Homilijo je sklenil kardinal Re s prošnjo svetemu očetu, naj moli za nas ter z nebes blagoslovi Cerkev in ves svet, kot je to storil »prejšnjo nedeljo z balkona te bazilike v zadnjem objemu z vsem Božjim ljudstvom, v prenesenem pomenu pa tudi s celotnim človeštvom«.

Homilija kardinala Giovannija Battista Reja, dekana kardinalskega zbora

Na tem veličastnem trgu sv. Petra, na katerem je papež Frančišek tolikokrat obhajal evharistijo in vodil velika srečanja v teku teh 12 let, smo se zbrali v molitvi okrog njegovih posmrtnih ostankov z žalostnim srcem, v oporo pa nam je gotovost vere, ki nam zagotavlja, da se človeško življenje ne konča v grobu, ampak v Očetovi hiši v srečnem življenju, ki ne bo poznalo zahoda.

V imenu kardinalskega zbora vse pozdravljam in se zahvaljujem za vašo navzočnost. Globoko občuteno in spoštljivo pozdravljam ter se živo zahvaljujem številnim voditeljem držav, predsednikom vlad in uradnim delegacijam, ki so prišli iz številnih držav, da bi izrazili naklonjenost, čast in spoštovanje do papeža, ki nas je zapustil.

Ljudski glas, poln izrazov naklonjenosti in sočutja, ki smo jim bili priča v teh dneh po njegovem odhodu s te zemlje v večnost, nam pove, kako močno se je intenzivni pontifikat papeža Frančiška dotaknil duha in srca.

Njegova zadnja podoba, ki bo ostala v naših očeh in v naših srcih, je podoba prejšnje nedelje, na praznik velike noči, ko je papež Frančišek kljub resnim zdravstvenim težavam želel podeliti blagoslov z balkona bazilike svetega Petra in se nato spustiti na ta trg, da bi iz odprtega papamobila pozdravil vso veliko množico, zbrano tukaj pri velikonočni maši.
S svojo molitvijo želimo zdaj izročiti dušo ljubljenega papeža Bogu, naj mu podeli večno srečo v sijočem in slavnem obzorju svoje neizmerne ljubezni.

Razsvetljuje in vodi nas evangeljski odlomek, v katerem je zazvenel Kristusov glas, ko je prvega med apostoli vprašal: »Peter, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Petrov odgovor je bil nagel in iskren: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« In Jezus mu je zaupal veliko poslanstvo: »Pasi moje ovce.« To bo stalna naloga Petra in njegovih naslednikov, služenje ljubezni po zgledu Učitelja in našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Kljub svoji krhkosti in trpljenju ob koncu se je papež Frančišek odločil, da bo do zadnjega dne svojega zemeljskega življenja hodil po tej poti podarjanja samega sebe. Šel je po stopinjah svojega Gospoda, dobrega Pastirja, ki je svoje ovce ljubil do te mere, da je zanje dal svoje življenje. To je storil z močjo in vedrino, blizu svoji čredi, Božji Cerkvi.

Ko je bil kardinal Bergoglio 13. marca 2013 na konklavu izvoljen za naslednika papeža Benedikta XVI., je imel za seboj leta redovniškega življenja v Družbi Jezusovi, predvsem pa je bil obogaten z izkušnjo 21-letnega pastoralnega služenja v nadškofiji Buenos Aires, najprej kot pomožni škof, nato kot škof pomočnik in slednjič kot nadškof.

Odločitev za ime Frančišek se je takoj pokazala kot izbira programa in sloga, na katerem je želel utemeljiti svoj pontifikat, ko se je skušal navdihovati pri duhu svetega Frančiška Asiškega.
Papež Frančišek je vedno ohranil svoj temperament in način pastoralnega vodenja ter takoj dal pečat s svojo močno osebnostjo pri vodenju Cerkve, pri čemer je vzpostavil neposreden stik s posamezniki in z ljudstvom. Želel je biti blizu vsem, izrazito je bil pozoren do ljudi v težavah, se brezmejno trudil predvsem za zadnje na zemlji, za odrinjene na rob družbe. Bil je papež sredi ljudi z odprtim srcem za vse. Bil je tudi papež, ki je bil pozoren na novosti, ki so se pojavljale v družbi, in na to, kar je Sveti Duh spodbujal v Cerkvi.

S svojim značilnim besednjakom ter jezikom, bogatim s podobami in metaforami, je vedno skušal probleme našega časa osvetliti z modrostjo evangelija, ponuditi odgovor v luči vere in nas spodbuditi, naj kot kristjani živimo izzive in protislovja teh let sprememb, ki jih je rad označil kot »sprememba dobe«.
Bil je zelo spontan in je neformalno nagovarjal vse, tudi ljudi, ki so bili daleč od Cerkve.

Bogat s človeško toplino in globoko občutljiv za današnje dramatične razmere je papež Frančišek resnično delil skrbi, trpljenje, upanje našega časa ter se razdajal v tolaženju in spodbujanju s sporočilom, ki je zmoglo neposredno in nemudoma doseči srca ljudi.
Njegova karizma sprejemanja in poslušanja, združena z načinom ravnanja, značilnim za današnje čutenje, se je dotaknila src in poskušala prebuditi moralne in duhovne energije.

