Združeni pevski zbor župnij Železna Kapla in Obirsko je pod vodstvom Boža Hartmanna čudovito prepeval. Pogrebno slovesnost je ob navzočnosti številnih duhovnikov vodil škof Jože Marketz. »Zbrali smo se z vseh krajev, da bi se poslovili od človeka, duhovnika, ki je bil poseben človek. Ni želel mnogih nazivov, ni želel, da bi ga počastili z naslovi. Več kot polovico svojega življenja je preživel tukaj v Železni Kapli. Ta cerkev sv. Mihaela v Železni Kapli je njegova cerkev, on jo je tudi oblikoval v teh mnogih letih z vsemi svojimi prijatelji, umetnicami in umetniki, tako da je tudi cerkev postala posebna. Vem, da boste mnogi zelo žalovali za njim. Veste pa tudi, da je on kot duhovnik na mnogih pogrebih pridigal o tistem življenju, h kateremu je Bog zdaj tudi njega poklical. To njegovo vero, ki je bila globoka in močna, želimo deliti.«

Zelo kratek testament je Poldej Zunder začel z besedami: »Najprej rečem Bogu hvala, da sem smel živeti to življenje. Hvala vsem dobrim sopotnikom, sobratom, ki so me spremljali v življenju.« Pri pogrebni slovesnosti pa so se mnogi zahvalili zanj in za vse, kar nam je on storil dobrega, za vso skrb za ljudi, ki so mu bili zaupani in jih je vodil kot dobri pastir. »S svojim življenjem in delovanjem je mnogim pomagal postaviti vprašanje po bistvenem in verjetno najpomembnejšem življenjskem vprašanju: »Katera je prva od vseh zapovedi? Kaj je najpomembnejše v življenju? In z Jezusom je dal tudi odgovor: Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. In ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Za to držo se je tudi sam zelo trudil. Na tem temelju je bil verodostojen človek in duhovnik, o katerem so mnogi rekli, da je bil zanje poseben, iskali so njegovo bližino, njegov nasvet. Gotovo so to bili v prvi vrsti njegovi farani, predvsem številne sodelavke in sodelavci v Železni Kapli, na Rebrci in na Obirskem, nekaj časa je bil odgovoren tudi za Galicijo, iskali pa so ga tudi umetniki, misleci in kulturniki, ki jim je bil mentor in prijatelj. Bil je duhovnik, kakor jih ljubi slovensko ljudstvo, ker živi med njimi, jih pozna, deli njihove šege in navade. Istočasno pa je bil inovativen ter kreativen in je kristjanom kazal nove poti v spreminjajoči se družbi in tudi Cerkvi. Preroško za katoliško Cerkev na Koroškem je njegovo srčno in dosledno prizadevanje za mladino in sooblikovanje kulture, samoumevna mu je bila ljubezen do maternega jezika, do slovenščine, ki je tudi po njegovih zaslugah in iz njegovih ust lahko pokazala vso svojo lepoto in ustvarjalno moč. Dragi Kapelčani in Kapelčanke, to, kar je vaš župnik Poldej ustvaril med vami, in to je moja srčna želja, boste v veliki meri morali prevzeti sami: mladinci, ženske in moški, laiki in pooblaščenci s cerkvenimi službami, sprejmite v svojo sredo pastirje in oblikujte z njimi skupaj skupnost ljubezni do Boga in bližnjega. Poldeju pa bomo vsi skupaj ustregli njegovi zadnji želji, zapisani v njegovi oporoki: »Odpustite mi vse, prosite zame, da bom vreden poljuba Božje ljubezni.« Škof se je posebej zahvalil tajnici Gabrieli Novak in vikarju Ephraimu za vso skrb za Poldeja, še posebej v zadnjih mesecih.

Rosalia Pirker, podpredsednica župnijskega sveta v Železni Kapli, se je zahvalila v imenu far Železna Kapla, Rebrca in Obirsko. O Zundru je povedala, da je bil »genialni graditelj mostov« in da bodo sadovi njegovega dela ostali tudi po njegovi smrti. Citirala je besede iz Matejevega evangelija: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« Z bolečino in hvaležnostjo je povedala, da so Zundra doživljali »kot duhovnika živahne narave, veselega značaja, bil je mož – pokončen in jeklen, velikodušen učitelj, velikopotezni pastir, oznanjevalec in navdušen pridigar, uspešen gradbenik in podjeten gospodar, odločen bojevnik za vero, medsebojno razumevanje in toleranco, vedno blizu in pripravljen pomagati slehernemu človeku. Niste bili samo naš dušni pastir, temveč tudi naš prijatelj in sopotnik v našem življenju.« Dal jim je čutiti, da je prostovoljno delo v fari zelo pomembno. »Mirno počivajte v Božjem objemu ljubezni,« mu je zaželela Rosalia Pirker. Besede zahvale je za Zundru v obeh deželnih jezikih namenila županja Lisa Lobnik, ki je spomnila tudi na to, da je bil častni občan občine Železna Kapla-Bela. »Na mnogih življenjskih postajah smo ga srečevali in on nas je skrbno spremljal. Oblikoval je krste, poroke, pogrebe, tudi na dnevu starejših nikoli ni pozabil na Božji blagoslov. Spremljal nas je skozi vse čase in vedno je našel prave besede,« je dejala Lisa Lobnik.

