati. Po navadi je ta kontakt seveda bolj kratek, imam pa več primerov, ko se je še bolj intenziviral.

Kot svobodi fotograf se preživljate s fotografijo. Kako vam gre pri tem? Kdaj ostaja še čas za umetniško fotografijo?

Reichmann: Kdor me pozna, me je že videl ob različnih priložnostih s kamero v roki. Zaenkrat se še ne vidim kot fotografa, ki se preživlja samo z umetniško fotografijo. Različna komercialna naročila, prireditve in druge situacije vidim kot trening za svoje dokumentarne projekte in seveda s temi tudi lahko vedno znova zaslužim denar.

Veseli me, če s svojo spretnostjo/fotografijo lahko kaj prispevam k družbi. Kot fotograf se zavedam določene odgovornosti, da bodo npr. čez 100 let na voljo kvalitetne slike. Za maso slik me ne skrbi. Danes ima vsak s pametnim telefonom priložnost fotografirati in to je dobro tako. 

Zame pa je v ospredju in v srcu seveda umetniško-dokumentarna fotografija in če je treba z lahkoto odpovem kakšen termin, kjer bi lahko kaj zaslužil, če je isti dan načrtovan pomemben projekt.

Pred kratkim ste imeli na Dunaju dva pomembna nastopa. Eden od teh je na razstavi Foto Wien. Tam predstavljate med najnovejšo produkcijo fotografskih knjig svoja dva zvezka Jormak. Kakšna priložnost je to, biti del tako pomembnega pogleda na trenutek fotografije pri Foto Wien?

Reichmann: Na FOTO WIEN predstavljam svoja dva zvezka JORMAK. Žiriji sem predložil ta dva zvezka in vesel sem, da so se odločili tudi za moje delo. Še vedno sem tesno povezan z Dunajem. Pomembno je, da je tak dogodek na Dunaju, ker postaja Dunaj vedno pomembnejši trg za fotografijo. Trenutno svoje projekte razvijam na podeželju, to mene zaenkrat bolj zanima kot tematike v velemestu.

Fotografije projekta Jepa sem razstavljal v Luwig&Adele im Künstlerhausu.

Kako odkrivate motive in kako jih potem izberete za svoj zorni kot? Kaj je za vas pomembno, da ljudje vidijo v vaših fotografijah?

Reichmann: Kar ljudje v mojih fotografijah vidijo, na to nimam vpliva. Vsak prinaša svoje občutke iz svojega življenja v umetnost in vsak vidi stvari drugače. To je lepo.

Motive odkrivam v vsakdanjem življenju, to je lahko posebna luč, poseben kraj ali pa posebna oseba. Če potem izbiraš slike za projekt, je pomembno, da med seboj delujejo, da pripovedujejo zgodbo. Vedno znova je treba gledalca presenetiti z določenim zaporedjem slik. Sploh je to pomembno v knjigi. Spraviti slike v določeni red, zveni enostavno, je pa najtežji del realizacije knjige. Pri izbiranju slik se je treba znati posloviti od marsikatere dobre fotografije.

Jepa. Je vaš pogled postal v zadnjih mesecih drugačen na to goro? Zakaj vas privlači? Kaj pripoveduje in kaj želite, da ostane pri opazovalcih teh fotografij?

Reichmann: Pogled na Jepo se ni bistveno spremenil pri meni. Še vedno jo rad opazujem in če se po deževnem ali zasneženem dnevu pokaže v jutranji luči, ko je čist zrak in se vidijo vsi detajli – je to enostavno lepo.

Kaj je za vas pri fotografiranju in fotografiji najpomembnejše? 

Reichmann: Na eni strani moraš seveda obvladati tehnični aspekt fotografiranja, vendar je pri fotografiji najpomembnejše, da najdeš pravo valovno dolžino do ljudi. Tu gre za posebno komunikacijo. Imeti moraš tudi pravi občutek, kdaj lahko greš bliže in kdaj je bolje, da ostaneš bolj v ozadju. Fotografija učinkuje na različne vrste – ali si ujel odločilni moment, ki je opazen pri gledanju fotografije v prvem trenutku ali pa se ti zgodba odpre šele pri večkratnem gledanju fotografije. 

Kaj ste že vedno želeli fotografirati in vam še ni uspelo? Kaj je tista vaša najboljša fotografija? Za kaj gre v tej fotografiji?

Reichmann: Če pogledam nazaj na projekt JORMAK, si vedno znova mislim, koliko sreče sem imel ovekovečiti na fotografijo motiv v tem posebnem odločilnem trenutku. Recept je bolj ali manj čisto enostaven: Če delaš na projektu, moraš biti vsak dan na terenu. Večino časa se nič ne dogaja, potem pa pride do trenutka, ko za nekaj sekund izostriš oči in pritisneš na gumb kamere. Tak trenutek hitro pride in spet izgine. 

Ste kdaj razmišljalo ob svojih fotografijah razstaviti tudi kakšno sliko, ki bi jo sami naslikali? Mislite, da imajo slikarji več svobode kot fotografi? 

Reichmann: Moj oče je tudi veliko slikal. Kadar je slikal na steklo, smo mi otroci risali na tleh. Na žalost se ta spretnost, mogoče tudi zaradi prehoda v digitalni čas, pri meni ni tako razvila.

Slikarji imajo posebne možnosti graditi drug svet. V dokumentarni fotografiji smo fotografi odvisni od tega, kar je tu. Vsak dan se dogaja toliko stvari, da je za mene to življenje včasih že dovolj noro.

Vincenc Gotthardt