Mohorjeva družba je z nakupom in upravljanjem kar dveh novih lokacij v Celovcu – Slomškovo hišo na Ainethgasse in nekdanjo Provincialno hišo v neposredni bližini Mohorjeve – svoj častivredni jubilej 170-letnice obstoja praznovala delovno in usmerjeno v prihodnost. Tudi pri izdajanju jubilejnega zbornika, ki je izšel letos ob zaključku jubilejnih praznovanj, je šla nova pota. Namesto običajnega in ustaljenega zbornika s pogledom na dolgo zgodovino Mohorjeve je tokrat izšla 275 strani obsegajoča knjiga s 17-imi pogovori, osredotočenimi na sedanjost in prihodnost prelomnega trenutka, ki ga vsi občutimo in doživljamo. Dosledno dvojezični zbornik s prikupno sodobno opremo je kot izdajatelj uredil in pripravil nekdanji dolgoletni glavni urednik Nedelje Hanzi Tomažič. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi in ozadju knjižnega projekta ob jubileju Mohorjeve.

Ob jubileju držimo v rokah knjigo, ki je usmerjena v prihodnost. Kako je prišlo do takšne presenetljive in sveže zasnove jubilejnega zbornika?

Tomažič: Naše podjetje ilab crossmedia je že dolgo tesno povezano z Mohorjevo družbo in to sodelovanje vključuje tudi priložnostna strateška razmišljanja. Oba direktorja Karl Hren in Franc Kelih takšne pogovore navadno povežeta s kakšno gorsko turo in tako je pri odkrivanju novih nepoznanih in skritih vrhov v kapelških grapah nastala ideja jubilejnega zbornika z nekoliko drugačnim pristopom, usmerjenim bolj v prihodnost kot pa v preteklost. Projekt se mi je osebno zdel še posebej vabljiv tudi zaradi tega, da sta mi oba direktorja dala proste roke pri zasnovi in pripravi knjige. Tako sem se odločil za način poglobljenih pogovorov z osebnostmi, ki so na kakršenkoli način povezani z ustanovo. Rdeča nit, ki nekako povezuje vse prispevke, pa je vprašanje odnosa do tradicije in inovacije, o izzivih in napetostih, ki iz tega nastanejo, o koreninah in krilih …

17 pogovorov v prelomnih časih za 170 let Mohorjeve. Po kakšnem ključu ste izbirali osebe?

Tomažič: Za temi številkami se dejansko skriva struktura, saj nisem hotel opraviti samo določenega števila pogovorov (za vsako dekado eno osebo), temveč naj bi do besede prišle osebe tako iz strukture same, torej vodilni in uslužbenci, ki z velikim angažmajem delajo dan za dnem za Mohorjevo kot tudi osebe, ki jim je Mohorjeva namenjena – našim ljudem, ki berejo Mohorjeve knjige, ki pošiljajo svoje otroke v Mohorjeve ustanove, ki nakupujejo v Mohorjevi knjigarni itd. Tretjo skupino pa sestavljajo znane osebnosti iz našega prostora, ki so na določen način povezane z Mohorjevo in tako kažejo, kakšen pomen je imela in ima ta ustanova za slovenski narod, za deželo, za celotni prostor, v katerega je tesno vpletena. Tako sem prišel na število 15-ih oseb, od vsega začetka mi je pa bilo jasno, da k temu prideta še dve osebi, katerih zgodovinski pomen je že danes več kot očiten in tako dobro paše v okvir ene najstarejših ustanov v deželi: naš škof Jože Marketz in prvi ministrski predsednik neodvisne in samostojne Republike Slovenije Lojze Peterle. Ponosen in vesel sem, da oba prav dobro poznam, zato ni bilo težavno v širša razmišljanja vključiti tudi osebno noto.

Je bilo kaj, kar vas je pri pripravi knjige posebej presenetilo?

