Spomin in upanje je geslo razstave v romarskem muzeju v Globasnici. Predsednica Slovenskega kulturnega društva Globasnica Marija Markitz je pozdravnih besedah opozorila na skupni imenovalec umetnikov, ki razstavljajo. »Bogdan Borčić, Albert Mesner in Luka Popič v svojih delih navezujejo na konec druge svetovne vojne pred 80-imi leti in osvoboditev žrtev nacističnega režima. Pogled na to temno poglavje 20. stoletja in pogled na sedanjost z umetnostjo naj bi obiskovalko in obiskovalca spodbudil k razmisleku in okrepil zavest upanja za skupno prihodnost.«

Muzej v Globasnici, ki je priča tokratnem odprtju razstave, je bil napolnjen do zadnjega kotička. In pogled zbranih je šel v dve smeri: tisti, ki so bili v muzeju, so skozi okno videli one, ki so ostali zunaj, oni pa so gledali tiste, ki so našli prostor v muzeju med umetninami. Tako je bilo v nedeljo, 16. marca, popoldne ob odprtju razstave, ki jo je kuratirala Lidija Gregorič. Odprtje razstave je bil hkrati začetek Globaških kulturnih dnevov, na katerih se bo v naslednjem mesecu in pol zvrstilo enajst prireditev.

Mešani pevski zbor Peca pod vodstvom Petre Straunig je s klavirsko spremljavo Vlaste Šmon občuteno uvedel v odprtje. Zatem je veljala beseda umetnikom in umetninam. O njih je spregovorila umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar. Poudarila je: »Spomin je sposobnost možganov, da ohranijo in pozneje obnovijo podatke. Nevroni in sinapse uravnavajo vse, kar se je človek naučil in doživel, tako na zavestni in nezavestni ravni. Spomin je subjektiven, lahko je natančen, podvržen pozabljenju ali svojstveni interpretaciji.«

Na razstavi v Romarskem muzeju v Globasnici so se s svojimi spomini in upanji soočile poetike treh umetnikov: Bogdana Borčića, Alberta Mesnerja in Luka Popoviča. Milena Zlatar je izluščila enkratnost razstave s stavkom: »Skozi intuitivnost umetnikov lahko vstopamo v svet spominov in nezavednih usedlin, tistih svetlih in tistih temnih.«

Bogdan Borčič (1926–2014) je težko življenjsko izkušnjo dolgo nosil v sebi. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je naslikal le nekaj slik, kjer se je dotaknil spominov na Dachau, potem jih je odrinil na dno spomina. Raje se je posvečal upodabljanju spominov na mesto Komižo na otoku Vis, kjer je s sorodniki preživljal otroška leta. Jadran, morje, horizonti, obala poseljena s školjkami, naplavinami, živimi in neživimi pričevalci nekdanjega življenja … Njegovi temni spomini so ostajali kakor zaprti v trdo školjčno ali polževo lupino. Toda na tej razstavi visijo na stenah tudi »tista druga dela, ki so bila dolgo shranjena na dnu v spominu«. Leta 2014 je Borčić ustvaril osem izvirnih grafik z motiviko spominov, na čas v Dachauu. »To so pogledi v njegovo dušo, v globino njegovih spominov,« je povedala Milena Zlatar.

Albert Mesner je v času korona virusa začel razkrivati njegov spomin na temno plat koroške zgodovine. Ustvaril je 1000 figuric iz gline v spomin in opomin na ljudi, ki so jih nacisti aprila 1942 pregnali v nemška taborišča. Milena Zlatar: »Inštalacija Prisiljena pot je zato osupljivo opozorilo in pretresljiv nagovor po desetletjih, ki so minila od dogodka.« V muzeju pa so se znašla tudi novejša dela umetnika. To so objekti, kipi in slike, opremljeni s simboli.

Luka Popič sodi v generacijo umetnikov, ki so se bolj posvečali iskanju likovnih in vizualnih izzivov kot pa angažiranim tematikam. Med njegovo sliko, grafiko in skulpturo je včasih le težko potegniti ločnico. Živi v bližini temnega spomina, kjer je po končani 2. svetovni vojni eskaliralo maščevalno zlo. V njegovih delih »se menjavajo svetlobe in sence, da končno slike zaživijo v veselju, v svetlobi in optimistični barvitosti,« kakor pravi Milena Zlatar.

Zaključila je umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar svoja izvajanja, ki jih je v nemščini prebrala Simona Roblek, z opozorilom na Mesnerjevih tisoč solz, ki jih izdelujejo otroške ročice za izjemen spomenik in opomnik na deportacijo v Šmihelu. »Upanje je svetloba – svetloba, ki se lesketa v kaplji srčne vode.«

Vincenc Gotthardt