Franc Kattnig, ki je pred kratkim praznoval svojo 80-letnico, je imel mnogo idej, ki so bile v slovenski narodni skupnosti na Koroškem tudi uresničene. Toda najbrž nikdar ni mislil, da bo kdaj postal tudi del kake zamisli. Leta 1979 je predlagal, da bi po smrti Joška Tischlerja začeli podeljevati nagrado, poimenovano po njem. Letos, nekaj desetletij za tem, pa bo prestižno Tischlerjevo nagrado prejel sam za življenjsko delo na kulturnem in založniškem področju ter za dolgoletno prizadevanje v prid slovenskega jezika in kulture na Koroškem. Joška Tischlerja je dobro poznal, saj je bil med maturantkami in maturanti prvega letnika novo ustanovljene Slovenske gimnazije.

Franc Kattnig, ena izmed dolgoletnih najodličnejših in vizionarnih založniških osebnosti na Koroškem in v Avstriji s posebno odmevnostjo v literarnem svetu slovenskega kulturnega prostora, je vse življenje močno prizemljen na svoji domačiji v Spodnjih Goričah pri Rožeku. Ve, kako se obrezuje sadno drevje, sejal je in žel, spravljal seno, prav tako pa je vedel za moč tiskane besede ter našel prave besede za pogovor s temi, ki besede pišejo. Če je oral, pa je ob pogledu na jasno zarisane brazde vedno oral tudi za narodno skupnost, za ohranitev slovenske besede doma na vasi in v deželi in ko se je s traktorjem ustavil, je največkrat potegnil iz žepa svinčnik in list ter nanj zapisal kako novo zamisel. Do uresničitve največkrat ni bilo daleč. Ko se je profesor Franc Kattnig z Dunaja vrnil na Koroško in potem delal kot vodja in urednik Mohorjeve založbe, je kot pri mladih drevesih kot oporo, zabijal kol za kolom, na katere se slovenska narodna skupnost še danes opira. Najraje pa je Franc Kattnig v zadnjih letih ponosen dedej.

V okvir

Podelitev 46. Tischlerjeve nagrade Francu Kattnigu bo v ponedeljek, 20. januarja, ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. Slavnostni govornik bo Hanzi Filipič. Za glasbeni okvir bo poskrbela Moška vokalna skupina Svrž.

Franc Kattnig, za nas prijatelje je Keč. Kdaj in zakaj je dobil to ime, mi ni znano. Spoznala sva se v dunajskem študentskem klubu in mimogrede postala prijatelja, najbrž zaradi sličnega prirojenega humorja. Povezovalo naju je nekaj let tudi sodelovanje pri mladju. Nasledil sem ga kot predsednik Kluba mladje. Leta 1975 sva skupaj napravila skromno filmsko dokumentacijo o mladjevcih. Študij tehnike ga je usmeril v praktični odnos do življenjskih izzivov. Kljub temu je ohranil določen pravljični značaj.

Keč je mož besede, ko gre za resne zadeve. Bil je skrajni čas za podelitev 46. Tischlerjeve nagrade nedvomno zelo zaslužnemu in nesebičnemu kulturnemu delavcu, aktivistu Francu Kattnigu – Keču.

Feliks J. Bister

,

Franc Kattnig, po domače Keč, je prvi urednik, ki je koroško slovensko založništvo začel profesionalizirati. Pred njegovim nastopom so na Koroškem izhajale bukle po amatersko in na vsake svete čase. Že leta 2001 si je utemeljeno zaslužil Schwentnerjevo nagrado Republike Slovenije, najvišje priznanje za založnike. Tischlerjevo nagrado si je osvojil že zdavnaj, ker je Slovenec in pol. - Meni je izdal mojo prvo zbirko »hladni ogenj«, v davnem letu 1978. Pozneje še katero. - Hvala in vse najboljše!

