Osnovna usmeritev katoliške Cerkve na Koroškem

Škof Jože Marketz
Predgovor k osnovni pastoralni usmeritvi

Živimo v času sprememb. To pomeni tudi velike spremembe za Cerkev na Koroškem in v svetu. Želimo izpolniti svojo svetopisemsko poslanstvo biti sol zemlje in prinašati ljubezen v svet. Zato moramo izpolnjevati zahteve sedanjosti in stopati po poteh v prihodnost.

»Ker je Bog ljubezen ... Za svet - kjer so ljudje tu drug za drugega.« Pod tem geslom smo kot katoliška Cerkev na Koroškem začeli pot razvoja. Navdihnil nas je papež Frančišek, ki nas spodbuja k pozornemu poslušanju, da dajemo prostor številnim glasovom in krepimo solidarnost po vsem svetu.

V »pastoralni osnovni usmeritvi« je na 18 tematskih področjih izraženo, kaj so nam ljudje poročali o tej prvi fazi cerkvenega razvoja in v katero smer želimo iti kot katoliška Cerkev na Koroškem. Pri tem je dejavno sodelovalo veliko ljudi z vse Koroške, za kar sem jim zelo hvaležen.

»Pastoralna osnovna usmeritev« je temelj, na katerem bo Cerkev na Koroškem gradila v prihodnjih letih. Na tej podlagi se razvijajo strateški pastoralni cilji ter določajo potrebni in možni finančni in personalni okviri. S tem je pot uresničevanja jasnejša in bolj zavezujoča.

Osnovna usmeritev vsebuje drže in stališča, ki so tako osrednjega pomena, da se kot rdeča nit vlečejo skozi besedilo in predstavljajo vodilo za celoten cerkveni razvoj. Kot katoliški kristjani na Koroškem prispevamo k Cerkvi, ki je
❖ močna v veri in misijonarska,
❖ duhovna in dobrodelna,
❖ inovativna in trajnostna,
❖ sinodalna in participativna.

Kakšno usmeritev nam daje teh osem izrazov?

• •Naša moč vere je zaznavna, ko ljudje začutijo, da Bog resnično prebiva med nami. Z vero vanj najdemo moč in lahko prenašamo napetosti in protislovja življenja. S tem, ko svoje upanje delimo z drugimi, gradimo mostove.
• Cerkev je misijonarska, če gre v svet s prepričanjem, da ne moremo molčati o dobri novici, ki nas napolnjuje. Ljudi vabimo, da pridejo k nam in izkusijo gostoljubnost.
• V svojem duhovnem življenju sledimo Božjemu povabilu, naj ga iščemo in najdemo v vseh stvareh. Pri tem se čutimo povezane z ljudmi, ki se sprašujejo po izvoru in namenu svojega življenja. Kot skupnost vernikov doživljamo Božjo pozornost zlasti v njegovi besedi in pri bogoslužju.
• Z našimi dobrodelnimi dejanji postane jasno, da je Božja ljubezen postala merilo našega življenja in dela - kdor se potopi z Bogom, se ponovno pojavi s tistimi, ki potrebujejo pomoč. Cerkev, ki hodi po tej poti, zazna potrebe in strahove ljudi, jim stoji ob strani in ponuja svojo pomoč.
• Kot Cerkev smo inovativni, saj je vera živ dogodek in nas spodbuja, da zaznavamo znamenja časa. Zato na vseh področjih cerkvenega življenja iščemo nove načine pripovedovanja o Bogu in delovanja v njegovem duhu.
• S stvarstvom, ki nam ga je Bog kot avtor vsega življenja zaupal, ravnamo skrbno in trajnostno. Spoštujemo duhovno in materialno dediščino krščanskega izročila. Prizadevamo si sprejemati trajnostne odločitve in se ravnamo po Božjem duhu.
• Živeti sinodalno kot Cerkev pomeni, da smo skupno na poti. Zato gojimo spoštljivo sodelovanje, poslušamo drug drugega, razumemo raznolikost življenjskih načrtov kot dar in izziv ter si prizadevamo za edinost.
• Z evangeljskega vidika pomeni participacija, da smo s krstom postali Kristusovo telo in smo deležni njegovega poslanstva. To pomeni tudi dejavno sodelovanje vernikov v cerkvenem življenju na najrazličnejših ravneh. Skupaj odkrivamo obstoječe prostore, v katerih ljudje sodelujejo v cerkvenih procesih odločanja.

Ker je Bog ljubezen, nas vabi, da gradimo svet, v katerem so ljudje drug drugemu na voljo. Cerkev, ki temu sledi, je znamenje upanja, miru in sprave. Naj nam tako uspe, da bo Božja ljubezen za ljudi v tej deželi še bolj oprijemljiva in da bomo poglobili medsebojno povezanost.

1. Življenje iz daru vere

»V dobro zemljo vsejani so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad.« (Mr 4,20) "

V priliki o sejalcu nas Jezus naredi za svoje sodelavce pri sejanju Besede. Hkrati nas uči, da ni odvisno od nas, kje bo to seme vzklilo. (Mr 4,1-9.13-20)

Svetopisemsko sporočilo ljudem pomaga razlagati njihovo življenje in doživljati smisel. Kristjani in kristjanke gojijo svoj odnos z Bogom in posredujejo na osnovi vere, upanja in ljubezni zdravilno moč vere. Pod vodstvom Svetega Duha se ljudje srečujejo tako, da v tem dialogu na novo odkrivajo sporočilo evangelija. Na ta način je mogoče doživeti upanje, orientacijo in veselje do življenja. Vsebine vere se odpira, poglablja in postavlja v dialog z dognanji znanosti, svetovnimi nazori in kulturami.

Konkretizacije:

• a. Pričujemo o svoji osebni veri, ljudem ponujamo prostor za pogovor o njihovi veri in jih vabimo k poglabljanju vere.
• b. Odpiramo zdravilni pomen zakramentov in jih razlagamo v kontekstu osebnega življenja.
• c. Jezusovo sporočilo, vprašanja vere in cerkvena stališča vnašamo v pogovor z ljudmi in v javno razpravo.
• d. Župnije, duhovna gibanja, veroučiteljice in veroučitelji se med seboj in s predstavniki drugih krščanskih cerkva in verskih skupnosti pogovarjajo o svoji veri in o izkušnjah pri posredovanju vere, se učijo drug od drugega in dajo pobude na lokalni ravni.
• e. Glavnopoklicni in prostovoljni sodelavci in sodelavke dobijo podporo s posebnimi ponudbami, da ljudem približajo Božjo besedo v sodobnem jeziku.
• f. V vsakdanjih situacijah, v družini, na delovnem mestu in v javnih prostorih smo odprti za pogovor o veri.
• g. Predstavniki in predstavnice Cerkve si prizadevajo za redno izmenjavo s predstavniki in predstavnicami verskih skupnosti, izobraževalnih in kulturnih ustanov ter z odgovornimi v družbi, gospodarstvu in politiki. V ta namen skupaj razvijajo oblike izobraževanj in srečanj.

2. Cerkev kot skupnost

»Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,34-35)

Jezus učencem pri zadnji večerji umije noge, da bi jim dal znamenje, kako naj ravnajo drug z drugim. (Jn 13,1-17)

Bog vsakega človeka brezpogojno sprejema in ljubi. Ta obljuba nas kot kristjane vodi v našem življenju in delovanju, zlasti v pripravljenosti za odpuščanje in spravo. Naše vedenje in način, kako se pogovarjamo drug z drugim in drug o drugem, zaznamujeta razumevanje in spoštovanje. Naše skupnosti doživljamo kot kraje odprtosti, srečanja in gostoljubnosti.

Konkretizacije:

• a. Z vsemi ljudmi ravnamo spoštljivo in jih sprejemamo v naši skupnosti. Vsi so sprejeti ne glede na izvor, življenjski slog ali spolno usmerjenost.
• b. Razvezane in ponovno poročene osebe so povabljene, da se vključijo v življenje Cerkve.
• c. Podpiramo ljudi pri medsebojnem srečevanju, zagotavljamo prostor za družine, otroke in mlade, jim omogočamo druženje in jih vabimo, da vstopajo v stik z Bogom.
• d. Cerkveni sodelavci in sodelavke - na vseh ravneh hierarhije - gojimo duh ljubezni in prijaznosti. Zanjo sta značilni dobrohotnost in medsebojna podpora. Konflikti se rešujejo odkrito in pošteno. Pozornost posvečamo kulturi učenja iz napak, ki je usmerjena k iskanju rešitev.
• e. Razvijamo in izvajamo merila za gostoljubno župnijo. To vključuje dostopnost in dobrodošlico za na novo priseljene.
• f. Koncepti zaščite otrok, mladostnikov in ranljivih oseb so razviti in se izvajajo v vseh cerkvenih ustanovah. Žrtvam spolnega nasilja in duhovne zlorabe oblasti sta na voljo pomoč in podpora. Prekrški se kaznujejo, kazniva dejanja pa se prijavijo državnim organom.
• g. Uveden je sistem za upravljanje pritožb za osebe, ki menijo, da z njimi nismo korektno ravnali. Tudi otroci in mladinci imajo ustrezne hitro in lahko dostopne možnosti, da se izrazijo in so slišani.
• h. Starejše ljudi, ki zaradi starosti in/ali bolezni ne morejo več dejavno sodelovati, obiskujemo in jih obveščamo o življenju v župniji. V obhajilu bolniki doživijo, da so še naprej del bogoslužne skupnosti.

