»It´s a sign, na Koroškem je človek človeku tabla,« je zapisala Lena Kolter v svoji pesmi o ortstafelšturmu. Pred 102 letoma je prišlo do plebiscita, pred 65-imi leti do avstrijske državne pogodbe, pri kateri so nam, koroškim Slovenkam in Slovencem, obljubili življenje v sožitju na Koroškem, pred 50-imi leti pa do ortstafelšturma. Vendar se vse do danes moramo koroški Slovenci, kljub vsem obljubam, ki so se ne redkokdaj izkazale kot prazne besede brez kakršnekoli vrednosti, še vedno boriti za naše pravice.

V soboto, 8. oktobra, se je 60 mladih udeležilo Mladinskega aktivističnega dne (M.A.D.), ki so ga priredili KSŠŠD skupno s KSŠŠK in KDZ. Namesto klasične demonstracije so se odločili pripraviti celodnevni program, kjer so mladi imeli možnost, da so se podrobneje poglobili v problematiko, s katero se moramo soočati kot manjšina.

Z avtobusom, ki se je odpeljal ob 10. uri, smo se odpravili do prvega kraja, kjer bi po 7. členu morala stati dvojezična tabla, in sicer Hodiše. Kot uvod v dan so nam študentje pri prvi postaji predstavili ortstafelšturm. Nato smo se odpravili na Ziljo do Št. Lenarta pri Sedmih studencih, ki je eden izmed 73-ih od 205-ih krajev, ki še do danes nima dvojezičnih krajevnih napisov, čeprav so bili leta 1972 predvideni. Na majhnem polju smo simbolično s kladivom v zemljo pribili dvojezične table krajev, ki so jih na Zilji podrli nasilno. Prav tako nam je Ana Grilc prebrala kratek odlomek iz svoje knjige Wurzelzereisser:innen.

Po kosilu v Bilčovsu so sledile Čahorče, kjer smo se osredotočili na manjšinsko šolstvo. Dvojezično šolstvo na Koroškem še vedno ne poteka, kot so nam obljubili v sedmem členu avstrijske državne pogodbe. Lea Vouk je mnenja, da je »najpomembnejša komponenta ohranjevanja manjšine raba jezika.« Na žalost pa to v trenutnem sistemu ni mogoče, kajti slovenščina je vse do danes edini jezik, ki se ga učitelji ne smejo poučevati brez dovoljenja staršev. V avtobusu so organizatorji med drugim pripravili zabavne igre, kot bingo s krajevnimi imeni ter kričanje izreka »Abrakadabra – dvojezična tabla«, ko smo se peljali mimo kraja brez dvojezične table. V Škocjanu smo v skladu s temo te postaje, in sicer »uradni jezik«, iz prve roke ugotovili, da v zvezi s tem še vedno obstajajo težave. Okraj Velikovec je napoved demonstracije poleg v slovenščini iz lenobe za prevajanje zahteval še v nemščini. Koroški Slovenci čakamo na naše pravice že nad 100 let, okrajni glavar Klösch pa ni hotel več počakati na zaključek programa v Škocjanu in je demonstracijo prekinil. S tem postopkom je pokazal ogledalo družbe na Koroškem, ki še ni pripravljena za uresničitev ali sprejetje narodne skupnosti na Koroškem. Zaključek dneva je bila demonstracija v Celovcu, pri kateri se je še enkrat povzelo vse pomanjkljivosti.

Za ohranitev manjšine bi bila potrebna takojšnja uresničitev vseh pravic, ki nam pripadajo. Čeprav je uresničitev tega verjetno preutopična, ne smemo pasti v vseenost in se prenehati boriti za naše pravice.

Kaj pravijo mladi?

Situacija je ista, kot je bila in se ne spreminja: četudi na zunaj ni tako, kot da so koroški Slovenci deležni vsakodnevnega nasilja in diskriminacije, se pod površino še vedno skriva ta majhna sovražna iskrica v ljudeh, ki podpirajo segregacijo te manjšine. Zato si za prihodnost želim, da bi ta problem nagovorili tudi v Sloveniji in slovenskih šolah, saj bi s tem lahko združili skupne moči in se zoperstavili diskriminaciji.

V javnem svetu se predvsem politiki vedno samo oproščajo, ampak do tega, da bi kaj uresničili, pa ne pride. Lepo bi bilo, če se manjšini ne bi bilo treba vedno boriti za vsako malenkost, temveč da bi se pri politiki tudi končno dejansko kaj zgodilo.

Želim si, da bi na Koroškem končno prišlo do spoštovanja naše manjšine in do razumevanja, da se z dvojezičnostjo nič ne izgubi, temveč le pridobi. Ljudje bi morali razumeti, da dvojezičnost bogati ljudi in je nekaj zelo lepega.

Situacija na Koroškem je grozna. Imamo še vedno probleme, ki smo jih že imeli v času ortstafelšturma. 7. člen naj bi končno izpolnili, ne da bi morali mi boriti za vsako posamezno dvojezično tablo.

Situacija je zelo resna. Po letošnjih volitvah opazimo, da je Koroška ena najbolj desnih zveznih dežel Avstrije in proti temu se je treba braniti. Želel bi si večjo kooperacijo med koroškimi Slovenci. Prevelik delež koroških Slovencev praznuje 10. oktober skupaj z nacisti, namesto da bi z nam stali na cesti in se borili za naše pravice. Vidi se, da mnogo koroških Slovencev še vedno podzavestno sodeluje pri asimilaciji.