Antonija Kulmesch, roj. Sauerschnig, je že kot otrok spoznala, da življenje ni samo praznik. Ko je pred 95 leti, 17. julija 1928, na svojem rojstnem domu pri Šalekarju na Tolstem Vrhu nad grebinjskim samostanom zagledala luč sveta, ji je pri porodu umrla mama, stara komaj štiriindvajset let. Po njeni smrti jo je vzela k sebi, k Lesjaku na Djekše, njena babica. Sama se v svojem življenjepisu, objavljenem v seriji Tako smo živeli (izdajatelja KKZ in SNI Urban Jarnik), spominja: »Pri babici in dedeju sem se zelo dobro počutila.« Toda po petih letih ji je umrla tudi babica. Tako se je njena vnukinja Tončka morala spet vrniti na rojstni dom k Šalekarju – k očetu Filipu, o katerem je povedala: »Moj atej so bili zelo strogi, mrzel človek.« Tončkin oče se je zopet poročil, njegova druga žena Gertruda Plazi iz neposredne Šalekarjeve soseščine pa je postala Tončkina mačeha.

Ljudsko šolo je Antonija Kulmesch,Kogovnikova Tončka, kot ji pravijo domačini, obiskovala v Kneži pri Djekšah. Uro in petnajst minut je hodila do nje, tudi pozimi, ko je bilo treba gaziti po snegu, ker takrat še niso plužili poti. »V šoli nismo,« pripoveduje Tončka Kulmesch, »slišali niti ene slovenske besede. Otroci pa smo med seboj govorili slovensko.« Še posebej se spomni učitelja Lendla: »Dober človek je bil. Poleg njega pa je bil še mlajši učitelj. Ta je vzel križ s stene in ga odnesel v drvarnico. Nato nismo več molili pred poukom.« Ko so otroci svojim staršem povedali, da v razredu ni več križa, so se vsi napotili k učitelju in mu rekli, naj križ zopet obesi na steno. To ostaja Antoniji Kulmesch zelo živo v spominu: »Trikrat so ga šli prosit. Nič ni pomagalo. Potem je šel tisti učitelj na fronto in je padel.«

Svojo mamo je Tončka Kulmesch, ki si je zelo želela, da bi se izučila za babico ali šiviljo, ves čas pogrešala. Čutila je, da očetova druga žena ni njena prava mati, zato je kmalu sklenila, da bo šla v drug kraj, in sicer čez Dravo – našla ga je v suškem gradu. Tam je spoznala tudi svojega bodočega moža Šimeja Kulmeža (umrl leta 1989) s Kogelske Gore nad Suho, brata dolgoletnega pliberškega mestnega župnika Alojzija Kulmeža (1921–1993). Življenje je podarila štirinajstim otrokom – v zelo težkih okoliščinah, vendar z nepopisno materinsko ljubeznijo. V prvih 50 letih prejšnjega stoletja je hudo zbolela na pljučih, zaradi česar je bila krušnim staršem poleg sina Jakeja, ki je prišel v Dob, prisiljena zaupati tudi sinova Janka in Karleja, ki sta svoj drugi dom našla v Libučah. Za mamo to ni bilo lahko, lahko pa je srečna, da so njeni sinovi bili in so srčno povezani z drugimi brati in sestrami, prav posebej pa s svojo mamo. Za drugih enajst otrok, ki so odraščali doma, je Kogovnikova Tončka skrbela v nepredstavljivo težkih gospodarskih in socialnih okoliščinah, ki so nekoč vladale na majhnih kajžarskih kmetijah. Hiša je bila lesena in za veliko družino premajhna, dokler niso sezidali nove in se vanjo vselili leta 1969. Delati je morala noč in dan za najmanj tri ljudi, da je lahko družini zagotovila vsaj osnovne dobrine. Premagala je vse težave – z izredno vztrajnostjo in zaupanjem v božjo pomoč. Ko je hčerka Marta z možem Willi-jem doma prevzela skrb za domačijo, si še ni odpočila, saj je začela gospodinjiti dolgoletnemu suškemu župniku Mateju Igercu (1911–1995), ker sta mu dve kuharici umrli v enem tednu. V župnišču je delala kot kuharica in hkrati pridno pomagala pri obnovi župnišča. Leta 2004 se je spet vrnila na svojo Kogovnikovo domačijo, kjer uživa zasluženi pokoj in kjer hči Marta in zet Willi zanjo skrbita z veliko ljubeznijo.

Draga mama, težko je najti primerne besede zahvale ob tvojem visokem življenjskem jubileju. Lahko rečemo, da samo ljubi Bog ve, kako si vse to zmogla. Naj te Gospodar življenja še dolgo ohrani med nami.

Janko Kulmesch