Janko Ferk

Franca Kattniga sem večkrat srečal v dijaškem domu Heimlinger. »Prosenove Micije sin«, kakor se je sam imenoval, je pel pri gimnazijskem zboru, nastopal v igrah in igral tamburice. Ko so ustanavljali »Solidarnostni komite«, je bil med pobudniki. Prav tako je bil aktivno vključen v »Oktobrsko areno«. Bil je dolga leta predsednik »Kluba mladje«. Organiziral je letovanje otrok iz Koroške in z Dunaja na morje, da bi se s sovrstniki izpopolnjevali v slovenščini. To je želel tudi nadaljevati, ko je prišel na Koroško, a so mu »tovariši« iz Slovenije to izvrstno pobudo preprečili.

Ko smo koroški Slovenci na Dunaju organizirali demonstracije, je bil vedno navzoč tudi Franc Kattnig. Večkrat je omenil da bi se rad vrnil na Koroško. Narodni svet je povabi Kattniga, da prevzame Slovenski informacijski center (SIC), ki naj bi informiral nemško govoreče Avstrijce in medije o koroških Slovencih. Kattnig je pustil svoj profesorski poklic na fakulteti za strojništvo na Dunaju in se odločil, da pride na Koroško. Kattnig je pri SIC uredil knjigo »Sämtlich Slowenen«. v kateri so objavljeni procesi proti selskim žrtvam.

Franc Kattnig se je kar kmalu vključil v delo Krščanske kulturne zveze. Marsikatera zamisel se je porodila na pohodih po planinah, kamor smo hodili skupaj v troje: Franc Kattnig, Janko Zerzer in jaz. Marsikatera ideja se je tu rodila in najprej pristala na lističu, na katerega jo je napisal ali jo je imel že zapisano Franc Kattnig. Koroški kulturni dnevi pri Slovencih v Italiji in Primorski dnevi na Koroškem, Kulturni dnevi v Ljubljani in Mariboru, Jezikovne počitnice, Koroška poje, Teden mladih umetnikov skupaj z Mladinskim centrom na Rebrci in Katoliško otroško mladino, Lutkovne in gledališke delavnice, Družinsko petje, Srečanje vižarjev, ustanovitev etnološkega oddelka, Drabosnjakove igre, zbirki Vsaka vas ima svoj glas in Tako smo živeli, …

Po smrti Joška Tischlerja leta 1979 smo sedeli skupaj Franc Kattnig, Janko Zerzer in jaz ter razmišljali, kaj bi bilo treba storiti, da Tischler ne bo šel v pozabo. Takrat je Franc Kattnig predlagal, da po njem imenujemo nagrado, danes znano Tischlerjevo nagrado. Zavedam se, to je le nekaj njegovih pobud.

Ko smo Zerzer, Kattnig in jaz šli v pokoj, smo se zmenili za mesečna srečanja ob jedači in pijači in smo malo »pohavžvali«. To smo nekaj časa tudi delali.

Francu Kattnigu želim ob prejemu Tischlerjeve nagrade in tudi ob 80-letnici zdravja in božjega žegna. »Franci, Bu(e)h voni za vse«.

Nužej Tolmaier

Franc Kattnig

Jubilejni dnevi ob okroglih obletnicah so dobrodošli trenutki, da se oziramo naokrog, predvsem v svojo preteklost in dosedanjost, ko se v hvaležnosti spominjamo pomembnih življenjskih dogodkov, dosežkov ali tudi raznih preizkušenj.

Francu Kattnigu, ki se je rad imenoval »poklicnega Slovenca«, se je že kot študentu odprla široka panorama kulturnega življenja, ki ga pa je on sam bistveno sooblikoval in bogatil s svojo nesebično zavzetostjo, s svojimi osebnimi izvirnimi idejami in projekti za ohranitev slovenskega življenja in tudi za spoštljivo sožitje obeh narodnih skupnosti.