V imenu Sodalitete je spregovoril predsednik Jože Valeško, ki se je najprej spomnil Zundrove nove maše. Takrat je doživljal navdušenje odraslih in še posebej dobrolske farne mladine, »veselje in navdušenje, da je spet eden iz njihovih vrst postal duhovnik.« Dobrolska fara je bila rodovitna njiva za duhovniške poklice, »morda je to pri meni podzavestno vplivalo, da sem tudi sam zavil na to pot,« je dejal Valeško, ki je Zundra takrat prosil, da je pridigal pri njegovi novi maši. »Vedno sem te občudoval, kako si ti ustvarjal, tiho in osebno. In uspeli so ti čudeži,« je o Zundru dejal predsednik Sodalitete Valeško. Spregovoril je še o Komendi na Rebrci, farni dvorani-hiši kulture, o gostoljubnosti, o radijskih oddajah, ki jih je Zunder dolga leta pripravljal za Slovenski spored ORF, in o dobrem sožitju, ki ni šlo na račun slovenskega jezika. »Da bi naše dvojezične fare ne ostale brez duhovnikov in brez slovenske besede – še za to si imel vizije. Privabil si mlade duhovnike iz Afrike, da bi prišli na Koroško. Hotel si, da se ti najprej naučijo slovenščine in šele potem nemščine,« je izpostavil Valeško in o Zundru dejal še: »Bil si vizionar, ki je čisto mirno uresničeval, kar si je zamislil.« Izrazil je svojo veliko željo: »Izprosi pri Bogu nove duhovniške poklice za našo narodno skupnost in za vso našo škofijo.« V imenu Sodalitete pa je vse prosil: »Bodimo veseli in zavzeti kristjani, da se bodo mladi ljudje vneli in ob nas navduševali za službo v Cerkvi. Tako bomo Poldeja najbolj ohranili v slovesnem in hvaležnem spominu.«

V imenu »Rebrške družine« je zelo osebno spregovorila Breda Varl. Zundra je predstavila kot človeka, »ki je prišel na svet s toliko darovi.« Svoj pečat je pustil na številnih nivojih, bil je tudi nogometaš in režiser. »V mladeniški duši je vendarle premagala tiha želja: pomagati. Spodbujati soljudi k zavedanju o tem, kdo so, kaj so, ozaveščati jih o preteklih rodovih, migracijah, zgodovini, nagovarjati jih k sožitju, strpnosti, prijateljstvu, sočutju. In je izbral duhovniški poklic.« Breda in Tine Varl sta Zundra spoznala kmalu po tem, ko je obnovil Rebrško komendo. Spregovorila je o veliki vlogi Anice Fugger, ki je bila »neumorna sogovornica Poldeju in vsem nam, ki smo zelo radi prihajali na Rebrco.« Še kako se je zavedal, »da ne samo nedeljsko bogoslužje in duhovni nagovori v maternem slovenskem jeziku, ampak tudi literarna besedila, zaigrana z domačimi ljubiteljskimi igralkami in igralci, dvigujejo samozavest in ponos Slovencev na Koroškem.« Veliko nepozabnih iger so skupaj uprizorili in vsi ti dogodki so jih zelo povezali. Spomnila je na dogodek, ko je bilo v kapelski ljudski šoli 36 tamilskih pribežnikov iz Šrilanke, ki so ilegalno prečkali mejo in bili zajeti na avstrijski strani. »Avstrijske oblasti so jih hotele vrniti v Slovenijo, pa se je Poldej odločno, kakor je znal samo on, zavzel za njih. Za tujce, za ljudi.« Pribežnike je Polde lepo namestil na Rebrci in so se počasi razkropili po vsej Evropi, razen enega – Ciril je ostal. Polde se je zavzel zanj in mu pomagal, da so za njim prišli na Koroško njegova žena in njuni fantje. »Kako je bil Polde pred časom. Veliko ljudi še danes ne zmore ali noče sprejeti drugačnosti,« je dejala Breda Varl. V času bolezni je vsa tamilska družina nesebično skrbela zanj. Spregovorila je o neverjetni energiji na Tednu mladih umetnikov, o uprizoritvi Kapelskega pasijona, o mnogih pogovorih in predvsem o prijateljstvu, »povezala nas je ljubezen do gledališča, do umetnosti, do vsega lepega in dobrega, tvoja neizmerna širina duha, dragi Poldej, tolerantnost na eni in pokončna drža Slovenca na drugi strani pa je samo potrdila tvojo veliko, pa tudi nežno slovensko dušo.« Zaključila je z zapisom, ki ga je pred mnogimi leti na zid rebrške verande zapisal Saša Kump. Te besede je Zunder znova in znova ponavljal: »Bela teče, ljubezen je večna.«

