Pred 115-imi leti je bilo ustanovljeno Slovensko tamburaško in pevsko društvo »Dobrač« na Brnci. Danes je naziv krajši. Slovensko prosvetno društvo »Dobrač«. To zadostuje zapisati na vabilu na praznovanje obletnice v gostilni pri Prangerju, kjer je desetletja dolgo »doma« to kulturno društvo v senci Dobrača. Nikakor v senci pa ni bilo v dolgem obdobju svojega delovanja. Bilo je prvo slovensko društvo, ki je uprizorilo Špicarjevo Miklovo Zalo in leta 1931 je moški sekstet na Brnci posnel kot prvi slovenski koroški zbor več gramofonskih plošč s 24-imi slovenskimi narodnimi pesmimi.

Toda sedaj iz preteklosti v sedanjost. Marjan Gallob, ki bo čez dve leti predsedoval SPD »Dobrač« že 40 let, je v svojem govoru na praznovanju v soboto, 24. septembra, pri Prangarju izrazil željo in prepričanje, »da bo naša mladina našla sodobne oblike kulturnega udejstvovanja in izražanja v maternem jeziku – slovenščini«.

Med častnimi gosti je bil tudi slovenski konzul Matej Kramberger, ki je društvo imenoval kot »svetilnik, okrog katerega se zbira slovenska narodna skupnost«. Ozavestiti se je treba z ramen prednikov prevzete odgovornosti ohranjanja slovenske besede in jo prenesti na mlajši rod.

Čestitala je tudi Erika Wrolich, voditeljica tamburašev iz Loč. Opozorila je na spreminjajočo se jezikovni podobo. Močno se je spremenila od takrat, ko je bilo društvo ustanovljeno, pa do danes. »Le peščica nas je še, ki govorimo slovensko in se trudimo za obstoj naše materinščine. 50 let po orstafelšturmu se borimo za krajevne napise, za boljše pogoje v predšolski in šolski izobrazbi, za slovenščino v javnosti, za denar iz plebiscitnega daru, ki ga skoraj v vseh občinah raje zabetonirajo, namesto da bi ga dali tistim, ki se dejansko trudijo za kulturno dediščino in nadaljnji obstoj jezika, ki bogati našo Koroško. Vse to terjamo, zahtevamo. In prav je tako! Osebno pa sem mnenja, da je naša usoda v naših rokah – oziroma v naših ustih. Govorimo z našimi otroki in vnuki slovensko. Konsekventno, vedno in povsod! Ne v vrtcu, ne v šoli, ne pri jezikovnih tečajih se izoblikuje materinščina. Materinščina zaživi in je pogojena v družni, v pogovoru s partnerjem, z otrokom, z vnukom!«

V praznovanje sta zagnano uvedla mlada harmonikarja Jonathan in Samuel Tarmann. Čestitat je prišel tudi Moški pevski zbor Bilka. Pogledat je prišel, kje je doma starejša gledališka skupina, ki je kar večkrat zabavala publiko v Bilčovsu. K Prangarju v Zmotiče so prišle tudi Buške Čeče iz Bovca. »Hvala da ste nas povabili, sedaj lahko zapišemo, da smo nastopale tudi v Avstriji,« je rekla predstavnica nastopajočih, ki so gostovale že na Češkem, Španiji, na Hrvaškem, Poljskem, v Italiji in še kje. Pesnica Mili Hrobath je zbranim v dvorani s svojo poezijo dokazala bogato izrazno moč redkih izbranih besed. Razstavljene slike hčerke Christine Hrobath v ozadju so bile dopolnilo v likovni govorici. Ustvarjalno moč društva v preteklih 115-ih letih pa je bila izražena v filmskem sporočilu, ki ga je pripravil Hanzi Warum. Tamburaši iz Loč pa so z odmevom svojih melodij pospremili domov vse, ki so prišli od blizu daleč.

O tem, kaj je najpomembneje pri delu za društvo

Nadaljevati moramo tradicijo naših starih očetov in starih mam, da bo dolgoletna skrb za ohranjanje slovenskega jezika živela tudi v prihodnje. Dobro bi bilo, da mladina najde sodobne oblike kulturnega udejstvovanja v maternem jeziku v slovenščini. To je odločilno, kajti trenutno nimamo lastnih skupin. Imeli smo deset let otroški zbor Smuklce, od leta 1996 mladinsko gledališko skupino do leta 2019. Naš načrt je naslednje leto nadaljevati z gledališko tradicijo. Seveda pa je treba povedati, da smo v občini najstarejše še aktivno društvo.

O vsakdanjih skrbeh in veselju predsednika

Ena od skrbi je poiskati naslednika. Čez dve leti bom 40 let predsednik. Izgubili smo tudi pomemben steber društva, mojega predhodnika Hanzija Oitzla. Zavedam se, da je samo v skupnih naporih vseh odbornikov moč društva. Sam nikamor ne prideš. In tudi sodelovanje z drugimi društvi je pomembno.

Moje veselje je bilo seveda igranje v gledališki skupini. Imeli smo 13 premier, več ko 100 gostovanj po Sloveniji, Italiji in Avstriji.

Skrbi me usoda vsake manjšine, to je asimilacija. Nimam kakih receptov, kako bomo preživeli, kako se bomo utrdili. Kot predsednik s svojim vztrajnim delom in skrbjo za jezik lahko svoje prispevaš, ampak potem mora vsak sam vedeti, kaj sprejme. Nikomur ne moreš ukazati, da mora jezik dati naprej naslednji generaciji – to je stvar vsakega posameznika.

O pomembnosti gledališke dejavnosti

Gledališka skupina je bila za nekatere res šola slovenščine. Zame so bili lepi trenutki, ko sem videl, kako se mladina v slovenščini izraža, igra in doprinaša svoj delež k naši kulturi in s tem dokazuje, da smo še tudi v tem delu dežele prisotni. Prišlo pa je tudi do naslednje spremembe. Prej smo z našimi igrami napolnili dvorano ljudskega doma na Brnci tudi po dvakrat. Kaj takega je danes nepredstavljivo. Nešteto starejših ljudi je umrlo in vedno manj je govorcev slovenskega jezika.

O krajih, ki so dom društva

Gostilna Prangar je nekako centrala društva. Imeli smo tam vaje in tudi mladina in otroci so tam vadili. V zadnjih letih smo imeli prireditve tudi pri Gamsu, kjer smo lepo sprejeti. Tam so bolj doma literatura in glasba. In tudi to je treba povedati: SPD »Dobrač« je imelo na Brnci svoj lastni tamburaški dom.

Želje za prihodnost

Da bi znali nagovoriti mladino in jo vključiti v društveno delo. Vem, čas se je spremenil in vem tudi, da je mladina vprežena na različnih področjih. Delo se bo nadaljevalo in prepričan sem, mladina bo kulturnemu ustvarjanju in delu z novimi idejami lahko nakazala novo smer v delu za kulturo in jezik.

V. Gotthardt