Kot ravnatelj Mohorjeve založbe se je uvrstil med kulturno srenjo na Koroškem in tudi v Sloveniji, a je tudi odpiral vrata na široko za srečanje z nemško-govorečimi kulturnimi žlahtniki.

S svojo prikupno prijaznostjo si je pridobil mnogo prijateljev med somišljeniki, ki so ustvarjali ozračje medsebojnega spoštovanja in prepričljivega dialoga v smislu Koroška/Kärnten.

Franc Kattnig pa je znan kot družaben in vesel, pa tudi izzivalen sogovornik pri »klepetih«, ki se vrtijo okoli naše »uspavalne narodne zavesti«.

France, želim Ti, da boš nas tudi še v prihodnje spodbujal s svojim lastnim zgledom in bodril s svojimi prijaznimi zbadljivkami.

Dobri Bog pa naj Ti nakloni kljub bolezni vendar še nekaj ustvarjalnih let v krogu domače in koroške srenje!

Jože Kopeinig

Prvi spomin na Prosénava Franceja mi uhaja v davno dijaško dobo, ko sem kot drugošolec na gimnazijski akademiji leta 1963 s čustveno vznemirjenostjo spremljal podelitev zrelostnih spričeval prvim absolventom naše tedaj edine višje šolske ustanove iz rok deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga. Med prvimi maturanti je bil tudi rožeški rojak, sofaran in soobčan Franc Kattnig. Živo se spominjam tudi njegovih dunajskih let, ko je s svojim krhkim spačkom (2CV) redno prihajal domov. Ko se je vrnil na Koroško in se zaposlil pri Mohorjevi, je 'u Fâre' (tako pravijo domačini Rožeku) zbudil iz dolgoletnega dremanja kulturno dogajanje z ustanovitvijo kulturnega društva Peter Markovič, ki mu je predsedoval preko štirideset let. Kot somišljenik sem bil od začetka vključen v spored društva, ki ga je Francej kot predsednik koval in zaznamoval s svojo ogromno zalogo idej in pristopov. Posebna Francejeva poteza je bila sposobnost mreženja v vse smeri in beleženje misli in izrekov soljudi na neštetih 'cedlnih'. Tako je nastal niz vsakoletnih klasičnih koncertov v cerkvi na Humu, iskanje in dokumentiranje Markovičevih slikarskih del na Koroškem, v Sloveniji in na Hrvaškem, izdaja narečnega besednjaka in še bi lahko našteval. V skupnem seštevku je bilo v letih njegovega predsedovanja organiziranih krepko nad tristo raznoraznih prireditev. Pri tem pa Francej, skromen kot je pač po svojem značaju, ni silil v soj žarometov, bolj všeč mu je bilo zakulisno agiranje. Odlikujejo ga izostren smisel za kulturno kvaliteto, razvit socialni čut in velika ljubezen do domačega 'marinja' ter želja po dobrem sožitju in spoštljivih odnosih do naroda soseda v naši domači občini in zunaj nje. Za vse to se mu društveniki iz srca zahvaljujemo.

Sedaj pa kot častni predsednik s ponosom lista po svojih zapisih in dokumentiranem gradivu ter se veseli bogate društvene dejavnosti, ki je sad njegove izredne kulturne in jezikovne zavzetosti.

Hvaležnǝ so Tǝ našǝ ldi

za use, qar sǝ naredov Ti!

Kafra/Keč, buhvoni!

Alex Schuster

Tischlerjeva nagrada v pravem kotu.

V knjigi »Družinska imena« (Mohorjeva založba) opisujeta Anton in Tatjana Feinig priimek Kattnig/Kotnik z »der im Winkel Wohnende«.

