Sv. maša, skupno druženje in pastoralno izobraževanje so trije dragoceni stebri tradicionalnega Pastoralnega dneva. S. Anja Kastelic je letos predavala o temi Vzgoja za budnost in hvaležnost. Sv. mašo je daroval Jože Andolšek SDB, spovedoval je Valentin Gotthardt.

Anja Kastelic je posvečena sestra in odgovorna za občestvo Na tvojo Besedo. Spregovorila je o tem, da je Božja navzočnost naša realnost in kako je pomembno, da si na tej poti drug drugemu pomagamo, kako pomembni so odnosi, v katerih živimo. Zelo realno in kritično je pogledala na nas kristjane v tem svetu, kjer smo sol in ne sladkor. »Papež Frančišek želi toplo Cerkev,« je dejala in dodala, naj se ne bojimo časa, v katerem živimo. Naša vera naj bi bila živ odnos z Gospodom.

Srce je v Svetem pismu omenjeno kot jedro človeka. Srce povezuje. Samo čisto, svobodno srce je lahko hvaležno. Mi pa smo lahko svobodni, saj smo s svetim krstom postali novi ljudje. »Čisto srce vidi blagoslove, zna prepoznati milosti.« Ob tem s. Anja pomisli na Marijo: »Namesto Magnifikata bi lahko zapela litanije problemov.« Magnifikat, hvalnico, je izrekla, ko še ni vedela, kaj se bo zgodilo z njo. Bistveno vprašanje je, ali nas vodi strah ali pa Jezus Kristus.

Mi smo bitja odnosa. Izhajamo iz Boga odnosov: Očeta, Sina in Svetega Duha. Božji otroci smo. Vprašanje pa je, ali res živimo kot ljubljeni sinovi in hčere ali pa živimo po logiki tega sveta, kjer vedno tekmujemo in moramo biti boljši od drugih. Ko se zavedamo, kako smo ljubljeni, se tudi veselimo, če gre drugemu dobro. »Greh, hudi duh nas prepriča, da smo med samo tekmeci, da se moramo primerjati.« Kako je lepo, če mislimo drug na drugega in se nosimo. »V odnosu smo, dani smo drug drugemu. To je Cerkev – da te nekdo potegne iz teme v svetlobo. Ko se začnemo dojemati kot ljudje odnosov, se začne rojevati hvaležnost,« iz izkušenj govori s. Anja. Ko se zavedaš, da si ljubljen, ljubljena, potem začneš živeti drugače.

V času velikih in hitrih sprememb smo. Koliko tehnike je bilo ustvarjene za to, da bi prihranili čas, a dalje bolj čutimo, kot da nam vse uhaja. Pri svojem delu s. Anja doživlja, kako se želijo starši in otroci zbližati, pa marsikdaj ne gre. Mladi si želijo pristnost in vsebino. To dvoje žal mnogokrat pogrešajo tudi v Cerkvi. Mladi ne želijo pravil, ampak odnose. Pravila niso slaba sama po sebi, ampak morajo zrasti iz življenja. Cerkev se je iz matere spremenila v mačeho, marsikdaj je samo moralizirala, brez odnosov in ljubezni. »Mladi si želijo, da srečajo prijaznega, toplega, spoštljivega in ranljivega človeka,« ne človeka, ki zase gradi lupine in zidove. Vse bolj postajamo družba individualizma, »na Facebooku lahko imaš dva tisoč prijateljev, a v težkih situacijah si marsikdaj sam.« Mladi so senzitivni, veliko čutijo. Včasih se je veliko delalo, a malo govorilo o odnosih. Zdaj se zdi, da gremo v drugo skrajnost, da je treba vse začutiti. To je efekt nihala. Mladi iščejo globino. Procesi čakanja zbujajo hvaležnost. Če poseješ solato, veš, da ne bo zrasla isti dan. »Mladi so Božji preroki, kličejo, da gremo k izvirom, sprašujejo, kaj je bistvo vere.« Pa še nekaj je zelo poudarila s. Anja: vera ni isto kot religija. Vera je odnos. Krščanstvo je vera in je odnos z živim Bogom. »Živimo v Kristusu in on v nas.« Že sv. Frančišek je dejal: »Vedno oznanjajte Boga. Če je potrebno, tudi z besedo.« Pri religiji je miselnost, da je Bog daleč, jaz se moram truditi, da bom boljša. »Vera pa te vabi, da odkriješ, kako zelo si ljubljen, ljubljena in da odkriješ, kaj Bog vse dela, da pride bližje k nam.« Mladi si želijo, da bi v Cerkvi manj govorili in več ljubili. Želijo si očiščen pogled na svetost telesa, zlasti ženskega telesa. Želijo, naj Cerkev daje prednost življenju in tudi to, da bi bili duhovniki bolj ponižni. Sprašujejo se, kako se osvoboditi struktur, ki ne delujejo. Sv. papež Janez Pavel II. Je dejal: »Pot Cerkve je človek.« Jezus nas pride iskati tja, kjer se izgubimo. Krščanstvo je pričevanje ljubezen. Ljubezen pa potrebuje svobodno privolitev in svobodno odločitev. Hrepenenje človekovega srca je delo Božje milosti, kot je rekel sv. Avguštin: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.« Bog nas je ustvaril brez nas, a odrešiti nas ne more brez nas. Ko ljubiš zares, dobiš rane, a vsaka bolečina dobi globlji smisel, če jo živimo v odnosu z Bogom. Darovanje ni romantika, darovanjska bolečina je lepa na poseben način. Naše poslanstvo je, da smo odprti in pretočni za ljubezen. Vsak od nas lahko prepozna prstne odtise Boga v svojem življenju. Včasih je milost, da pridemo do dna. Ko vidimo, da ne zmoremo več sami, se odpremo milosti.

Naša vera je zelo lepa. V to je prepričana s. Anja in to je želela posredovati na Pastoralnem dnevu. Prebrala je odlomek iz Svetega pisma, ki ga imenujemo prilika o izgubljenem sinu, pravzaprav pa je to prilika o usmiljenem očetu.

Vsakoletno srečanje duhovnikov, veroučiteljic in veroučiteljev, pastoralnih asistentk in pastoralnih asistentov, diakonov, članic in članov Slovenskega pastoralnega odbora in zaposlenih na Dušnopastirskem uradu, Katoliški akciji in Nedelji je letos potekalo v četrtek, 13. marca, v Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah.