Deset oseb, deset zgodb se se je začelo s srečanjem ob kavi. Alina Zeichen je bila takoj za, ko ji je Lilith Erian pripovedovala o ideji, da bi prikazala mlade obraze iz lokalne kulturne scene: vidne, nevidne, znane in neznane. Nekateri so Koroško zapustili, drugi so ostali. Alina se je lotila produkcije in vsega dela, ki je potrebno v ozadju, skupaj sta izbrali osebe po principu, da je vključenih čim več umetniških smeri. Vključene so glasbenice, vizualne umetnice, plesalka, pisateljice in aktivistke, ki se zavzemajo za rešitev družbenih težav. Vse so prosili, naj napišejo izjavo, zakaj jim stoji voda do vratu. Med predstavljenimi sta tudi Lena Kolter in Ana Grilc.

Na Koroškem ne manjka mladih umetnikov in kulturnikov, manjkajo pa strukture, ki bi te mlade podpirale in zbrale in jih povezovale z lokalno sceno in jih tam ukoreninile. Tako je zapisano ob razstavi. Naslov Zdržati se navezuje na situacijo, ki so jo mnoge kulturnice in mnogi kulturniki že vajeni: zdržanje v trajnem stresu, negotovosti, diskriminaciji in sušnih obdobjih. »Navsezadnje pa te okoliščine na kulturnem prizorišču pričajo predvsem o enem: naši vzdržljivosti,« so prepričane.

Lena Kolter je v svoji izjavi zapisala:
»ustvarjamo
ker smo
in brez tega
nikdar
ne zmoremo
ne smemo

brez umetnosti
utonili bi vsi«

Ana Grilc je zapisala: »Umetnost in kultura sta za manjšino ritualni praksi, s katerima vedno spet ustanovi in okrepi svojo identiteto. Odpira kraje, v katerih jezika ni mogoče ločiti od akcije. Ustvarjati umetnost je bilo zame vedno tudi ustvarjanje prostorov, v katerih je manjšina živa in vidna. Dejstvo je namreč, da tistih v vsakdanji Koroški primanjkuje.«

Alina Zeichen iz Žamanj in Niki Meixner sta poslovodji Unikuma. Kulturno društvo Barba je srčna zadeva Aline Zeichen. V njeni družini je bila čisto jasno tematizirana tema pravic: »O tem smo se vedno znova pogovarjali in starši ter celotna družina so se vedno znova zastavili za ženske in manjšinske pravice. Tako sem doraščala, tako sem delovala v šoli in tako sem zastavila kulturno društvo. V to smer vedno spet delam.« Na vprašanje, ki so ga zastavljali umetnicam, zakaj jim stoji voda do vratu, odgovori: »Ker se zadeve prepočasi spreminjajo na boljše.« Takoj ponudi tudi odgovor, zakaj zdržati: »Vidim, da nisem edina, da nas je veliko, ki se zavzemamo in trudimo za skupni boljši svet.«

V izjavah se velikokrat pojavi tema »neplačano delo«, ta občutek, da moraš kulturno ustvarjati zastonj. »To je velika tema sploh pri mladih umetnicah. Družba, pa seveda tudi politika mislita, da je treba delati zastonj in iz idealizma. Potem ne gledaš več sama nase in na lastno moč, na energijo, čas, temveč skušaš narediti še naslednji korak in prekoračiti še naslednji cilj,« opisuje Alina Zeichen.

Vprašanje za umetnice je tudi: »Ostati na Koroškem ali ne?« Odgovori so različni. Večina je na Koroškem odraščala. To je okvir, s katerim se je Alina ukvarjala pri predstavi Priti, oditi, ostati, za katero je napisala besedilo. »Lepo je, da imam po štirih letih na drug način v KD Barba spet to temo. Tedaj so bile te umetnice, s katerimi sem se pogovarjala, skoraj deset let starejše, zdaj so umetnice stare med 20 in 30 let. Vidi se, da jih mika isto. Pomembno je, da imajo izkušnjo tujine, da človek biva zunaj kraja, na katerega je navajen ali navajena. Na drugi strani pa je lepo, če se lahko vsaj za posamezne projekte pride nazaj. Kako se lahko pride nazaj, je treba rešiti družbeno in politično, da so delovna mesta in da so na voljo tudi strukture in prostori. Da se mlajši generaciji pusti svoboda, da se uveljavi in sama kaj ustvari.«

V vsakem projektu KD Barba je vidna slovenščina. To je Alini Zeichen osebno zelo pomembno. Pa še to dodaja, da je med koroškimi Slovenkami ogromno zelo zanimivih umetnic. Ni samo jezikovno-politična zadeva, ampak tudi to, da so koroško Slovenske umetnice »super zanimive in super dobre«.

Finisaža razstave Zdržati bo v Galeriji Celovec (Gewölbegalerie) 15. junija ob 19. uri, ogledate si jo lahko ob sredah, četrtkih in petkih od 16. do 19. ure in po dogovoru. Razstava, ki je spremljevalni program leta fotografije 2024 »O deželi« se bo nato selila v Beljak in morda še kam.