Nemirne duše te hočem nagovoriti z »dragi Franc Kattnig«. Pa ne vem, če res žihr? Ha, upam si. Torej: Ko si, skrben Mohorjan, prinesel v stavnico Mohorjeve tiskarne rokopise, se je s teboj večkrat razvil duhovit pogovor o našem življenju, o malenkostih, ki so nas težile. Na šaljiv in dobrodušen način si omenjene malenkosti – za nas črkostavce razumljivo – rešil. Ko sem nekoč v tvoji navzočnosti ošvrknil sodelavca Vinka O., si me opozoril na mojo nekorektnost. Imel si prav. Nisem pozabil.

Tischlerjeva nagrada, dragi Franc, je NOBEL nagrada, imenitna je.

Ob tej priliki se spominjam duhovite zgodbice. Ko je Joška Tischlerja pred več kot petdesetimi leti sprejela v oddajo na Koroškem radiu v Celovcu novinarka Grete Misar, jo je Joško opozoril na pomen obeh lepih priimkov. »Tischler in Misar sta po našem oba mizarja«. Pa se nista ukvarjala z izdelovanjem lesenih izdelkov.

To poigravanje s priimki sem si zapomnil in kasneje prevzel. Pri vpisih v moje plesne tečaje, sem nosilke priimkov, kot so Breznik in Boschitz, Pšernik in Plešivčnik, Končič in Krop, Potočnik in Tscheliesnik, opozarjal na lepoto in pomen krasnega družinskega imena. Večkrat je kdo omenil, da prvič v življenju sliši, da je njegov priimek lep.

Kot predsednik društva Peter Markovič si v Rožeku, v gostilni »Pri Kosi«, kjer so raje govorili nemško, priredil plesni tečaj za domačine. Ta je bil seveda dvojezičen. Nakar je »birt« gostilne začudeno pripomnil: »Polej, polej. Ste pa čisto normalni. Priznal je še, da ni verjel, da se bodo plesalke in plesalci v slovenščini naučili plesati. Birt je razumel, da je življenje pač včasih idiotsko, včasih pa tudi noro lepo, zanimivo in polno skrivnosti.

Tischlerjeva nagrada zate je tudi dokaz, da si življenje dobro zaokrožil, da si življenje užival in se veselil. Čestitam. Za nagrado pa boš zagotovo našel primeren, pravi kot.

Gregej Krištof

Seveda si je slavljenec Franc Kattnig še kako zaslužil pravično plačilo za svoje delo, poklicno v Mohorjevi založbi, častno – čemur s tujko rečemo honorarno – v slovenski skupnosti na Koroškem, posebej še v Rožeku. V svoji zanosni pesmi Življenje ni praznik, Simon Gregorčič sklene, kakor da bi se mu pesem zapisala v višini njegove prižnice:

Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Franc Kattnig ni izpolnil le norme mogočega, kakor jo postavlja pesnik, kakor tudi ni le izpolnil norme dolžnega, kakor prav tako pristavlja pesnik. Izpolnil je več, kakor človek v svoji meri more, dal je več, kakor je bil dolžan! Ni ga bilo treba k delu šele klicati, pa naj so bili njegovi »dnovi«, kakor nam tako lepo zazveni stari slovenski plural, resnobni ali igrivi, ko to dvoje v njem ni bilo v sporu, ni prvo drugega in drugo prvega izključevalo.

Iz skoraj samo še ropotarnice, v kateri že lep čas nihče ni dvignil telefonske slušalke, kjer nihče že dolgo ni več v valj pisalnega stroja vstavil svežega papirja, je v najkrajšem času po svoji nastavitvi, ki je izkazala modrost tedanjegalegendarnega ravnatelja Mohorjeve hiše Janka Hornböcka, ki je vedel, koga je treba h kakšnemu delu postaviti, ga h kateri mizi posaditi, ta skoraj že mrtvi prostor za odlaganje starih papirjev uredil v sodobno uredniško sobo, v kateri je spet zvonil telefon, v kateri je bilo znova slišati udarce tipk v pisalnem stroju, kamor so spet prihajali avtorji, uredniki drugih slovenskih ali tudi nemških založb, kjer so se ustavljali Slovenci iz Toronta, Chicaga, Buenos Airesa, Münchna, Trsta, kajpada Ljubljane, Maribora, Gorice …

In od leta 1983 je Franc Kattnig poleg vseh svojih opravil našel čas in moč, da je montiral vseslovensko revijo Celovški zvon, da sva skupaj lepila naslovne etikete na vrečke za razpošiljanje. To je bil še čas pisalnih strojev in ofsettnega tiska z ročno montažo strani. Diplomirani inženir strojništva je obvladal tudi vse to.