Willi Ošina, predsednik SPD Zarja, je izpostavil Zundrovo široko kulturno ustvarjanje, »bistveno si pripomogel k temu, da je naša literatura zaživela na našem odru.« Zahvalil se mu je za vse njegovo delo in dejal, da ga bodo pogrešali. Kot nekdanja Zundrova veroučenka je spregovorila Romy Zich. Na harmoniko je igral Patrick Aichwalder, sin Zundrove nečakinje.

Vsem, ki so sooblikovali večerno molitev in pogrebno sv. mašo, se je zahvalil dekan Slavko Thaler. Nato se je žalni sprevod podal proti romarski cerkvi Marija v Trnju v Železni Kapli. Na tem posebnem kraju naj Poldi Zunder mirno počiva, njegova duša pa se veseli v nebesih pri njegovih dragih in pri Bogu.

Sobratu Poldeju v slovo!

Dragi Poldej!

Teh vrstic ne boš mogel brati z očmi tega življenja, pač pa v nevidni navzočnosti med nami.

Po besedah zahvale in priznanja, ki so se kot nevidni venci prilepile na skrinjo tvojega zadnjega domovanja, se je zbrano občestvo gnetlo skozi ozka vrata božjega hrama. Zunaj so tvorili častno stražo do cerkve pri Mariji v Trnju, kjer je bilo ob zidu starodavne cerkve odprto gomilo za tvoj počitek od zemeljskega truda.

Med tvojo boleznijo sva se često pogovarjala po telefonu. Ne bom pozabil tvojih zahvalnih besed: »Ti si moj zvesti prijatelj!«

Kolikokrat sem te poklical, pa se nisi oglasil, bodisi zaradi bolečin, kake preiskave, bodisi ker si že težko govoril. Vsekakor zavest, da nisi pozabljen, da se zanimajo zate, je blagrujoča tolažba.

Skupno sva prehodila bogoslovna leta in pozneje postala farna soseda. Gospodar Življenja, ki je tebi natovoril nahrbtnik raznih sposobnosti, da bi z njimi v življenju kupčeval, je bil do tebe zelo radodaren.

Bil si srečen in hvaležen, soljudem pa nosilec kulturne dote. Ob vsem tem in ob vseh uspehih si ostal skromen in nisi iskal časti in priznanja – in to so vsi čutili.

Gospodar Življenja je v tvoje življenje položil mnoge naloge in izzive, te postavil tja, kjer je hotel imeti samo tebe. S tem je tvoje življenje postalo bogata žetev za Gospoda in za nas neprecenljivo darilo.

Nedvomno si tudi uresničil besede pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča: »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«

Naj ti Veliki duhovnik Kristus po svojem usmiljenju dodeli častno mesto pri nebeškem bogoslužju!

Mirko Isop

Pišem 11. 11. 2024

Tvoj rojstni dan, dragi Poldi.

Vsako leto si praznoval rojstni dan in god v družbi svojih prijateljev, prijateljic.

Letos praznina, žalost, bolečina, spomini, izguba.

Želim ti … nimam besed.

Rebrca, Poldi in jaz. Službena pot me je ponesla v svet otrok, umetnosti in v čar rebrškega sveta. Kar hitro sem se počutila domače sprejeta, dobrodošla. Zagnanost vizije ideje za otroke, mladino, športnike, farane, kulturnike, Cerkev, slovenski narod … je bila vedno prisotna ob srečanju s teboj na komendi. Tvoja poznanstva, tvoji umetniki, tvoj smisel za lepoto, tvoji citati, tvoja socialna žilica, tvoja razmišljanja, tvoje knjige, tvoja ljubezen do bližnjega, tvoje besede …

V vseh teh neštetih letih sem mnogo lepega pridobila, se naučila in razvila tudi zase vizijo, da želim otrokom olepšati čas domačnosti, ljubezni, ustvarjalnosti na Rebrci.

Hvala Poldi za izredno prisrčno prijateljstvo. »Vse kar dajem, dobivam nazaj.«

Andreja Leppuschitz