Dober dan! Lepo vas pozdravljam na ta kulturni praznik!

Slovenija, ima to posebnost, da daje kulturi tako prominentno mesto, da ji posveti poseben dan v letu.

Šole in uradi so zaprti, dnevu so posvečene velike državne in zasebne prireditve, mnogo ljudi na ta dan roma k Prešernu v Vrbo ... V Evropi kaj takega obstaja, kolikor mi je znano, samo na Irskem.

Veseli me, da s Slovenijo tudi mi, avstrijski Korošci, slavimo ta dan.

Slovenija nima toliko političnih praznikov, saj je mlada država, ima pa zato za enega svojih glavnih praznikov KULTURO, na smrtni dan Franceta Prešerna, ki je dvignil slovenščino na najvišjo raven, raven največjih evropskih jezikov, vse to pa pod avstrijskim absolutizmom.

Pod Avstro-ogrsko je naša slovenska dežela dala, poleg Prešerna, še druge velike osebnosti, kot so bili med drugimi matematik Jurij Vega, čebelar Anton Janša ali pa dunajski škof in ustanovitelj Dunajskih pevčkov Jurij Sladkonja. Takrat so to bili priznani ljudje, ampak bili so delček velikega cesarstva. S propadom Avstro-ogrske so postali del jugoslovanske dediščine, s pridobljeno slovensko državo so pa prepoznavni kot Slovenci.

Spoštovani!

Desetletja sem delovala kot pevka na glasbenem področju na (najvišji) klasični ravni. Doživela sem nebeške trenutke, ko sem smela biti v objemu genialno navdihnjenih skladb, poleg glasbenikov odličnih orkestrov, zborov, kolegov pevcev, vsi v službi glasbe in v službi ljudem, ki so nas poslušali. Taki trenutki imajo eno nepopisno dimenzijo univerzalnosti, transcendentnosti. Vibracije, ki jih ustvarjalci prenesejo v dvorano med poslušalce, odmevajo po mojem prepričanju, prek sten dvoran v vesolje, kot molitev.

Spet se spomnim stavka Nikolausa Harnoncourta, ki je napisal:

»Glasba je popkovina, ki nas povezuje z božjim!«

Sicer pa ta doživetja večnega, ko srce vzdrhti, ko se utrne solza, ko pridemo naenkrat do novega notranjega spoznanja, lahko doživimo tudi pri prireditvah, kjer so na odru ljubiteljski umetniki, mladi, otroci, po vaseh, v šolah, ki se z dušo in telesom, pa z veseljem in trudom predajajo delu za umetnost ...

»Kultura se začne v srcu vsakega posameznika,« sem brala na papirnatem servetu, ki ga je Kulturno društvo Planina Sele ob svoji 120-letnici delilo v spomin.

»Tudi uživanje hrane ob prijetni družbi je oblika kulture.

Kultura si ti,« je tudi natiskano na servetih ... Všeč mi je to.

Moje prve močne trenutke z glasbo sem doživela v nežnem otroštvu, v krogu moje slovenske družine v Buenos Airesu, kjer sem bila rojena.

Oče in mama, ki sta odraščala v Ljubljani, sta bila zaročena, ko sta s tisoči beguncev v najhujših vojnih napetostih v maju 1945 zapustila svoje ljubljeno, domače mesto in šla v neznano ... Z mamo sta odšli še dve njeni sestri, oče pa je odšel s celo družino.

Sledili so meseci v Vetrinju pod milim nebom in v skupnih barakah, nato je prišlo v juniju, po vojni, do vrnitve domobrancev, ki jim je moj oče pripadal, v Jugoslavijo. Ta vrnitev se je končala s krvavim obračunom revolucionarnih sil. Okrog 12.000, v glavnem mladih fantov in mož, je bilo brez vsake sodbe, mučenih in usmrčenih v imenu nove oblasti in ideologije, ki ni imela samo namena osvoboditi slovensko regijo od nemškega okupatorja, ampak si je hotela predvsem zagotoviti totalno oblast in si zato zadala nalogo, eliminirati vse, ki so temu programu nasprotovali. Te slovenske žrtve še danes ne smejo biti pokopane v Žalah, kjer pa ležijo pokopani nemški in italijanski vojaki.

Oče se je lahko čudežno rešil in je vse življenje pričeval o teh dogodkih.

Že v letu 1942 so v Sloveniji začeli na odprtih cestah ubijati osebnosti, ki so bile vodilne in vplivne. Med njimi so bili dr. Ehrlich, ban Natlačen, jeseniški podžupan Arnež in tisoč drugih dobrih, zaslužnih državljanov in domoljubov.

Tudi po vaseh je razsajal teror, kjer so odstranjevali voditelje in nato še cele družine, v glavnem katoliške.

