Zakaj se ravno ta stavek pojavi v mojih mislih.

Kar dosti človek mojih let potrebuje časa, ko išče očala, ključe, pomembno opombo na listku ali koledarju, imena bolj ali manj pomembnih oseb in ko si lajša neštete telesne težave.

Zakaj tako? Izpraševanje lastne za-vesti neizprosno odgovori:

»Telo se stara, dosti dolgo ti je služilo, želi si miru, večnega počitka.«

Dodatno vprašanje:

»Zakaj izpraševanje vesti, zakaj križ na svoja ramena, zakaj večni počitek …«

Iz kuhinjskega okna mi visoke zgradbe dovoljujejo dnevno le zožen pogled na zgornji del dveh stolpov baročne cerkvice na Križni gori. V zgodnem otroštvu smo odkrivali barvne freske v kapelicah, vgrajene po strmini navzgor, radovedno smo se otroci ustavljali, kratko ugibali, kaj se dogaja pretresljivega na teh slikah, ki se razlikujejo od znanih nam pravljičnih slik. Po strmih, kamnitih stopnicah naprej do planote pred cerkvijo, od koder se ponuja bajni panoramski pogled na glavno mesto Celovec. Tedaj je bil naš otroški svet še prijetno urejen, nedeljski družinski izleti zabavni in kratkočasni. Toda na cvetno nedeljo leta 1941 po slovenski maši tuji moški odvedejo očeta. Čakamo pozno v noč. Mala sestrica in štiriletni pobi že spančkata, ko mami, starejša sestrica, ki že hodi v šolo, in jaz klečimo in molimo rožni venec: ... ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, ki je za nas s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križ nesel, ki je za nas križan bil …

Dan kasneje mami naroči, naj pazim na mala dva, ona pa bo šla iskati tatija. Ko se po urah končno vrne, samo molči. V naslednjih dneh starejši sestri in meni razloži navodila, ki se jih je treba strogo držati.

Slovensko govorimo samo še med seboj, vse odrasle, ki jih srečavamo na cesti, naj pozdravljamo s stegnjeno desno roko z nemškim pozdravom. Najin ugovor, saj to je ime tistega, ki je sovražen do nas. Izmislimo si spačen pozdrav tako nekako »hajl’tler«. Že nekaj časa namesto križa visi njegova slika v šoli, ve povedati moja pametna sestrica, ki obiskuje drugi razred. Kaj pa vojne koračne pesmi? Zmenimo se, da bomo samo odpirale usta, ne resnično pele. Otroški vsakdanji upor.

Lastniki hiše ne želijo, da se na vrtu ne srečavamo več z njihovo malo hčerko, dosledno govorijo samo še nemško z njo in z nami. Postajamo osamljeni. Znanci, ki jih smo dobro poznali, starši so jih imenovali prijatelje, se izogibajo družine zapornika, politično sumljivega.

Ob nedeljah domala eno uro potrebujemo do očetove tete, ki vedno spet razlaga, da nadomešča prezgodaj umrlo sestro, ki bi bila sicer naša stara mama. Stanuje v bližini Križne gore, nedaleč od znanih nam kapelic. Z mamo se pogovarjata v nemškem jeziku, vemo, da je dobrohotna do nas. Spremlja nas do velikega, rumenega poslopja, tam se ustavimo. Mami z malo sestrico in teta, ki nas nagovarjata, naj pomahamo, kajti za enim od teh prašnih, zamreženih oken je naš oče. S sestro se trudiva, ne odkrijeva nikogar. Zaposleni sva tudi z živahnim pobijem, ki občuduje bližajoči se avto, ki povzroča mnogo prahu na peščeni cesti. Do stanovanja v Ahaceljgasse, v bližini železniške postaje na vzhodnem delu mesta je še daleč. Mami pravi, da hodimo mi in mnogi sorodni Korošci križevo pot in dokler molimo, se nič hudega ne bo zgodilo. Prepričani smo, da ima prav.

Danes doživljamo vojno dogajanje z medijev, z orožjem visoke tehnologije. Tekmovanje v nepojmljivem obsegu, v skrajnem primeru je človek zmožen uničiti vse, kar živi in končno ves svet. Koliko mrtvih in pohabljenih, travmatiziranih, predvsem otrok vsak dan na ekranu. Grozljivo!

Z otroškim zaupanjem vzamem palico in se napotim proti Križni gori. V času, ko je bila podpisana končno Avstrijska državna pogodba, se lotijo preureditve celotnega območja križevega potu. V kapelicah so nastale umetnine visoke kakovosti, ki nosijo napise (žal samo v nemškem jeziku), v opomin na žrtve dveh svetovnih vojn preteklega stoletja. Umetnik Karl Bauer se je odločil za tehniko mozaika. Dela so ohranjena v presenetljivo dobrem stanju. Ponovno jih občudujem in iščem sporočila, ki segajo v globino in širino.

Agnes Janja Zikulnig

pedagoginja v pokoju