Pravkar je v Spodnjem Belvedurju na Dunaju na ogled pravzaprav čudovita razstava z naslovom »Barve sveta – slovensko slikarstvo 1848 do 1918«. Združuje številna fantastična dela, ki na svoj način interpretirajo evropske umetnostne tokove časa, od bidermajerja – ko so še dokaj akademična – do impresionizma in ekspresionizma, ko se »slovensko« slikarstvo uvršča v sam evropski vrh.

Razstava predstavlja »eksplozijo barv in emocij« v portretih in pokrajinah in med njimi – in tudi to je prav zanimivo – najdemo tudi izredno močne slikarke, kot so to Ivana Kobilica, Henrika Šantel in Roza Klein-Sternen. Slike so tako izredno ganljive in hkrati poetične, da so me celo navdihnile za tri pesmi, ki sem jih tudi že objavil v svoji francoski zbirki o dialogih s slikami in umetniki »Tableaux et paysages II«. In to se mi ne zgodi kar tako in pogosto. »Škofja Loka pozimi« od Matije Jame, ki jo šele odkrijemo od daleč, ali njegov zimski Dürnstein in druge pokrajine iz Wachaua, Sternenovo »Pomladansko sonce«, ki s svojo trepetajočo roza toploto objame vsakega obiskovalca, Jakopičeva impresionistična vas neskončne ljubezni podeželja ali Kobiličin portret mladega dekleta ter portret njene sestre. To so le nekatere od mojstrovin, ki se jih je vredno ogledati na Dunaju, saj so v Ljubljani slike raztrošene po raznih ustanovah: Narodna galerija (soorganizatorka razstave), Mestni muzej, Moderna galerija, JGZ Protokolarne storitve RS ter po zasebnih zbirkah.

Še ena kuratorska zamisel je posebna in daje razstavi tisti šarm, zaradi katere se je lepo zapeljati en dan na Dunaj in uživati njegove lepote. V razstavi najdemo namreč poleg slovenskih slikarjev in slikark še nekaj slik avstrijskih in evropskih umetnikov časa, tako da lahko dojamemo pomen in kakovost slovenskih slikarjev. Naj omenim le nekatere od njih: Josef Danhauser, Georg Ferdinand Waldmüller, Anton Romako, Claude Monet, Vincent Van Gogh, Carl Moll, Tina Blau Lang, Eugen Jettel, Anton Kolig …

Kot izdajatelj Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem pač ugotavljam – in to je priokus razstave –, da je zgodovinska samopodoba »slovenskega« slikarstva do leta 1918 zreducirana na Kranjsko, južno Štajersko in Goriško (kronovina Avstrijsko primorje). Med koroško slovenskimi umetniki tega časa najdemo imenitnega, pozno bidermajerskega pokrajinskega slikarja Marka Pernharta (1824–1871) iz Medgorji. Med najbolj znane »avstrijske« in hkrati koroško slovenske slikarje ekspresionizma pa štejemo Franza Wiegeleja (1887–1944), člana t.i. Čajnskega kroga (Nötscher Kreis).

Kot enciklopedist in kulturni zgodovinar bi torej ob pri prikazovanju »slovenskega« slikarstva tega časa v Belvederju pod so-kuratorstvom Narodne galerije v Ljubljani iz zgodovinopisne perspektive pravzaprav skoraj pričakoval mdr. Korošca Marka Pernharta tudi zato, ker sem od Narodne galerije pridobil pravice med drugim za njegov Pogled s Stola IV na Celovško polje, Celovec in Vrbsko jezero (platnica tretje knjige). V razstavi je tudi razstavljena slika Wiegelejevega kolega in člana Čanjskega kroga Antona Koliga. Morda bi se našla kakšna Wiegelejeva slika za razstavo, saj je govoril javno slovensko v času, ko je to bilo prepovedano. Bil je torej že tudi »koroški Slovenec« rojen v času monarhije in torej skupne državnosti.

In tako se pač v vsekakor ogleda vredni razstavi v prestižnem dunajskem Belvederju ne najdeta Korošca / koroška Slovenca Marko Pernhart in Franz Wiegele. Prvi je naslikal kar nekaj prečudovitih pokrajin na Koroškem – vključno z Gospo Sveto in knežjim kamnom – in na Kranjskem. Drugi pa je sprejet v panteon velikanov avstrijskega slikarstva v času ekspresionizma. Lepo bi se oba uvrstila med avstrijske in slovenske slikarje kot mostova, prav kot je zasnovana Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem. Treba jo je le brati.

Razstava je še na ogled do 25. maja, vsak dan od 10. do 18. ure.

Slovensko vodenje po razstavi Slovensko slikarstvo 1848–1918, 5.4., ob 11 uri. Belvedere, 1030 Rennweg 6, prijave: office@si-dunaj.at

Bojan Schnabl