Leta 1959 se je med slovensko govorečo mladino na Koroškem začelo skavtsko gibanje. Živeti v skladu z naravo, v skupini razvijati svoje talente in biti vedno pripravljen za pomoč drugim – to so nekatera načela pobude, s katero so odraščale številne generacije. Med njimi je bil tudi Janko Pečnik iz Muškave pri Bilčovsu.

Janko Pečnik je odraščal kot eden izmed petih otrok v kmečki družini pri Biceljnu na Ruti pri Šmihelu. Od Biceljna ga je pot peljala v svet šolanja in izobrazbe, najprej na Slovensko gimnazijo v Celovcu. Na šolski čas v Celovcu ima deljene spomine. Iti od domače kmetije v dom v Celovcu, ni bilo lahko. »Če imaš tisto toplo zibel in ti si iztrgan iz tega, ker so te dali zaradi boljše prihodnosti v dom, si iztragan iz tople zibelke. Nimaš nikogar, na katerega bi se obrnil, do vseh izgubiš odnos.« V tem času so igrali skavti pomembno vlogo za mladega Janka. S pridruženjem skavtom so nastali novi društveni odnosi. »Nastala je neke vrste nova družina, ker si sotrpina čutil in iskal povezave.«

Po maturi leta 1971 ga je vodila izobraževalna pot na Terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem novem mestu, kjer je opravil ustrezno oficirsko izobrazbo. Poleg svoje službe je opravil tudi študij slavistike in disertiral o jezikovnih razlikah med srbščino, hrvaščino in bosanščino, poleg tega je avtor treh, tudi digitalnih strokovnih dvojezičnih slovarjev. Upokojil se je kot polkovnik višje vojaške strokovne službe. Ob poklicu je bil predan predvsem čebelam, kajti čebelarstvo je in ostaja njegova velika strast in ljubezen.

»Pri nas so bile čebele samoumeven del družine, neodtujljiv del naše identitete, z njimi smo živeli in odraščali in zame ni bilo nič nenavadnega, da sem s sedmimi leti že imel svoje »b´čieve« in svoj sod, kot mi pravimo panjem.« Ko se je poročil in preselil v Muškavo pri Bilčovsu, so šle čebele z njim na novi dom. Od čebel se lahko marsikaj naučimo. Janko Pečnik rad razmišlja o vzgojnem faktorju za otroke, za odrasle, za celo našo družbo. »Čebele so neke vrste superorganizem. Ena posamezna nič ne zmore. Skupaj so močni. V vsaki starosti ima čebela tudi svojo funkcijo. Ko se rodi, mora svojo posteljo pa svojo zibel počistiti, svoje mlade krmiti. Ko je dovolj močna, začne stražiti, ko je svojo službo straže opravila, gre nabirati med, in v najstarejši dobi, ko ne more več, pa še vodo prinaša in hladi. Če se to zaporedje spremeni, prevzame druga čebela to vlogo. Včasih je bilo tako tudi v družinah. Stare so pazile na majhne in vsak je delal, kar je zmogel, vsak je imel svojo dolžnost. Tisti odnosi so se žal razbili v naših družinah in v naši družbi.« Predvsem daru opazovanja se lahko naučimo od čebel, je prepričan strastni čebelar, ki svoje bogato čebelarsko znanje in poznavanje čebelarskega strokovnega izrazoslovja rad daje naprej. Njegovo delovno geslo je »Čebele združujejo«. Stari oče Vinko Pečnik je bil Jankov učitelj čebelarstva: »On me je uvajal v to čudovito znanje, mi odpiral svet čebel.«

Vedno znova in rad se Janko Pečnik spominja izvirne družine, kako je odraščal na domači kmetiji. Mama ga je približala veri, tako da še danes redno obiskuje nedeljske svete maše. Te so mu zelo pomembne. Rad obišče različna bogoslužja v različnih farah, ker rad posluša različne pridige in duhovne misli duhovnikov. Na vprašanje, ali je veren, ne more odgovoriti, rad pa bi bil takšen, kot je bila njegova mama, ki je bila med izseljenimi Slovenci. »Pri mami je bil Bog kriv za vse – za vse dobro in za vse slabo, kar se je dogajalo. Sam velikokrat dvomim. Vero zavreči je fatalno. Vera je pomembna, vsak naj ima nekaj, v kar veruje. Vera je oslon, in če ti ta manjka, se človek spotakneš. Vera je zaupanje ali občutek. Napačno je pa soditi o drugih.« In takoj Janko Pečnik spet najde povezave do čebel. Čebele in skavti si delijo številne podobnosti, zlasti v svoji organiziranosti, delitvi nalog, vrednotah in vplivu na okolje.

Janko Pečnik je zelo komunikativen človek, rad bere ter razmišlja o življenju, družbi, veri in še marsičem drugem. Pravi, da ga je življenje tako zostrilo, da je prišel do kritičnega razmišljanja. Z preenostavnim odgovorom nikoli ni zadovoljen. Svoje življenje pa vedno bolj ceni in živi bolj zavestno skupaj z ženo Judith v Muškavi pri Bilčovsu.