Šele po teh pomorih so bile ustanovljene vaške straže in šele nato domobranci.

Cela Slovenija se je uprla kruti nemški okupaciji, saj si nihče ni želel te strahote.

Vsak domoljubni Slovenec se je želel osvoboditi tega krutega tujega napada. Na začetku so se mnogi Slovenci priključili Osvobodilni fronti, dokler ni prišel ideološki izključujoči element. Tudi med duhovniki so bili taki, ki so delali za združitev, medsebojno razumevanje, ki so cenili tudi dobre socialne navdihe nove revolucije. Čas pa je pokazal, da nov sistem oblasti ni dovolil kakršnih koli odcepitev od trde doktrine in so bili zato tisti, ki so mislili bolj samostojno in svobodno, kaznovani z zaporom, prepovedmi in smrtjo. Eden takih velikih ljudi je bil karizmatični duhovnik Filip Terčelj, ki je bil kruto preganjan od vseh treh zločinskih totalitarnih režimov, od fašizma, nato od nacizma in je bil končno – po vojni – mučen in usmrčen od komunistične roke.

Prav Terčeljevo ime me spet pripelje v Buenos Aires, kjer mi je mama, pa tudi teta zborovodkinja, z navdušenjem pripovedovala o njegovi predanosti, ko ga je imela v gimnaziji kot profesorja glasbe. Tudi na naših koroških cerkvenih korih in v pesmaricah najdemo njegove pesmi. Pisal je besedila in komponiral.

Njegovo je besedilo znane pesmi:

»Kristus je vstal, iz groba skalnega,

dvignil se je svetal, z lastno močjo,

sveta velika noč, kaže njegovo moč, aleluja.«

Uglasbil je te verze Stanko Premrl.

Ali pa pesem »V Hišo Božjo smo dospeli«.

Bil je izreden človek in je v cerkvenem procesu beatifikacije.

Moje otroštvo je potekalo, če gledam iz ene strani, v travmatičnih okoliščinah: žalost po izgubljeni domovini, občutek krivice in odtrganosti, materialno pomanjkanje. Slišali smo o grozodejstvih, ki so se med vojno dogajala, mamina družina je bila za vedno ločena, saj nikoli več ni videla svojih staršev in bratov, v ne velikem stanovanju v predmestju Buenos Airesa pa je živela dolga leta naša cela družina, treh generacij, pa še nekaj samskih najemnikov je dobilo v njem streho ... Šele ko se je rodila moja mlajša sestra, ki je bila že peti otrok, je oče v predmestju lahko prišel do majhne lastne hiše ... Podobne in še hujše usode so trpele vse emigrantske družine, ki so objokovale smrtne izgube (mama je izgubila brata, v družini ene svakinje je bilo ubitih pet stricev, druga svakinja pa svojega očeta nikoli ni spoznala, ker je bil ubit pred njenim rojstvom).

Kljub trpljenju pomanjkanja in domotožju nisem ne v družini, ne na letnih spominskih proslavah, nikoli začutila niti trohice sovraštva ali želje po maščevanju.

Z druge, lepe strani, pa se je skupnost, ki jo sestavlja med drugim nešteto akademikov, profesorjev, umetnikov in duhovnikov, že od vsega začetka begunstva prav s kulturnimi dejavnostmi, postavila na noge.

Časopisi, literatura, šole, zbori in gledališke predstave, to je bila duša in hrbtenica moje družine in vseh, ki so imeli to usodo. To jih je hranilo že od vseh začetkov v Vetrinju in Spittalu, nato skozi tri leta v taborišču v Italiji, ter skozi vsa desetletja v Argentini. Argentina je begunce odprto sprejela in jim nudila svobodo za ohranitev in gojenje njihove slovenske kulture in vrednot in jim dajala možnost za življenje v miru in napredku.

Slovenci v Argentini imajo med drugimi dosežke, 300 izdanih knjig, ki jih je založila Slovenska kulturna akcija.

Emigracija je dala katoliški Cerkvi tudi kar tri kardinale: v Kanadi Alojzija Ambrožiča, v Sloveniji Franca Rodeta in pred kratkim v Argentini Vincencija Bokaliča. V politiki pa je dala predsednika vlade Republike Slovenije Andreja Bajuka.

Kot majhen otrok sem pri srečanju v krogu razširjene družine poslušala, kako stric spremlja na pianinu očeta, ljubiteljskega pevca, kar je bil moj prvi stik s svetom klasične glasbe. Lepota se me je dotaknila ... morala sem se skriti pod mizo, da niso videli solz... Kasneje sem izvedela, da so to bile, poleg slovenskih pesmi, tudi Schubertove iz Lepe mlinarice, pa Schumannov Der Nussbaum in nekaj Wolfovih pesmi. Ta glasba me je osvojila in me ni izpustila.

