Drage sestre in dragi bratje v Kristusu!

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas« (2 Kor 6,2). Ta obljuba apostola Pavla nas spremlja vsako leto od pepelnične srede skozi postni čas. Letos v svetem letu pa še jasneje opozarja na svoje najgloblje bistvo: »Spravite se z Bogom!« (2 Kor 5,20). Že v Stari zavezi so bila jubilejna leta čas sprave in novih začetkov. Očitno so za to potrebni sveti časi, pa naj bo to sveto leto ali vsakoletnih štirideset dni pred veliko nočjo.

Bistvo sprave je, da so tisti, ki smo jih ranili, pripravljeni z nami nositi breme te zgodbe in tako omogočiti nov začetek. To je velik dar. To je predvsem Božji dar. Tisti, ki so ta dar prejeli, naj bi postali Bogu podobni.

V Svetem pismu je to prvič prikazano na primeru bratov dvojčkov Ezava in Jakoba. Sta v nasprotju s Kajnom in Abelom, katerih zgodba se je končala s katastrofo. Kajn ni mogel pregnati zavisti, ljubosumja in sovraštva. Na koncu je v jezi ubil svojega brata. Na velikonočni sliki vzhodne Cerkve Abel stoji poleg vstalega Kristusa – je prvi človek, ki je umrl nedolžno in tako predvidel usodo mnogih ljudi, vključno s Kristusom.

Tudi pri Jakobu in Ezavu se sprva zdi, da se bo zgodba ponovila. Jakob, mlajši brat, prevara Ezava in mu odvzame blagoslov prvorojenca. Vendar mu to ne prinese koristi, na katero je upal. Preživi težko življenjsko izkušnjo daleč stran od svoje družine. Na koncu se mora boriti za Božji blagoslov. Nazadnje najde moč, da se postavi pred brata in prizna, da mu je storil krivico. Jakob se mu ne maščuje, namesto tega mu steče naproti, ga objame in poljubi. Na koncu prizna, da je videl Božje obličje v obrazu Ezava, ki se je bil pripravljen spraviti z njim. Ali ni to dragocen dogodek?

Prav posebej vas vabim, drage sestre in bratje, da izkoristite priložnost, da greste k spovedi. Bog nam prihaja naproti, on je tisti, ki nam podarja spravo in nam omogoča, da začnemo znova. Na to nas spominja križ, znamenje miru in sprave med nebom in zemljo.

V tem duhu nam je dana moč, da se približamo drug drugemu, da si odpustimo in se ponovno najdemo. Pogumno naredimo ta korak! Sledimo Jezusovemu navodilu, naj odpustimo svojim dolžnikom, saj je bilo tudi nam odpuščeno.

Drugi pomembni poudarek v tem svetem letu je blagoslov. Beseda blagoslov – benedicere – pomeni dobro besedo, ki jo komu namenimo. Vabim vas, da smo dobrohotni drug do drugega. V svetu, kjer v vsakdanjem dogajanju prevladujejo slabe novice, je pomembno, da vidimo dobro in ga izrazimo drugim, bodisi z besedo bodisi z gesto. To še posebej velja za tiste ljudi, s katerimi nam je težko. Namesto nezaupanja bodimo dobrohotni, stopimo v dialog z drugimi tako, da v njih najprej vzbudimo dobro. Kot Cerkev smo se v zadnjih letih na novo naučili, da smo vsi krščeni poklicani, da blagoslavljamo ljudi v svoji okolici. Blagoslavljajte svoje otroke in jih povabite, da vas pokrižajo na čelo. Imejte pogum, da z besedami »Bog te blagoslovi!« sočloveku prinašate upanje.

Laiki, ženske in moški, so skupaj z duhovniki in diakoni pooblaščeni, da vodijo obrede blagoslova v naši škofiji. Sad razvojne poti naše škofije je, da so pogosteje poklicani, da blagoslavljajo ljudi in jih tako krepijo. Sveto leto je za to dobra priložnost.

Vabim vas, drage vernice in verniki, da sprejmete dar sprave in božjega blagoslova v eni od jubilejnih cerkva ali na posebnih krajih blagoslova v naši deželi. Župnije vabim, da izberejo še druge kraje, kjer bodo ljudje deležni Božjega blagoslova tudi po svetem letu. Bodimo pozorni, kje ljudje čakajo na dobro besedo, povabimo jih, naj pridejo k nam, da izkusijo Božjo dobroto.

Naj vas Božji blagoslov spremlja v tem času bližajoče se velike noči.

Jože Marketz

škof

Celovec, 1. postna nedelja, 9. marec 2025