Poznamo ga kot predsednika Delovne skupnosti privatih dvo- in večjezičnih vrtcev. Bil je aktivni občinski politik, dolgoletni predsednik SPD Srce v Dobrli vasi in predsednik vrtca Mavrica. Svoj poklic veroučitelja je opravljal z velikim veseljem. Kot psihoterapevt ve veliko o življenju in je s svojim znanjem pomagal mnogim. Praznovanja ob njegovi 70-letnici so bila v znamenju hvaležnosti.

Doma je bil na Suhi, v Močuli. »Bilo nas je osem otrok, odraščali smo v čisti revščini, a imeli smo vsaj kruh za jesti. Kruh smo imeli zmeraj, ker ga je naša mama pekla doma,« pripoveduje Štefan Kramer. Rad se poda v domači kraj. Ko je bil star 12 let, so se preselili v Nončo vas. Šolo je nato obiskoval na Humcu, pri Božjem grobu, kjer je že prvi dan napisal najboljši spis. Sam se je odločil za gimnazijo na Plešivcu, kjer je že bil njegov bratranec. Stric Alojz Kulmesch je bil mestni župnik v Pliberku in ta ga je peljal k sprejemnim izpitom. Študiral je v Salzburgu in v Gradcu. »Vmes sva se z zdajšnjim škofom Marketzem peljala z vlaki in avtobusi v Indijo. Tam je bilo veliko doživetje, saj se je zame odprl drugi svet, horizont se je razširil. Obiskala sva slovenske misijonarje.« Misijonar Cukale jima je omogočil, da sta prišla v stik z Materjo Terezo. Sedaj Štefan Kramer skupaj z ženo zelo rad potuje.

Štefan Kramer je zaključil študij teologije, že med študijem pa je obiskoval psihološke vaje. Svojo poklicno pot je začel kot veroučitelj v Wolfsbergu. »Tam sem se spomnil psiholoških vaj: če je konflikt, je pomembno, da ga nagovoriš. Veliko učenk in učencev se je prijavilo nazaj k verouku. »Študij je pomemben, a ko delaš z mladino, se moraš še marsičesa naučiti,« iz svojih izkušenj pripoveduje Kramer. Poleg poučevanja v šoli je naredil izobrazbo iz psihoterapije. Delo je nadaljeval kot veroučitelj na gimnaziji BORG, nekaj ur pa tudi na Višji tehnični šoli HTL na Lastenstrasse. »To je bila pravzaprav moja šola, ker je povezava z mojim očetom, ki je bil kovač. Tehnične šole nimajo filozofskih predmetov, zato lahko te vsebine z drugimi pristopi posreduješ pri verouku.« Na HTL je poučeval do pokoja. »Tam sem doživel veliko lepega. Če uspe odnos do šolarjev, je verouk najlepši predmet, ker lahko mlade spremljaš, ko se razvijajo in spoznavajo svojo identiteto.« Veseli se, ko ga nekdanji šolarji pozdravijo, ko ga srečajo in mu pripovedujejo, koliko jim je pomenila njegova spodbuda. Tudi sam se je kot učitelj razvijal, najprej je dajal poudarek še na ocene, pozneje pa je spoznal, da je najbolj pomembno, da mladega človeka sprejmeš takšnega, kakršen je. Ko se je poslovil iz šole, je 350 šolarjev naredilo špalir z vrtnicami v rokah, to je bilo za Štefana Kramerja zelo emocionalno.

Prostovoljno delo na vseh področjih odlikuje Štefana Kramerja. Ima velik čut za pravičnost. Ko sta z ženo Sonjo dobila tri hčerke, jima je bilo zelo pomembno, da se lahko šolajo tudi v slovenščini. Skupaj z Jankom Merkačem sta se zelo aktivno vključila v odprtje prve dvojezične ljudske šole v Celovcu – Mohorjeve ljudske šole. Tam je bil tudi prvi predsednik združenja staršev. »Včasih sem napisal kakšno pismo bralcev. Starejši ljudje so se mu potem zahvalili in rekli: »Kaj si ti upaš!« Tako je opazil, kakšne strahove imajo v sebi.

V Dobrli vasi so si z družino ustvarili dom. Vabili so ga, da prevzame SPD Srce in leta 1993 je postal predsednik. Ob tem omenja nekdanjega predsednika Tineta Wastla, ki je naredil ogromno. Štefan Kramer je bil že kot mlad samozavesten in se ni bal, veliko se je povezoval. Mladino je šolal, da se mora vsako delo dobro opraviti. Predsednik društva SPD Srce je bil 25 let. V tem času so tudi kupili Kulturni dom, da ne bi bili več najemniki. »To ni samo hiša, to je dom,« čuti Štefan Kramer, ki je odločilno prispeval, da so v Dobrli vasi odprli Dvojezični vrtec Mavrica. Katoliška mladina je bila v fari zelo aktivna in mladinci so prišli k njemu z idejo, da bi v farovškem skednju zgoraj naredili dvojezični vrtec, spodaj pa mladinski center. Veliko je sodeloval župnik Janez Tratar. Paralelno ob tem je aktivno deloval v občinski politiki. Njegovo vodilo tudi v politiki je vedno bilo: »Če so odnosi dobri, je veliko mogoče.« Vesel je, da hčerka Nadja samozavestno nadaljuje njegovo delo v Teamu Kramer.

Ljudje, ki živijo iz vere, v ljubezni do bližnjega in v zaupanju, »imajo čisto drugačen življenjski program, imajo manj strahu, ker vse položijo v Božje roke. Pomembno je, da se zaveš, da nisi sam Bog. Smo majhni mozaični kamenčki, ki nam je dano, da sooblikujemo svet,« razlaga Kramer. Krizo v Cerkvi vidi kot priložnost in zaupa, da bo Bog naredil, kot je prav. Pomembno se mu zdi, da evangelij prenesemo v vsakdan. Ob vsem delu mu daje največ moči njegova družina. Zelo so povezani med seboj. Štefan Kramer hvaležno reče o svoji družini: »Imamo se radi.«

Mateja Rihter