Ob praznovanju svoje 60-let­nice je Benjamin Wakounig doživel presenečenje, saj mu je deželni glavar Peter Kaiser podelil Veliki častni znak dežele Koroške. Ob jubileju in odlikovanju smo se s predsednikom Slovenske gospodarske zveze pogovarjali o otroštvu, kjer se je v veliki družini naučil delati, o času, ko je bil predsednik Marijine kongregacije in o velikem pomenu, ki ga ima zanj družina.

Njegovo ime je čisto svetopisemsko. V Svetem pismu beremo, da je v Jakobovi družini 12 otrok in najmlajši je Benjamin, tako je bilo tudi doma pri Wakounigovih v Mlinčah. »Na otroštvo imam zelo lepe spomine. Doraščal sem na kmetiji, na kovačiji, doma smo imeli tudi bencinsko črpalko. Otroštvo je bilo zelo povezano z delom, pa tudi z zelo lepimi trenutki,« pripoveduje Benjamin Wakounig. Ker so imeli doma kovačijo, so dan na dan prihajali kmetje in so prinašali svoja orala ali svoje cepine na popravilo, oče in brat sta podkovala tudi konje. Tako je bilo pri njih vedno precej ljudi. Kljub temu da je veliko delal na črpalki, v hlevu in drugod na kmetiji, je ostalo dovolj časa za igro. Njegova mama je bila stara 47 let, ko ga je rodila. Spominja se, da so bili vsi na vasi povezani, povsod so bile velike družine in takrat se je v Mlinčah govorilo izključno slovensko. V stik z nemščino je prišel poleti, ko so prišli letoviščarji. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. Primožu, vsak dan je pešačil tri kilometre in pol čez strmi klanec. To ga je okrepilo. Še danes rad kolesari, teče ali se odpravi v hribe. V Celovcu je obiskoval Slovensko gimnazijo, osem let je živel v Marijanišču in na to ima lepe spomine. Velik del njegovega prostega časa je zavzemal nogomet, poleti pa je rad delal v gostilni pri Mochoritschu.

Po maturi je šel v Gradec in se tam izobrazil za trgovca zunanje trgovine. »S 16-imi leti sem približno vedel, kaj hočem. To mi je zelo pomagalo. Če si v večji družini, lahko vsakega malo posnemaš in vidiš, kaj je dobro in kaj je slabo. A v življenju vedno delaš napake – tudi jaz sem jih naredil in jih še bom, kot jih naredi vsak,« je realen Benjamin Wakounig. Vedel je, da želi delati v mednarodni trgovini in da želi delati z ljudmi, spoznavati druge jezike in druge kulture. »To mi je hvala Bogu v Gradcu uspelo, ko sem šel delat v avstrijsko gospodarsko firmo.« Občutil je razliko pri vrednotenju slovenščine. »Na Koroškem je bila slovenščina vedno zapostavljena ali ničvredna, ko sem prišel v Gradec, sem šele opazil, kakšna prednost je, da znam oba jezika.« Pa še nekaj mu je koristilo v poklicnem življenju. Ker so bili starši že starejši, je imel vedno zelo dober odnos s starejšimi ljudmi, kar mu je pomagalo, saj je kot sorazmerno mlad stopil v zahtevne komunikacije in pogajanja.

Dobri mentorji so za Benjamina Wakouniga zelo pomembni. To so bili ljudje, ki so zaznali njegovo marljivost in njegovo znanje. »V tej fazi moraš biti pripravljen, da to tudi poslušaš. Nič ne pomaga, če dobiš nasvet in tega ne živiš.« Sedaj je sam mentor, »podjetniški angel« mladim ljudem, saj je prepričan, da je mladim treba stati ob strani. V svojem podjetju s sedežem v Gradcu, v podjetju v Ljubljani in v poslovalnici v Beogradu ima zaposlenih 25 do 30 sodelavk in sodelavcev. »Ljudje so izjemno dobri,« pripoveduje o svojih zaposlenih. Branža, s katero se ukvarja, je energetika in zato potrebuje visoko kvalificirane osebe. »V gospodarskem življenju je tako, da ljudje prihajajo in odhajajo, jedro pa naj bi vedno ostalo.«

Marijina kongregacija je bila pomemben del njegovega življenja v Marijanišču. Najprej je že bil pri skavtih, a nato ga je salezijanec Franc Vidic naprosil, če bi prevzel vodenje Marijine kongregacije. Ta je bila zelo bila povezana s salezijanci in Misijonsko tombolo. Tako je postal predsednik Marijine kongregacije. »Takrat smo jo oživili, imeli smo nekaj prireditev, vse to sem delal z veseljem,« pripoveduje Benjamin Wakounig, ki je še vedno v stiku s salezijanci in misijoni, saj njegovo domačo faro Št. Primož vodijo salezijanci. »S Hanzejem Rosenzopfom sem povezan že iz časov Marijine kongregacije. V Marijanišču smo bili vzgojeni v slogu Don Boska, na to imam lepe spomine. Skupaj z ženo rada pomagava pri društvu IniciativAngola.«

Leta 1986 je razmišljal, ali bi se poklicno preselil v Ameriko ali bi ostal na Koroškem. »Moja teta mi je dejala, da mi želi prepisati hišo ob Zablaškem jezeru. Takrat je zame postalo jasno, da bom ostal tukaj. Želel sem dobiti ženo iz slovenske narodne skupnosti.« Želja se mu je uresničila, poročil se je s Sonjo Kert in rodila sta se jima sinova Saša in Jonatan. Sedaj sta že oba uspešna v svojih poklicih. Hvaležen je, da se v družini dobro razumejo. »Imeli smo apartmaje, dela ni manjkalo. Poklicno sem bil veliko na poti, zato je več dela doma prevzela žena. Sinova sta hitro opazila, kaj pomeni imeti nalogo, imeti odgovornost.«

Priznanje – veliki častni znak dežele ­Koroške – je bilo zanj veliko presenečenje in potrditev njegovega dela. »Moto, ki sem ga vedno živel, je povezanost čezmejnega sodelovanja in skupnega življenja. Ko sem leta 2006 postal predsednik Slovenske gospodarske zveze, je štela 80 članov, sedaj jih ima 360. Vmes smo naredili cel kup čezmejnih projektov. Gospodarska zbornica Koroške se jasno zaveda, kaj pridobi s Slovensko gospodarsko zvezo, ker jim odpiramo celotni alpsko-jadranski prostor. Ampak to delo je tek na dolge proge.« Prav v teh dneh bo potekala že uveljavljena in priljubljena prireditev SGZ-ja »Slovenski večer«, ki ga skupaj z mestom Celovec organizirajo v času dnevov alpsko-jadranske kuhinje. Tam bo ob dobri hrani veliko časa za povezovanje, in prav to je zelo pomembno tudi Benjaminu Wakounigu.

Mateja Rihter