To, kar je bilo v Ljubljani za moje starše tedensko razvedrilo, da sta namreč redno obiskovala operne predstave in koncerte, je bilo za nas nemogoče. Obiski koncertov pri družini s šestimi otroki, nakup instrumentov ali glasbene ure, niso bile za nas mogoče. Imeli smo samo najpotrebnejše.

Moj prvi obisk v znani operni hiši Teatro Colon je bil šele, ko mi je bilo 17 let.

Pa vendar, koliko kulture sem bila deležna v slovenskih sobotnih šolah, v zboru Karantanija, (da Karantanija), pri akademijah in pri številnih prireditvah. Na eni teh akademij sem kot 13-letna recitirala, mislim, tri sonete iz Prešernovega Sonetnega venca. Pa Magistrale ...

Pomena teh verzov v rani mladosti nisem mogla čisto doumeti, pa vendar, sem začutila Prešernovo genialno trdoživost in navdušenje nad slovenskim jezikom in slovenskim narodom. Tudi ta poetičnost v metrični, vedno genialni perfektni dodelanosti, je v meni pustila nepozaben pečat.

Od mojih prvih življenjskih trenutkov, in vse skozi do danes, me spremlja, kot trdna tla pod nogami in streha, ki da zavetje, neomajna ljubezen staršev do slovenske zgodovine, slovenske besede in kulture. To je bila in je moja prva identiteta, ki se ji je pridružila z leti tudi ljubezen do Argentine.

Pa, kar je bila nekoč bolečina, travma, je sedaj s časom srčnost, trdnost, sprejemanje, da delamo naprej za naše vrednote.

Upam, da nisem bila predolga s tem »obvozom« svoje osebne zgodbe ...

Več sem vam povedala o sebi, saj mislim, da je osebna zgodba vsakega od nas, osnova tega, kar smo.

Da se sprašujemo, kdo sem? Od kod prihajam? Kdo je bila mama? Kdo je bila moja stara mama-babica-bica?

Kdo so moji predniki, pa brez idealiziranja …

Žal mi je, da svoje ljubljanske stare mame nisem mogla imeti: močna žena, ki se je v svoji prvi mladosti borila za ženske pravice. Nato se je poročila z dedom, ki je postal sodnik in je bil v katoliški akciji. Dobila sta sedem otrok, eden od njih je bil duhovnik. Stara mama pa je ostala kritična in samozavestna žena, in veliko mislim nanjo...

Sama sebi in vsem na Koroškem in v Sloveniji srčno želim, da se osvobodimo zatrjenih preživetih ideoloških oklepov, da znamo biti kritični tudi do svojih, saj na vseh straneh, kar ni bilo prav, da ne romantiziramo zgodovine, ampak da se upamo delati za RESNICO in svobodo, ki je mogoča le v raznolikosti in pluralizmu.

Sedaj je moja tretja, pa dokončna domovina, Koroška, kjer sem že 30 let.

Poznam jo od otroštva kot zibelko slovenstva skozi pesmi in literaturo, zdaj pa je moja ljubljena domovina.

Veseli me, da vidim Lenčko Kupper, ker tako rada zapojem, posebej če sem malo žalostna, tisto pozitivno »Tu sem doma, tu sem doma, moja je sreča, da tu sem doma …« Tako mehak in veder valček!

Domovina, kot vsaka, lepa, draga, pa tudi boleča ... To dobro vemo: s tem, kar ljubiš, tudi trpiš ... in rasteš. Ta ljubezen in to trpljenje nas izoblikuje in utrjuje.

Mislim, da je Slovenija mojih staršev (tudi Slovenija, kjer zdaj živijo moja sestra in brata z družinami), z našo Koroško povezana, kot so v fiziki povezane »vezne posode«.

To je enotni slovenski kulturni prostor. Če gre Sloveniji dobro, gre bolje tudi nam …

Na koncu se spomnim edine Prešernove pesmi, ki jo še celo znam na pamet.

O Vrba, srečna, draga vas...

Čeprav je bila pesem morda napisana v trenutkih razočaranja ali obupa, bi sam Prešeren morda takrat, gotovo pa danes, potrdil, da:

uka žeja, ni nujno goljufiva kača … da

kar si srce sladkega obeta – ni vedno strup … da

ni treba, da izgubimo vero v sebe, če zapustimo Vrbo … da

barka življenja, tako ali tako, ne plava samo po mirnih vodah ...

Sveti Marko in vsi drugi božji zavetniki ... ja, v nje pa kar močno zaupajmo!