»Iz Božje roke sem prejel življenje

Pod Božjo roko sem oblikoval življenje

V Božje roke vračam življenje.«

Jozej Urak (3. 3. 1956–31. 1. 2025) je prišel na cilj svojega zemeljskega potovanja, sedaj se veseli z angeli v nebesih. Hanzej Rosenzopf je o Jozeju Uraku povedal: »Skupaj z ženo Fini sta si v Nagelčah, blizu Buhovnikove domačije, zgradila topel dom. Vse skupno življenje si je kot mož prizadeval, da je ženi Fini dajal zavetje in varnost. Vseskozi sta poudarjala pomen skupne molitve, krščanskega življenja in nedeljske sv. maše. Spoštovala sta nedeljo kot Gospodov dan. Središčno mesto družinskega življenja je zavzemal Bog, ki obdaruje človeka z mnogimi darovi.« Hčerke Doris, Patrizia, Katja in Yvonne so mu hvaležne, da je bil vedno tukaj zanje. »Veselil se je z njimi vsakega uspeha, jih razvajal, stal jim ob strani v obdobjih preizkušnje. Velika žalost je napolnila hišo, ko je mlada družina stala ob odprtem grobu ter se poslovila od sina Lea. Vnuki so ga poživili. Kot dedeju mu je bilo pri srcu, da se vnuki med seboj dobro razumejo. Vedno je pravil, da je največja moč družinska vez in zaupanje v to, da nikoli nisi sam, ko potrebuješ pomoč,« je dejal Rosenzopf.

Jozej je bil zelo družaben. Za znance in žlahto si je rad vzel čas. Vsako delo je pustil, če ga je kdo obiskal. Velikokrat je vabil, rad je bil gostitelj. Zelo ga je bolelo, če se kdo v žlahti ni razumel. On je bil človek, ki je hotel imeti, da se vsi razumejo, da je mir v žlahti. On sam pa je s svoje strani vedno gledal, da nobenega ni užalil in da je vsakega srečeval na isti ravni. Bil je človek, ki je znal poslušati in je razumel vse, kar si mu povedal, je napisal Christian.

»Z vsem srcem je bil policist, skrbel za varnost na cesti, opozarjal ter marsikdaj zatisnil kakšno oko. Kot prepričan kristjan je čutil Jozej dolžnost, da sodeluje pri rasti božjega kraljestva v župniji. Z veseljem je bil dolga leta član župnijskega sveta ter obiskoval srečanja biblične skupine. Rad je pripovedoval, kako ga je pokojni župnik Franc Krištof nagovoril, da bi postal mežnar. Sprejel je to nalogo, ki jo je izvrševal več ko 40 let.

V cerkvi v Št. Primožu je bil doma, tu je bil njegov dom. Ure in ure je preživljal z vso predanostjo v tej cerkvi – z vso samoumevnostjo in z vso vnemo. Pri sv. maši, pri molitvi pred Najsvetejšim, pri obhajanju sv. krsta in poroke, pri pogrebih ... bil je tu … Poskrbel je za to, da je bila tudi okolica cerkve urejena. Vse kar je delal, je delal rad. V cerkvi je črpal moč za svoje življenje. Njegove misli so bile pri Bogu, njegovo srce pri družini, njegove roke pri delu,« je v veliki hvaležnosti dejal Hanzej Rosenzopf.

V imenu fare Št. Vid v Podjuni se je od rajnega poslovila podpredsednica farnega sveta Rozi Kummer-Pasterk. Povedala je: »Imel si vesel in dobrodušen značaj. Bil si velik zgled v pričevanju in verovanju. Vedno si videl v človeku samo pozitivno stran. Nadvse hvaležen za vsako pomoč v cerkvi, za otroške, mladinske, družinske sv. maše in skupne molitve, si bil tudi navdušen, če se je v tej cerkvi nekaj dogajalo. Ja, tukaj je bila tvoja druga domovina.«

Pri večerni maši za Don Boskov praznik (18. januarja) je bil Jozej Urak še zadnjič v cerkvi v Št. Primožu. V petek, 31. januarja – prav na godovni dan Janeza Boska, je potem, ko sta mu Doris in Samo še zapela, mirno izdihnil.

»To življenje, ki je bilo zaznamovano s pridnostjo, delavnostjo, ljubeznijo in z globoko vero, je sedaj v Božji roki. Pred tem življenjem sedaj lahko samo strmimo in se učimo,« je dejal Hanzej Rosenzopf. V imenu župnije in v imenu koroških mežnarjev se mu je zahvalil »za pričevanje svoje vere, za vse molitve in vse delo. Naj ti Bog, ki si mu vse življenje zvesto služil, bogato poplača z večnimi darovi.«