Mohorjev knjižni dar

Mohorjev knjižni dar je tradicionalen. Je največja in najdaljša slovenska knjižna in založniska tradicija. Sega v leto 1858, ko je Mohorjeva družba izdala prvi Koledar za leto 1859. In tako tudi ne čudi, če se knjige Mohorjeve založbe najdejo po vsej hiši. Ne le v dnevni sobi na knjižni polici, za mizo na klopi včasih še pod Bogkovim kotom, včasih pa se kake stare Mohorjeve knjige iz nekdanjega knjižnega daru najdejo v kaki stari omari na podstrešju ali kje v kakem kotu. Da se v kaki hiši najdejo prav stare Mohorjeve knjige, zaenkrat na Koroškem še ni tako neverjetno, a mnogo podstrešij je bilo medtem že obnovljenih.

Toda konec leta nekje novembra in decembra ni treba hoditi iskat knjig na podstrešje ali v kakšen drugi kot, kajti to je čas pričakovanja novega knjižnega daru Mohorjeve družbe. Tudi za leto 2025 ga je Mohorjeva pripravila in je že na poti med bralke in bralce. V škatli so Koledar 2025, Pratika 2025 in večernice avtorja Tineta Goleža pod naslovom »Več kot stoletje in pol«.

Mohorjev koledar 2025 sta uredila Hanzi Filipič in Karl Hren. V pismu iz uredništva piše Karl Hren, da Koledar »spremlja rojakinje in rojake skozi leto ter je hkrati tudi zrcalo položaja in razvoja slovenske narodne skupnosti na Koroškem«. In v to zrcalo dogodkov spadata tudi dva mohorjana. Marca 2024 je umrl dolgoletni ravnatelj Mohorjeve družbe Anton Koren v 75. letu starosti. Bil je dolgoletni ravnatelj Mohorjeve v Celovcu in vsega skupaj 39 let z vsem srcem predan tej ustanovi. Drugi mohorjan je Karel Smolle. V koledarju je objavljena lavdacija, ki jo je ob njegovem prejemu Tischlerjeve nagrade imel Marijan Pipp. Sledi predstavitev župnij Ruda, Grebinj in Grebinjski Klošter. Prispevek je napisala Mateja Rihter, glavna urednica Nedelje, ki ni pozabila obiskati takratnega župnika Hanezja Dersula, prav tako ni pozabila omeniti, da je njegov prijatelj Peter Handke slišal Marijine litanije v Grebinjskem Kloštru. S temi litanijami je nastopil tudi ob podelitvi Nobelove nagrade. Bral jih je v slovenskem jeziku. O Lihardi piše Jože Till, o obirskem narečju Herta Maurer-Lausegger, Bojan Schnabl se je zagrebel v zgodovino Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Št. Tomažu na Celovškem polju. Poglobljen in zanimiv je prispevek Rudija Vouka o Členu 7. Pod naslovom »70 let člen 7 – aktualen, obsoleten, izpolnjen, izpodrinjen?« se sprašuje, »kaj nam pomeni, in kaj nam naj bi pomenil danes«. Deželni konservator Gorazd Živkovič prestavlja cerkev v Bilčovsu, drugi njegov prispevek pa se posveča arheološkim najdiščem grobov in okostij v Kotmari vasi, točneje na travniku z ledinskim imenom »Paša«. To je le majhen izbor prispevkov. Nikakor na smemo pozabiit na prispevke o jubileji velikih slovenskih koroških osebnosti: Anton Jobst (130 letnica), Jakob Špicar (140), Vinko Möderndorfer (130). Da je na prvo in zadnjo obletnico pogledala Martina Piko-Rustia, je seveda samoumevno. Koledar se začenja s koledarskim delom, za katerega je fotografije s Koroške prispeval fotograf Helmut Teissl, konča pa z bogato knjižno ponudbo Mohorjeve založbe.

Pratika 2025 ponuja tematsko pester izbor prispevkov. Uredil jo je Adrian Kert. Uvodnemu delu s koledarjem in raznimi podatki sledijo prispevki iz sveta kulture, duhovnosti, vere, družbe, literature, zgodovine, zdravja, narave idr. Na koncu najdemo še kaj za dobro voljo, otroški kotiček in stoletni koledar.