Prvenstvo evangelizacije je bilo vodilo njegovega pontifikata, v katerem je z jasnim misijonarskim pečatom širil veselje evangelija, kar je bil tudi naslov njegove prve apostolske spodbude Evangelii gaudium. Veselje, ki z zaupanjem in upanjem napolnjuje srca tistih, ki se predajajo Bogu.

Rdeča nit njegovega poslanstva je bilo tudi prepričanje, da je Cerkev dom za vse; dom z vedno odprtimi vrati. Večkrat se je zatekel k podobi Cerkve kot »poljske bolnišnice« po bitki, v kateri je veliko ranjencev; Cerkve, ki želi odločno poskrbeti za težave ljudi in velike stiske, ki razdvajajo sodobni svet; Cerkve, ki se je sposobna skloniti nad vsakega človeka, ne glede na vero ali položaj, in zdraviti njegove rane.

Brez števila je njegovih gest in pozivov v korist beguncev in razseljenih oseb. Prav tako je nenehno vztrajal pri prizadevanjih v prid ubogim.

Pomenljivo je, da je bilo prvo potovanje papeža Frančiška na Lampeduso, otok, ki simbolizira dramo migracij, saj je na tisoče ljudi tam utonilo v morju. V istem duhu je bilo tudi potovanje na Lezbos skupaj z ekumenskim patriarhom in atenskim nadškofom ter obhajanje svete maše na meji med Mehiko in Združenimi državami Amerike ob njegovem potovanju v Mehiko.

Med 47 napornimi apostolskimi potovanji bo na poseben način ostalo zapisano v zgodovino potovanje v Irak leta 2021, ki ga je opravil kljub vsem tveganjem v tistem trenutku. To težavno apostolsko potovanje je bilo balzam na odprte rane iraškega ljudstva, ki je toliko trpelo zaradi nečloveškega delovanja ISIS. To je bilo tudi pomembno potovanje za medverski dialog, še eno pomembno razsežnost njegovega pastoralnega dela. Z apostolskim obiskom leta 2024 v štirih azijskih in oceanijskih državah je papež dosegel »najbolj obrobno obrobje sveta«.

Papež Frančišek je vedno v središče postavljal evangelij usmiljenja in vedno znova poudarjal, da se Bog ne naveliča odpuščati: vedno odpusti ne glede na položaj človeka, ki prosi za odpuščanje, in ga vrne na pravo pot.
In zato je določil izredno sveto leto usmiljenja in poudaril, da je usmiljenje »srce evangelija«. Usmiljenje in veselje evangelija sta ključni besedi papeža Frančiška.

V nasprotju s kulturo odmetavanja je govoril o kulturi srečanja in kulturi solidarnosti. Tema bratstva se je v živahnih tonih prepletala skozi ves njegov pontifikat. V svoji okrožnici Fratelli tutti je želel oživiti svetovno prizadevanje za bratstvo, saj smo vsi otroci istega Očeta, ki je v nebesih. Pogosto nas je z vso močjo spomnil, da vsi pripadamo isti človeški družini. In da se nihče ne more rešiti sam.

Leta 2019 je papež Frančišek med potovanjem v Združene arabske emirate podpisal listino o »človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje«, v kateri je spomnil na skupno očetovstvo Boga.
Z okrožnico Laudato si' je nagovoril ljudi po vsem svetu in jih opozoril na dolžnosti in odgovornost do skupnega doma.

Papež Frančišek je ob številnih vojnah, ki so v zadnjih letih divjale, z nečloveškimi grozotami, neštetimi smrtmi in uničenjem, nenehno povzdigoval svoj glas in prosil za mir ter pozival k razumnosti, k iskrenim pogajanjem za iskanje možnih rešitev, saj vojna – je dejal – pomeni le smrt ljudi, uničenje domov, uničenje bolnišnic in šol. Vojna vedno pusti – to so njegove besede – svet v slabšem položaju, kot je bil prej: vojna je vedno boleč in tragičen poraz za vse.
»Graditi mostove in ne zidov« je bil njegov poziv, ki ga je večkrat ponovil, služenje veri pa je kot naslednik apostola Petra vedno povezoval s služenjem človeku v vseh njegovih razsežnostih.

V duhovni povezanosti z vsem krščanskim svetom smo tu v velikem številu, da bi molili za papeža Frančiška, da bi ga Bog sprejel v neizmernost svoje ljubezni.

Papež Frančišek je imel navado svoje govore in osebna srečanja zaključiti z besedami: »Ne pozabite moliti zame!«
Zdaj, dragi papež Frančišek, pa mi prosimo tebe, da moliš za nas in da z nebes blagosloviš Cerkev, blagosloviš Rim, blagosloviš ves svet, kot si to storil prejšnjo nedeljo z balkona te bazilike v zadnjem objemu z vsem Božjim ljudstvom, v prenesenem pomenu pa tudi s celotnim človeštvom; s človeštvom, ki z iskrenim srcem išče resnico in visoko drži baklo upanja.

Pridiga na spletni strani vatikannews.va