Tomažič: Najprej to, da so vsi sogovorniki rade volje pristali na sodelovanje in so bili počaščeni, da so lahko del jubilejnega zbornika. To kaže, kakšen pomen in mesto ima Mohorjeva prej ko slej. Seveda se je nabralo pri pripravi knjige tudi kar nekaj posebnih trenutkov, ki jih ne bom tako hitro pozabil. Tako se mi je zdelo nenavadno, da si je gospod Peterle za kraj pogovora izbral letališče v Lescah, po koncu pogovora pa me je povabil, da si Slovenijo ogledava od zgoraj, saj je on že dolgo pasionirani privatni pilot in polet mimo Triglava, Soške doline in brezjanske cerkve je bilo zares nebeško doživetje. Ali pa, da je bil pogovor z deželnim glavarjem v obliki zgodnjega zajtrka, in sicer res ob taki rani uri, ko po navadi še mirno spim, v biroju deželne vlade pa je bil že pravi živžav. Zelo sem bil vesel, da sem osebno spoznal Andreja Zwittra, ki je naredil spektakularno osebno kariero, saj je v najkrajšem času prišel na čelo frizijske univerze na Nizozemskem, ki šteje prav zaradi od njega razvitih novih pristopov in težišč okrog krožnega gospodarstva, trajnostnega razvoja in kripto-ekonomije k najbolj naprednim in inovativnim v Evropi. Hkrati pa ohranja osebno svoje globoko duhovno in narodno zakoreninjenost. Vse to je prav dobro zajeto v njegovem prispevku. Čisto podobno je opaziti povezanost globljega duhovnega fundamenta s podjetniško energijo in pogumnimi koraki k spremembam pri direktorju Družine Tonetu Rodetu. Ves dan smo se pogovarjali in iskrica navdušenja je poskrbela, da ob koncu nisem bil izmučen, temveč poln nove energije in optimizma. Sploh so bili pogovori z vsemi sogovorniki izredno prijetni, saj nikjer ni bilo zaznati jamranja, temveč je bilo slišati veliko konstruktivnih idej za prihodnost Mohorjeve. In tako je ta jubilejni zbornik »en kup dobrih idej«, če parafriziram znani izrek o Mohorjevi.

Tradicija in inovacija se imenitno spajata tudi pri obliki knjige. Kako oblika poudarja vsebino?

Tomažič: Ja, tudi temu vidiku smo posvetili pri zborniku posebno pozornost. Želeli smo, da bi bil končni izdelek že na prvi pogled poklon knjigi kot taki, in sicer knjigi v tiskani obliki. Hkrati pa tudi referenca za znanje in kvaliteto, ki spada k produkciji takšne knjige, začenši pri kvaliteti tiska, kjer ima Mohorjeva škarje in platno v lastnih rokah, saj je tiskarna prej ko slej eden izmed ključnih oddelkov Mohorjeve. Pa tudi samo vprašanje, kako ravnati z dosledno dvojezičnostjo knjige, je pravi izziv, da ne govorim o koordinacijskem naporu tako pri lektoratu kot pri prevodih, kar pač zmore le tako na to specializirana založba, kot je Mohorjeva, v tem primeru konkretno v osebi Martine Kanzian, ki je to nalogo opravila z občudovanja vredno suverenostjo. To se nadaljuje z izbiro papirja, načinom, kako se knjiga veže, kako obreže, kakšne materialne značilnosti najdemo na naslovnici (v našem primeru srebrni relief) – tu se prav dobro vidi dolgoletna izkušnja mojega brata Franca. Tu je končno skrben prelom besedila, izbira tipografije, oblikovanje vmesnih naslovov, prezentacija avtorjev etc., delo, ki je bilo pri tem zborniku v izkušenih rokah Nadje Baumgartner. In ne nazadnje tudi umetniška oprema posameznih poglavij, v našem primeru spet prepričljivo delo fotografa Stefana Reichmana. Vse skupaj je en sam klicaj, ki stoji za prepričanjem: klasična knjiga živi!

