Le malo verjetno je, da se bo takšna zgodba ponovila. Preslikani portret Kristusa iz sredi 16. stoletja se izkaže za dragocenost in doda svetovni umetnostni zgodovini novo pomembno notico. Zgodbo je pred nekaj meseci sprožila Dorothea Apovnik, doma na Koroškem, in jo zaključila na avkciji v New Yorku, kjer je bila slika prodana.

Pozorno listanje po avkcijskih katalogih številnih avkcijskih hiš doma in v širnem svetu je nujni del njenega poklica. Leta 2013 je ustanovila svoje lastno podjetje »Dorothea Apovnik Kunsthandel Fine Art«, ki se ukvarja s posredovanjem umetnin nastalih med 14. do 19. stoletjem. Prej pa je bila dejavna v raznih muzejih kot znanstvena sodelavka, organizatorka razstav in tiskovna referentka. Od leta 2001 do leta 2012 je vodila oddelek za delo z javnostjo v Kunsthalle Schirn v Frankfurtu in od leta 2006 dodatno še v muzeju Städel in v zbirki skulptur Liebieghaus pod ravnateljem Maxom Holleinom. Vse te izkušnje so jo izpilile v posebni pozornosti. Takole pravi: »Ko sem prebirala katalog neke avkcijske hiše v Münchnu, je mojo pozornost vzbudil portret Kristusa. Predvsem zanimiva se mi je zdela njegova izredno skrbno upodobljena trnjeva krona. Poleg tega sem imela vtis, da je slika flamskega izvora in ne italijanskega, kot je bilo navedeno v katalogu. Videti je tudi bilo, da so barve precej potemnele. Kupila sem jo v upanju, da bo njena zgodovina jasnejša, ko bo očiščena in restavrirana.«

Nekaj zgodbe je medtem postalo znane v medijih. Kako je prišla slika v avkcijsko hišo Sotheby’s?

»Ko je restavrator začel s svojim delom, se je hitro izkazalo, da je pod vidno barvno plastjo docela drugačna slika, ki je bila skoraj v celoti čudovito ohranjena, ker je poznejša preslikava konzervirala prvotno, originalno barvno plast. To je bil zelo razburljiv dogodek. Restavrirano sliko sem skupaj z dvema kolegoma predstavila strokovnjaku, ki je potrdil, da je avtor slike Jan Sanders van Hemessen, nato smo sliko predstavili javnosti na mednarodno najpomembnejši razstavi slik starih mojstrov, TEFAF – The European Fine Art Fair, v Maastrichtu, kjer je vzbudila precejšno pozornost. Tam jo je med drugimi opazil tudi strokovnjak avkcijske hiše Sotheby’s, pogajali smo se z njim in nato se je odločil, da sprejme sliko v svoj avkcijski program v New Yorku.«

Ko je bila slika sprejeta v avkcijski program, se je začelo čakanje. Bo slika našla kupca? Dorothea Apovnik: »Dneve pred avkcijo sem seveda preživela v napetosti. Avkcijska hiša Sotheby’s je posnela film o sliki, tako se je mnogo ljudi seznanilo z njeno zanimivo zgodovino. Po avkciji smo bili seveda vsi zelo veseli, da se je našel kupec.«

Na vprašanje, kakšen delež je z odkritjem te slike prispevala k novemu pisanju umetnostne zgodovine, ugotavlja: »Če je mogoče prispevati k temu, da se pripiše kakšno neprepoznano ali očitno pogrešano umetniško delo dejanskemu avtorju – umetniku, je to seveda posebno lep trenutek v mojem poklicu. V primeru »Hemessen« je to tudi pomemben prispevek k dopolnitvi njegove biografije.«

Delo kot tiskovna referentka za pomembne galerije je že nekaj časa opustila. Kot samostojna podjetnica na umetniškem področju lahko primerja oboje. »Delo kot vodja oddelka za stike z javnostjo je bilo zelo zanimivo, predvsem ker sem imela srečo, da sem lahko delala v tako čudovitih institucijah in povrhu v visoki meri samostojno. Vendar je bilo to delo zaradi neštetih razstav in drugih aktivnosti tudi zahtevno in naporno. Zdaj je moje delo bolj avtonomno, ker si lahko sama porazdelim delovni čas. Vendar je delo v samostojnem poklicu povezano tudi z večjim tveganjem.«

Kljub temu ostaja nekaj tako, kot je bilo vedno: njena fascinacija za umetnost in »poglobitev v različna zgodovinska obdobja in emocionalne svetove zelo različnih ustvarjalcev«. Rada bere knjige, rada je v naravi in rada je v družbi prijateljev. Izredno pomembno je zanjo, »da najdem čas za ljudi in stvari, ki mi veliko pomenijo«.

Dorothea Apovnik iz poklicnih razlogov pogosto potuje. Tokrat je priletela iz New Yorka na letališče na Dunaj, kamor se vrača tudi z drugih krajev sveta. »Všeč mi je živeti v mestu, na Dunaju ali v Frankfurtu, kjer sem živela več let. Vendar sem tudi zelo rada na Koroškem, ker sem tukaj še vedno doma.«

Vincenc Gotthardt