Kako posebej opozoriti na nekaj, kar vidimo vsak dan na vsakem koraku, če se napotimo po deželi. Govor je o plakatu kot mediju. »o deželi / über das Land« je naslov umetniškega projekta z nadnaslovom »Leto fotografije 2024 na Koroškem«, ki sta ga kuratirala Andi Krištof in Ina Sattlegger. V središče sta postavila fotografijo, ki se je po vsem Koroškem podala na plakatih. Nastalo je 16 različnih plakatov s fotografijami 16 fotografinj in fotografov na temo dežela. Svoj umetniški pogled na deželo sta prispevala tudi Marko Lipuš in Verena Gotthardt.

Takole so prireditelji leta fotografije na Koroškem zapisali: »Po vsej deželi s plakati. Ker tako mislimo: Umetnost (tudi) sodi na ulice. In ulice pripadajo vsem nam. Mi si vzamemo ta prostor. Sprašujemo: Kaj je še lahko fotografija razen oglaševanja? Kakšne druge zgodbe lahko pripovedujejo fotografije razen popolnih teles? Kdo nas gleda razen najboljših kandidatov? Kako se lahko tako različni, kot smo, najdemo na fotografijah? Ali lahko fotografija ustvari prostor za nove ideje? Kaj je lepega v tem, kar je skrito? V črno-belem svetu iščemo odtenke sivine: Vmesni, spregledani, utopični. Tisto, česar običajno ne vidimo na oglasni deski.« In kaj misli o fotografiji in plakatih kurator razstave Andi Krištof, preberite v naslednjem pogovoru.

Na poti po Koroškem je 16 umetniških fotografij fotografinj in fotografov s svojimi pogledi. Posebnost širjenja teh fotografij so plakati. Kakšen je vaš osebni odnos do plakatov, kakšna je njihova moč in kako to lahko koristi fotografiji?

Andi Krištof: Mislim, da je medij plakata še vedno zelo pomembno sredstvo za širjenje informacije prek slike in to ne samo v mestu, temveč morda še bolj na podeželju. In istočasno je zame plakat analogni medij, ki hkrati ustreza »postu« v socialnih medijih. Tako se ti dve različni ravni javnega prostora – fizični plakat na ulici in na vasi in digitalni na spletu dobro spajata. Zato smo se tudi odločili, da smo navzoči v obeh prostorih.

Na Koroškem je bilo oklicano leto fotografije. Kakšno vlogo igra fotografija in kakšno vlogo igra fotografija v vašem vsakdanjiku?

Andi Krištof: Fotografija nas obdaja in prežema vidik našega vsakdanjega življenja. Vpliva na nas kot posameznike in kot del družbe. Podobe neopazno oblikujejo naše misli in občutke, naša dejanja in potrošnjo. Prodirajo v naše duše, telesa in družbene sisteme. Sooblikujejo jih in reproducirajo hegemonično razumevanje zaželenega, normalnega, pravilnega in napačnega. Skratka: ustvarjajo resničnost. Vizualni mediji in dvodimenzionalna reprezentacija do sedaj niso tako zelo prevladovali, kot prav v tem obdobju. Fotografija po eni strani demokratizira s še nikoli videnimi možnostmi slikovne produkcije, po drugi strani pa je s svojo vseobsegajočo prisotnostjo in prevlado insceniranih slikovnih svetov totalna – hkrati je emancipatorni prostor možnosti in prostor normativne prevlade. V tem polju napetosti poteka Leto fotografije 2024.

»über das Land / o deželi« je naslov programa najrazličnejših prireditev po deželi. Skupaj z Ino Sattlegger ste kurator te razstave. Kakšna je bila zamisel na začetku, ko se je ta program šele rojeval in kaj mislite bo o tem projektu ostalo, ko bo zaključen?

Andi Krištof: Zamisel je bila najti sredstvo, ki nam po možnosti omogoči doseči ljudi po vsem Koroškem, še posebej pa ljudi, ki običajno ne obiskujejo in iščejo kulturnih prostorov. Biti in iti z umetnostjo prek fotografije na vrata korošič in jih soočati z vprašanji: kaj je fotografija, kaj pomeni biti na podeželju in katere odgovore najde umetnost. Vem, da dosti ljudi morda na prvi pogled ne razume tega, kaj ravno vidi, mislim pa, da slike gotovo vplivajo v skritem, podzavestnem.

Ostalo bo za gotovo, da bo »Raum für Fotografie« v Celovcu čez vse leto deloval naprej in ponujal delavnice na šolah na temo fotografije, ki so bile razvite v letu fotografije.

V čem je po vašem moč fotografije, kaj lahko okrepi ali spremeni? Kakšno mesto ima v družbi to »slikanje z lučjo«?

Andi Krištof: Fotografija, in s tem slika, nas obdaja okrog in okrog. Vsak dan vidimo tisoč slik in sami jih ravno tako produciramo z našimi telefoni. Ne poznam močnejšega medija. Istočasno je slika še vedno, tako kot v srednjem veku, biblia pauperum, ki govori jezik, ki ga teoretično vsi razumemo. Vemo pa, da kljub dominanci fotografije nimamo instrumentov za posredovanje in kritično razpravo.

In še vprašanje o vašem odnosu do fotografije. Kakšna je vaša fotografija v mislih, ki jo imate o naši deželi ali drugače, kakšno bi si želeli?

Andi Krištof: Zame je fotografija očarljiv medij in čopič, ki ga lahko vsi uporabljamo. Istočasno pa vidim, kako umetnice in umetniki drugače gledajo in dojemajo svet. Večperspektivnost, pogled na stvari iz mnogih različnih kotov, to je moja slika o deželi, ki bi si jo želel, sploh zdaj po volitvah.

Plakati na spletni strani

Kako so se plakati razširili po deželi in kaj ostaja, je mogoče videti na spletni strani, ki je hkrati tudi digitalno izhodišče žariščnega leta z informacijami o posameznih umetniških prispevkih, kar omogoča bolj poglobljen vpogled v tematiko: www.ueberdasland.at. Priporočljiv pa je tudi pogled v »Raum für Fotografie«, kjer so do 31.10. na ogled fotografije vseh sodelujočih.