Večernice 2025 je napisal Tine Golež. »Več kot stoletje in pol« je naslov nad 300 strani obsegajočega zgodovinskega romana. Pripoved zajema obdobje 1753–1921, v katerem spoznamo Franceta, njegovega sina Antona, župana Bele pri Železni Kapli, in Antonovo hčer Jerico. Liki v knjigi so resnične osebe, ki jih spoznamo z opisovanjem splošnih zgodovinskih dogodkov. Pisatelj sicer ni profesor zgodovine, ampak fizike, a je vešč javnega profesorskega nastopanja, poleg tega je kroniko svoje rodbine dodobra proučil, vse tja do praga francoske revolucije in obiska Napoleona Bonaparteja tako Celovca kot Ljubljane, kjer je prenočil v nadškofijskem dvorcu. Morda je zanimivo ob robu, da je avtorjev praded Anton Mubi bil že kot najstnik naročnik mohorjevk iz Celovca, sedaj pa je sam postal eden izmed treh junakov v knjigi najstarejše slovenske založbe. Knjiga je napeta in še posebej zanimiva tudi zaradi tega, ker v njej nastopa tudi nekdanji državnozborski poslanec Franc Grafenauer, svoj dom želi videti mladi učitelj Vinko Möderndorfer, … V knjigi se znajdemo doma na Koroškem. Znamenitosti znanih krajev je avtor Tine Golež sam narisal in prav te ilustracije so še posebna dragocenost knjige.

Knjižni dar Slovenske prosvetne zveze

Če v knjigarni Haček stopi »na oder« vodja Hanzi Mlečnik, kako presenečenje ni daleč. Tokrat se je na koncu predstavitve knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze izkazalo, dve presenečenji so zbrani doživeli ta večer.

Rastje 18 je morda nekoliko tanjše kot ponavadi, ni pa zato nič manj zanimivo branje.

Ko je odložil harmoniko Jörg Errenst, je besedo prevzel glavni urednik revije Rastje Aljaž Pestotnik. In smo že pri prvem presenečenju. Revija Rastje18 je zaživela z branjem. Nastopili sta dve pesnici in pesnik. Posebnost je bila, da so prvič objavili v Rastju. Brali so Miha Marek, Jana Haab in Lena Kolter. Tako mimogrede se je izvedelo, Lena Kolter bo v bližnjem času izdala svojo prvo pesniško zbirko.

Rastje je letos doživelo nekaj sprememb. Nova rubrika prevodov ponuja prevod tujejezičnih besedil v slovenščino in upamo, da bo tako plodna tudi v prihodnje. Poleg tega je v novem Rastju kopica recenzij del koroškoslovenskih avtoric in avtorjev. Zanimive so tudi biografije avtorjev in avtoric; njihovo življenje se vije okoli Koroške, a vedno več jih biva, denimo, v dunajskem azilu. To pomeni samo eno: koroškoslovenska literatura uspeva in raste tudi zunaj Koroške. Odpira pa vprašanje: ali še uspeva na Koroškem? Rastje je uredil Aljaž Pestotnik, likovna ga je s svojimi deli opremila Ane Grilc, grafična oblika pa je bila v rokah Ane Destovnik.

Koroški koledar 2025 zajema poljudnoznanstvene prispevke, povezane s Koroško, s poudarkom na »duhu časa«, v katerem živimo. O njem je spregovorila urednica Klasja Kovačič in povzela: v koledarju je 18 prispevkov. Ob prihajajoči 80. obletnici konca 2. svetovne vojne so aktualne teme obletnica vojne proti Rusiji, koroški tabori v oktobru, predstavljen je pogled režiserke Andrine Mračnikar na prvi koroški partizanski film, pa tudi na slovensko manjšino, na umetnost in družbo.

Poleg zgodovinske tematike in zaznamovanja različnih obletnic so v njem družbenokritični zaključki, ki mejijo na žanr razpravljalnega eseja in ne ponujajo le zanimivih podatkov in sklepov, temveč spodbujajo k razmisleku o današnjem družbenem stanju onstran uradno določenih meja. Vodijo k razmisleku, ki odseva v zadnjem stavku nekega prispevka: Quo vadis človeštvo – kam greš, človeštvo?

Koledar je uredila Klasja Kovačič, likovno pa je opremljen s fotografijami preprog »Namad« Drago Druškoviča.

Otroška knjiga Bibi in Bobo pisateljice Ivana Kampuš predstavi rimano zgodbo o prijateljstvu med Bibi in Bobom. Prava popestritev so risbe, ki so jih prispevali učenke in učenci ljudskih šol Celovec 24 in Borovlje 1. Nastala je dvojezična pisana slikanica, v kateri dobro, predvsem prijateljstvo in sožitje premaga slabo. In sedaj smo pri drugem presenečenju. Ivana Kampuš pove, kako je sploh prišlo do knjige in odkrije ozadje. »S Hanzijem Mlečnikom sva se začela pogovarjati o tem, kako bi izdali otroško knjigo. Rekel je, da bi bilo dobro, če bi otroci knjigo sami ilustrirali. Kar kmalu je bilo jasno, tako bo to šlo in šlo je dobro, ker so otroke navdušile tudi učiteljice.« V Ljudski šoli 24 sta to bili Veronika Stern in Majda Kernjak, v Ljudski šoli Borovlje 1 pa Anna Pasterk in Romina Urbantschitsch. Urednik knjige je Hanzi Mlečnik.