Primož Lužnik je v svojih starih letih »zapisal vse, kar bi moglo kdaj koga zanimati,« kako je bilo včasih v Št. Lipšu. Ni pa imel pretirano velike želje, ko je ta rokopis odnesel v župnišče v Št. Lipšu o objavi. »Če ne prej, pa po moji smrti.«

Lužnikov rokopis je ostal v župnišču v Št. Lipšu. Tam ga je odkrila Kati Marketz in jih objavila v svoji knjigi o Št. Lipšu. Ker je ta knjiga že zdavnaj razprodana je ravnatelj Mohorjeve Karl Hren sedaj Lužnikove spomine izdal v knjigi »Moj domači kraj« v obeh deželnih jezikih. Knjiga je izšla v projektu »Lingua«. V uvodu piše Karl Hren: »Ko je leta 1956 zapisal svoje spomine – tudi že star mož – se je še spominjal zgodb svojih starih staršev, ti pa so te zgodbe slišali od svojih prednikov. Lužnik nas popelje v čas gradov in graščin, globoke vere domačinov in preprostega življenja v kmečkem svetu. Njegovi spomini so posebni, ker ne pripovedujejo o življenju vladarjev, ampak iz sveta preprostega, domačega prebivalstva. Kratka in jedrnata poglavja približajo bralstvu vsakdanje življenjske razmere in posebnosti pokrajine.«

Pisec Primož Lužnik pa je v uvod svojim rokopisom o tem, kako je bilo včasih v Št. Lipšu, zapisal tudi tole: »Ko sem se lotil sestavljati tak zgodovinski oris, sem spoznal, da sam tega nisem več zmožen, čeravno sem v mlajših letih rad dopisoval za Mir, Koroškega Slovenca in pozneje za Kroniko.« Tako izvemo, da je bil Lužnik neke vrste tudi korespondent za koroške slovenske časopise. Toda to le ob robu. Lužniku je bilo pomembno, da se ne pozabi, kako je bilo včasih. »Saj ni nobenega starca več, ki bi pomnil čez 100 let nazaj, kar je slišal od starejših ljudi. Pa ravno iz pripovedovanja starih ljudi si je mogoče ustvariti jasno sliko o preteklosti.«

Sliko, kako je bilo včasih, so si mogli ustvariti zbrani v gostilni Benetek v Zagorjah na predstavitvi knjige »Moj domači kraj«. V domačem ozračju gostilne Benetek, s starimi macesnovimi deskami na tleh, so najprej zaslišali melodije na harmoniki, ki so jih igrali Emil Karizel ter brata Gottfried in Anton Luschnig. Besedila iz knjige sta brali Marianne Gruber (nemško) in Sanja Boto (slovensko), vmes pa je Karl Hren zbranim razlagal čas, ki ga v besedilih opisuje avtor Primož Lužnik. Kako so ljudje preživeli na kmetijah, kako je bilo nekdaj v teh krajih z vinogradništvom, kakšno je bilo versko življenje in kakšna je bila nekdaj hrana in kakšne obleke.

Lužnik piše tudi o verskem življenju ljudi v Št. Lipšu. »Žalostno je, ko v nedeljo popoldne ni več ljudi v cerkev, še otrok skoraj nič. Mi smo pa hodili v Žitaro vas popoldne, ko tukaj župnika ni bilo. So hiše, pri katerih so v nedeljo popoldne šli vsi, razen varuha, k popoldanski božji službi, a danes ne gre nihče več. To se mi zdi najbolj žalostno poglavje. Kakor vse drugo, kar sem zapisal, pa je tudi to popolna resnica.«

In teh resnic je še več v knjigi. Ko piše o Ženeški gospodi, je zapisal tudi tole. »Eden od prejšnjih Ungnadov pa je imel svojega protestantskega predikanta na Ženeku in je moral bežati s Primožem Trubarjem na Nemško. Potem sta s Trubarjem v Würtembergu tiskala slovenske knjige in jih tihotapila na Koroško in Kranjsko. Potemtakem je bil ja Slovenec?«

Dragocenost knjige so tudi fotografije. Najnovejše posnetke iz Št. Lipša in okolice je naredila Roswitha Stern. Nekaj pa je treba vsekakor vedeti. Tudi tole je Primož Lužnik zapisal: »Škoda, da se vse to, kako je bilo včasih, čisto pozablja. Vem, da se vam bo zdelo marsikaj neverjetno, kar sem zapisal. Pripominjam pa, da je vse popolna resnica.«