Nikoli ga nisem slišal tožiti, da je preslabo plačan, da je premalo upoštevan, da mu preveč nalagajo (pa so mu), da ga nekateri podcenjujejo (pa so ga) – darovana mu je bila suverena drža nad takimi rečmi. Bil je naravno samozavesten, ne da bi si kar koli domišljal. Prijeten, duhovit in šaljiv družabnik, zavzet v delu, sproščen pri mizi. Poreden. Nevarno poreden. Moral si biti pripravljen na vsako presenečenje. A v tem nobene hudobije. Da je bil smeh. Eno najbolj naravnih in učinkovitih zdravil.

Vinko Ošlak

Franca Kattniga imam v najlepšem spominu. Čeprav ni bil kak politik in je bil po poklicu urednik zložbe, je vedno deloval v smislu narodne skupnosti in veliko mu je uspelo tudi na področju boljšega sožitja v deželi.

Pri njem sem najbolj cenil to, da se je povsod zavzemal za interese slovenske narodne skupnosti. Nikoli ni postavljal v središče sebe, vedno je bila zanj v središču slovenska narodna skupnost. Znal je poslušati ljudi na podeželju in najti jasne besede tudi pred predstavniki države in različnih ustanov.

Matevž Grilc

Če pomislim na Franca Kattniga, mi pride na misel leto 1979, ko sem začela delati pri Krščanski kulturni zvezi. Takrat je vodil Slovenski informacijski center v Celovcu. Z Nužejem Tolmaierjem sta veliko sodelovala, Janko Zerzer je bil tretji v tej uspešni trojici. Pogosto je prihajal v pisarno KKZ in doživljala sem ga kot nadvse razgledanega in izobraženega človeka, ki pa je našel prijazno besedo tudi za vsakega še tako preprostega rojaka. Postal je odbornik Krščanske kulturne zveze in tudi tu, kakor vsepovsod, je bil znan kot Franc dobrih idej.

Česa vsega na Koroškem ne bi imeli, če bi Franc ostal na Dunaju! Po končanem študiju je bil že zaposlen na univerzi kot asistent, pa se je odločil za vrnitev na Koroško. Lahko si predstavljam, kako ga je bila vesela mama, da je poleg dela prevzel skrb za majhno kmetijo, ki jo je imela. Veseli so ga bili vsi, kjer se je vključil. Prevzel je Kulturno društvo Peter Markovič v Rožeku in vemo, kaj to pomeni za Rožek. Vključil se je v občinsko politiko, v Celovcu se je zaposlil pri Slovenskem informacijskem centru. Nato je prevzel Mohorjevo založbo, ki jo je vodil do svoje upokojitve. Bil je graditelj mostov med narodoma na občinski in širši ravni. Njegov nezamenljiv humor mu je gotovo prav pri tem veliko pomagal.

Dragi Franc, hvala ti za odločitev, da si se vrnil na Koroško, čeprav je bila zate kariera na Dunaju gotovo tudi mikavna. Koliko sadov je rodilo tvoje delo za slovensko narodno skupnost na Koroškem! Neprecenljivo!

Ob tvojem življenjskem jubileju in podelitvi Tischlerjeve nagrade ti čestitam in ti želim predvsem zdravja in tistega tvojega humorja, da boš kljub križu bolezni lahko užival življenjski večer in se veselil sadov svojega dela.

Zalka Kelilh-Olip