Po delih Lise Huber (2019) in Walterja Melcherja (2020) je umetnina Helene Wernig del letošnje inštalacije postnega prta v Markovi cerkvi. Celotni projekt z naslovom V moči križa opisuje župnik Christoph Kranicki tako:

Letošnja inštalacija postnega prta v wolfsberški Markovi cerkvi vsebuje dva elementa: bel prt in križ Helene Wernig nad ljudskim oltarjem. V svoji preprostosti se celotna umetnina odpoveduje hrupu in pisanosti. Belo zakritje oltarja simbolizira tišino velike sobote, v molku ovito skrivnost življenja. Križ pa izstopa, je pot in kraj srečanja, ki se tesno dotika resničnosti lastnega življenja. Njegova živa barva simbolizira dinamiko in živahnost in njun potencial, ki se lahko razgrinja v trpljenju.

Nisi mesija

Jezusov križ v vseh umetniških različicah pogosto kaže neposredno na brutalnost dogajanja na Golgoti. Višek tega uničevanja Boga se neredko interpretira kot totalno uničenje vsega, kar zadeva lepoto človeka. To kaže križ: „Nisi mesija! Nisi resnica! Nisi večna lepota!“ Vse, kar je bilo čudovitega v Bogu-človeku, je bilo uničeno s prikazom moči (ali strahu). „Stopi s križa!“ Paradoksno: bolečina in nemir, rane in poškodbe so postale kraj, kjer je mogoče izkusiti njegovo posebno bližino. Križ pa je le ena postaja.

Razumem tvoj položaj

Le takšen „uničen“ Bog nam lahko pomaga, da nosimo svoj vsakdanji križ. Nezamenljiva verodostojnost križa pomeni: „Nobena dimenzija tvojega življenja, nobena bolečina, ki jo moraš prenašati, mi ni tuja. Razumem te, tudi jaz sem trpel!“ Tako je trpljenje posebna čast. Tako smo s trpljenjem podobni Bogu, ker nam je on v trpljenju postal podoben. To sprejeti in povezati z Jezusovim križem svoje bolečine, lahko vodi k ozdravljenju in osvoboditvi, k čemur sodi beseda „Mir!“

Dokaz ljubezni Boga

Naše rane, naše včasih zapletene življenjske zgodbe in usode nas ne ločujejo od Boga, temveč nas le globlje povezujejo z njim. Odprte rane niso očitek! Kričijo, včasih so obupani klic na pomoč. A Bog ne obsoja, nasprotno: tako prejmejo več posebne pozornosti Boga. Križ je tako znamenje zmage in ljubezni. Znamenje upanja. V trpljenju nisi sam! Za belim prtom čaka tiha navzočnost tega, kar nikoli na razočara. Zaupaj!

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jan 3,16)

Besedilo in slike Christoph Kranicki.

Helene Wernig (rojena 1970)

Pred približno 25-imi leti sem odkrila svojo ljubezen do umetnosti. To ljubezen pa sem gojila le med štirimi zidovi, čisto na skrivaj. Po dolgih letih čakanja je ta ljubezen spet oživela. Pri tem sta bili pomembni dve področji. Sprejemanje in soočanje s svojo lastno, pogosto bolečo, življenjsko zgodbo. S tem se učila sprejeti svoje prvotne korenine. Prav tako me je v času bolezni oblikovala pot zdravljenja na telesni in duhovni ravni. V meni je to vzbudilo novo življenje. Iz tega je rasla notranja svoboda.

Ta križ je nastal med mojim drugim rakastim obolenjem, ki je bilo nameček po drugi daljši bolezni. Ne morem točno povedati, zakaj sem imela idejo o križu, a globoko in jasno v sebi sem čutila križ … križ, moje nošenje križa … sestavljen iz nekaj delov v celoto. Človek je celota in vendar smo več ... telo, duh in duša … in vedno znova hrepenenje po enotnosti. Človeški križ … včasih lažji … včasih težji … se pokaže ne samo iz ene bolečine – iz ranljivosti – globoke rane … ki hrepeni po odrešenju. Rdeča, barva strasti … živeti strastno, biti lačen življenja … ljubezni … hrepenenja in pričakovanja, da po bolečini sledi ozdravljenje. … povzdigovanje … Kristusova kri iz ljubezni do človeka … križa pa je tudi nosilec upanja … prečka … razprostrte roke … vabijo … pozivajo … želijo objeti … se nežno dotakniti …