Peter Sticker, rojen 30. 7. 1940, je otroška leta preživel na Štikrovi domačiji v Št. Petru in v taboriščih Hesselberg in Weißenburg, kamor je bila pregnana družina s štirimi otroki aprila 1942. Po gimnaziji na Plešivcu se je vpisal v celovško bogoslovje, kjer so študirali tudi njegovi vrstniki Jože Kopeinig, in nekaj časa tudi Florjan Lipuš in Erich Prunč. Imeli so tudi Akademijo slovenskih bogoslovcev, v kateri so tudi uprizarjali igre, ki so jih naštudirali sami. Nastopali so po južnem Koroškem, kjer so večinoma prespali v skednjih.

Kot tajnik Krščanske kulturne zveze sem vseskozi spremljal vsestransko kulturno dejavnost pokojnega duhovnika Petra Stickra, občudoval sem njegovo zagnanost in nove ideje, ki jih je kot režiser vnašal v gledališko področje. V 70-ih letih, v času Prunčevega predsednikovanja pri KKZ, je bil župnik Sticker odbornik in referent za gledališče. Zato sem pred nekaj leti naprosil sodelavko narodopisnega inštituta Urban Jarnik Uši Sereinig, da zbere podatke o igrah, ki jih je uprizarjal v vseh farah, kjer je deloval kot kaplan in župnik: v Pliberku, Šmihelu, Dobrli vasi, na Pečnici, v Šmiklavžu ob Dravi, Globasnici in bližnjem Štebnu ter za zaključne prireditve gospodinjskih šol Št. Peter pri Št. Jakobu in Št. Rupert. V svojem rokopisnem zvezku je Peter Sticker zabeležil 84 premier, pripomnil pa je, da to niso vse.

Prvo mesto kot kaplan je Sticker dobil v Pliberku. Na štefanovo 1966 je tu že uprizoril otroško božično igro Petrčkove poslednje sanje, na katero me je povabil. To je bila njegova prva gledališka uprizoritev, predlagal mu jo je (zaradi imena Peter) Vinko Zaletel, ki je bil takrat župnik v Vogrčah in njegov prvi mentor. Njegovi strokovni mentorji so bili igralec Jože Zupan (SNG Maribor), igralec Tonej Kuntner in vsestranski gledališki ustvarjalec Mirko Mahnič v Ljubljani. Bil je Petrov prijatelj in je zanj priredil nekaj iger. Peter Sticker si je prizadeval, da dobi nova dramska besedila. V Ljubljani je bil gledališki muzej, ki je posredovalo gledališko literaturo. Poskrbel je tudi prevode, kar takrat še ni bilo običajno. Das Lied der Wölfe (orig. v grščini) – Pesem volkov mu je v slovenščino prevedel brat Tonej. V Pliberku sem si ogledal tudi premiero predstave Pernjakovi po romanu Jamnica Prežihovega Voranca (božič 1969/70). Želel sem si, da bi jo zaigrali tudi za gledališki praznik KKZ 8. decembra v Mestnem gledališču Celovec, a zaradi tehnike ni bilo mogoče. Naposled je Peter Sticker v Mestnem gledališču leta 1972 uprizoril dramo Kajn pisatelja Franceta Bevka. O njej je Maja Haderlap v knjižni izdaji svoje disertacije zapisala, da je bila uprizoritev v znamenju odpiranja KKZ v smeri nekonfesionalne kulture. (Haderlap, Med politiko in kulturo, 2001: 153) Opozarja tudi na kritiko v Našem tedniku, češ da naj bi bila »vloga stare matere vredna spremembe oziroma obdelave: stara mati, ki vnuku pove v obraz, da ga ne mara, da ga je hotela kot dete že celo zadušiti, nikakor ni tip požrtvovalne slovenske matere oziroma babice«. (NT, 14. 12. 1972).

Ko je bil Peter Sticker župnik na Pečnici in Šmiklavžu ob Dravi (1972–1983) je večino iger postavil na oder z društvom Rož v šentjakobski farni dvorani. Tu je npr. leta 1973 uprizoril Cvetje v Jeseni (Ivan Tavčar), komedijo Hodl de Bodl ali Dve vedri vode (1974) in istega leta še komedijo Samomorilec (1974). Več ponovitev je v Št. Jakobu doživela priljubljena igra Miklova Zala (1978), in uspelo mi je, da so z njo gostovali v okviru Festivala Ljubljana v Križankah in kasneje tudi na Ravnah. Tudi za zaključne prireditve na gospodinjskih šolah je Peter Sticker segal po novih delih (npr. Drevesa umirajo stoje, 1979 v Št. Petru; 1988 tudi v Globasnici). Zelo uspešno je uprizoril tudi ljudske igre Andreja Šusterja-Drabosnjaka z domačimi igralci iz okolice Kostanj. Za spominsko proslavo ob njegovi 150-letnici smrti je v gostilni Gröblacher na Kostanjah uprizoril Pastirsko igro. Za Igro od izgubljenega sina je napravil sceno Saša Kump. Po premieri v Vrbi (1980) so z njo na južnem Koroškem nastopili še desetkrat, na povabilo obeh Klubov koroških Slovencev in s pomočjo KKZ pa so gostovali tudi v Ljubljani in Mariboru. Številne so seveda tudi v Globasnici, kjer je župnik Sticker deloval nad 40 let. Za zgled navajam le: Naša kri (F. S. Finžgar), Mnogo hrupa za nič (William Shakespeare), Škofjeloški pasijon (pater Romuald) ali Mala in velika Luna (Boris A. Novak), pri kateri je kot lektorica že sodelovala režiserka in koreografinja Alenka Hain.

Zelo rad je Peter Sticker delal z otroki, s katerimi je oblikoval materinske proslave in božičnice. Od leta 1968 do leta 1973 je bil asistent Katoliške otroške mladine. Za otroke sta skupaj s sestro Dorico Sabotnik večkrat organizirala pri Kališniku v Selah nepozabne počitniške dneve, kakor se mnogi udeleženci še danes spominjajo.

Zelo ga je zanimala tudi umetnostna zgodovina in arheologija. Na Hemi je sodeloval s Franzem Glaserjem; z Urhom Kasslom je bil predsednik zbora Gallus pod vodstvom Jožka Kovačiča (1974 so gostovali v Ameriki in Kanadi), bil je odbornik KKZ – odgovoren za gledališko dejavnost.

Srečen sem bil, da sem s pokojnim Petrom Stickrom sodeloval. Bil je zagnan idealist na področju režije in ni želel nobene odškodnine. Delal je za Bog lonaj.

Nužej Tolmaier