V nedeljo, 29. decembra, na praznik svete družine, ORF v vseh avstrijskih programih regionalnega radia Ö2 ter televizijski postaji ORF3 od 10. do 11. ure prenaša bogoslužje iz župnijske cerkve „Sv. Tiburtius“ v Molzbichlu.
Dekan Ernst Windbichler, mestni župnik v Špitalu ter provizor v Molzbichlu, Amlachu, Baldramsdorfu in Sv. Petru v Lestu, bo obhajal sveto mašo. Bogoslužje bodo glasbeno olepšali cerkveni zbor Molzbichl (vodi Gerlinde Glantschnig) in skupina trobil skupine Trachtenkapelle Molzbichl (vodi Christoph Michelitsch) in na orglah Stefan Stückler.

Za dekana Windbichlerja je radijsko in televizijsko bogoslužje „nekaj izrednega in dobra priložnost, da se predstavimo kot župnija“. „Kot župnija bo radi pokazali kaj je za nas dragoceno: glasbena raznolikost, sodelujoča društva, dostojanstvena liturgija,“ je dejal dekan Windbichler, ki v tej zvezi opozarja tudi na zgodovinski in arheološki pomen župnije. „Zgodnjesrednjeveške izkopanine in oltarni kamen Nonosusa so dokaz za zgodnje sledi krščanstva v tem kraju,“ pravi župnik Windbichler. 29. december kot „nedelja svete družine“ je, tako špitalski dekan, prominentni termin v božičnem času. „Naslov te nedelje bi lahko bil: Bog je dobil roko in nogo v človeški družini, njegova zibelka je celotni svet,“ je dejal Windbichler.

Napis oltarja Nonosusa v župnijski cerkvi, zadnji napis rimske antike in edini iz 6. stoletja v Avstriji. slika: škofijski tiskovni urad/Neumüller

V župnijski cerkvi Molzbichl, v neposredni bližini izvoza z avtoceste „Špital/vzhod“,
so odkrili na baročnem oltarju zadnji napis rimske antike in edini iz 6. stoletja v Avstriji. To je bila marmorna plošča komore za relikvije, ki je bila nekoč pod oltarjem zgodnjekrščanske cerkve, ki jo domnevajo, da je bila v bližini Molzbichla. Latinski napis omenja diakona Nonosusa. Nonosusa so častili predvsem na zgornjem Koroškem kot regionalnega svetnika in je bil naslikan v srednje veku pogosto kot škof. Iz napisa izvemo dan smrti (2. september) Nonosusa, ki je bil merodajen za praznovanje letnega spomina, a ne leto smrti. Potrjeno je, da so kosti sv. diakona ekshumirali in jih ob blagoslovitvi cerkve 20. julija 533 pokopali v komori pod oltarjem, ki je bila nato zaprta s ploščo z napisom.
Čeprav so cerkev v Molzbichlu ustanovili že v 8. stoletju, so jo v listinah prvič omenili leta 1063, in sicer kot cerkev rodbine Eppensteinerjev. Pozneje je prišča – verjetno z dediščino – v last oglejskih patriarhov. Leta 1212 je pravica prešla k nadškofu v Salzburgu in končno grofom Ortenburškim.
Današnjo podobo z značilnim, špičastim zvonikom je dobila cerkev pri požaru leta 1801. Prej je imel stolp piramidno in čebulasto podobo. V romanski apsidi je visoki oltar iz leta 1700 z mlajšimi kipi salzburških svetnikov Ruperta (s sodom soli) in Virgilom (s stolnico). Oltarna slika prikazuje cerkvenega zavetnika s čudežem, mučeništvom in glorijo. Podaril jo je lastnik gradu Rothenthurn, grof Rudolf Normann-Ehrenfels, in tudi slike stranskih oltarjev je poslikal Joseph Veiter leta 1886 v Celovcu. Tudi križev pot je iz leta 1886. Prižnica s streho z angelom s pozavno je iz časa okoli leta 1780. Na južni zunanji strani cerkve je srednjeveška freska, ki morda predstavlja sv. Nonosusa iz Molzbichla.
Pod cerkvijo so pri arheoloških izkopaninah našli najstarejšo samostansko cerkev Koroške iz druge polovice 8. stoletja. Južno od tega, na župnijskem vrt je bil samostan, katerih temelje so prav tako lahko izkopali in si jih je mogoče ogledati. Pri izkopaninah odkriti kamni iz pletenine so bili del notranje opreme samostanske cerkve in so zelo pomembni za to umetniško zvrst v Avstriji. Mogoče si jih je ogledati skupaj z drugimi najdbami v muzeju zgodnjega srednjega veka Carantana v neposredni bližini cerkve.