Pogovarjala se je Mateja Rihter.

CITATI IZ ZBORNIKA

Mohorjeva ni izgubila svojega poslanstva. Ne doživljamo samo napadov na identiteto, kulturnega boja, negotovosti, uveljavljanja politike kot le igre moči. Doživljamo čase nove nepismenosti. Ena od napredujočih je dialoška nepismenost. Zato ima založba tudi ob modernih sredstvih in v času pospešene digitalizacije še vedno veliko poslanstvo v Slomškovem duhu. Tudi danes je treba razumeti, kje smo, kaj se dogaja in kaj nas kot osebe in skupnosti lahko vodi v rast in sožitje. Tudi danes je treba bogatiti s pravimi vsebinami tako imenovane »široke ljudske množice«. Zelo sem vesel, da celovška Mohorjeva namenja tolikšno pozornost državotvornemu dogajanju, ljudem v Sloveniji in vsemu slovenstvu. Hkrati pa ima, zlasti celovška Mohorjeva, to osmotično poslanstvo, da nagovarja tudi nemško govoreče. Mohorjeve bi morale ostati zveste osrednjemu poslanstvu, ki bi mu jaz danes rekel: slovenstvo, krščanstvo in demokracija – z mislijo na resnično združeno Evropo, ki temelji na spoštovanju dostojanstva njenih ljudi in narodov. Vesel bi bil, če bi bile vse tri Mohorjeve iz Slomškovega duha sposobne skupnih imenovalcev, tudi skupnih projektov v dobro skupnosti, zaradi katere je pred 170-imi leti nastala.

Lojze Peterle

Ravno v močno spreminjajočih se časih je še posebej pomembno, da veš, kje stojiš in za kaj se zavzemaš. »Stati inu obstati,« kot je rekel že Trubar.

Karl Hren

Ohranitev ravnovesja med ekonomsko nujnostjo in splošnokoristnim namenom bo tudi v prihodnje največji izziv.

Franc Kelih

Identiteta Mohorjeve je globoko krščanska. V krščanstvu, v katoliški veri so vsebinski temelji za razvoj osebnega kakovostnega življenja. Kristus je vzor, je ideal življenja v polnosti smisla. Kako ta vzor predajati naprej v jeziku, ki ga bo razumel sedanji človek? Vse naše delo mora izhajati iz resničnosti vsakdana. Iz stisk, vprašanj, vsakodnevnih skrbi, veselja in sreče ljudi. Že ustanovitelji so nakazali, da bo Mohorjeva vsestranska, ne klerikalna, vendar katoliška, nepolitična, vendar blizu življenjskim vprašanjem slovenskega človeka. Iz upravljanja zemlje – prostora je Mohorjeva takratnega kmeta, ki je imel pogled z razlogom stalno pragmatično uprt v preživetje, posest in upravljanje, dvignila v kakovostno osmišljanje časa. Katera druga slovenska ustanova pa je bila še kdaj kasneje v zgodovini bliže ljudem? Katera ima tako dolgotrajna in še danes veljavna izhodišča? Ta načela nedvomno veljajo še danes, le potrebe in okoliščine človeka so morda drugačne in s tem so tudi potrebna druga orodja za stik z ljudmi ter za uspešno opravljanje poslanstva.

Tone Rode

Oboje imam rada: zanesljivost in stanovitnost starega ter poživitev in presenetljivost novega. Ne da moram, smem! Pri tem pa tako rekoč ustvarim sebe znotraj prihodnosti. Možgani in srce so že tam, še preden se zgodi. In potem se zgodi pot tja.

Monika Novak-Sabotnik

Lahko mirne volje rečemo, da je Mohorjeva osnovno izhodišče in idejo v vseh desetletjih razvijala naprej. Zato velja: Mohorjeva ne potrebuje nove vizije, le pozornost in čut, kako temeljno poslanstvo razvijati naprej, tako da je v skladu s časom.

Micka Opetnik