3. Dvojezičnost v naši škofiji

»Slišimo jih, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela.« (Apd 2,11)

Božji Duh združuje ljudi različnih kultur, jim pomaga premagovati jezikovne ovire in jih združuje v Božje ljudstvo, sestavljeno iz mnogih ljudstev in narodov. (Apd 2,1-11)

Vera v Jezusa Kristusa združuje ljudi različnih kultur v eno samo Božje ljudstvo. Ljudje na Koroškem se skozi stoletja sporazumevajo v nemškem in slovenskem jeziku ter tako zaznamujejo družbeno in kulturno življenje. To velja tudi za življenje Cerkve, kjer se vera oznanja in praznuje v obeh jezikih. Bogastvo dvojezičnosti je v tem, da odpira dopolnjujoče se poglede na življenje in vero ter pomaga razumeti kulturne razlike kot priložnost. Skrb za ohranjanje in nadaljnji razvoj dvojezičnega značaja župnij in dežele je odgovornost obeh jezikovnih skupin in je zato posebno poslanstvo Cerkve na Koroškem.

Konkretizacije:

• a. Zagotovljena je dvojezična dušnopastirska oskrba, ki obsega vsa področja pastorale. Vsaka oseba na dvojezičnem območju naj ima možnost komunicirati s cerkvenimi sodelavci in sodelavkami v svojem jeziku.
• b. V dvojezičnih župnijah se liturgija obhaja v obeh jezikih ob vzajemnem spoštovanju kulture in jezika v skladu z lokalnimi okoliščinami in sestavo bogoslužne skupnosti.
• c. Dvojezičnost je sestavni del škofijskih bogoslužij in prireditev.
• d. Župnijski svétniki in svétnice, glavnopoklicni in prostovoljni sodelavci in sodelavke v župnijah se zavzemajo za dobro sožitje v obeh jezikih.
• e. Spodbujamo priložnosti, da se ljudje o svoji veri in življenju pogovarjajo v maternem jeziku.
• f. Za posredovanje vere so na voljo tiskani in digitalni mediji v obeh jezikih.
• g. Podpiramo ljudi pri razvijanju njihove jezikovne in kulturne identitete.

4. V pogovoru med seboj in s svetom

»Poročali so, kaj vse je Bog storil po njih.« (Apd 15,4)

Tako imenovani apostolski zbor v Jeruzalemu je zgled, kako je mogoče v zaupanju v Svetega Duha skupaj sprejemati težke odločitve. (Apd 15,1-35)

Cerkev z ljudmi deli veselje in upanje, žalost in strah. Kristjani zaznavajo znamenja časa in jih razlagajo v luči evangelija. Prizadevajo si za dialog, se učijo iz spoznanj in izkušenj svojih sogovornic in sogovornikov ter vnašajo osvobajajoče sporočilo evangelija. V Cerkvi in v dialogu z družbo ljudje doživljajo, da so na skupni poti, da si med seboj delijo življenje in da sodelujejo pri odločitvah.

Konkretizacije:

• a. Ljudem prisluhnemo in razvijamo oblike komunikacije, ki omogočajo sodelovanje pri usmerjanju in odločanju v Cerkvi.
• b. Odprto in pregledno komuniciramo o cerkvenih procesih. Vse osebe, vključene v proces, so o tem ustrezno in pravočasno obveščene.
• c. Pomembne komunikacijske forume, tudi na področju družbenih medijev, uporabljamo strokovno in na način, ki je primeren ciljnim skupinam. Cerkveni mediji so pomemben instrument pastoralnega delovanja.
• d. Glavnopoklicni in prostovoljni sodelavci in sodelavke se udeležujejo usposabljanj na področju komunikacije, (samo)refleksije, osebnega razvoja, timskega dela in srčne kulture.
• e. Razvije se komunikacijska strategija. Javnost je verodostojno in v razumljivem jeziku obveščena o krščanskem sporočilu in cerkvenem življenju.
• f. Gojimo dialog z mnenjskimi voditelji in predstavniki medijev. S predstavniki politike, gospodarstva in civilne družbe vzpostavljamo spoštljiv dialog.
• g. Pastoralni sodelavci in sodelavke spremljajo ljudi s pogovori in duhovnimi ponudbami.
• h. Sklepamo škofijska partnerstva. Spodbujamo srečanja in izmenjavo izkušenj s kristjani iz drugih delov sveta.

5. Bogoslužja in praznovanja v cerkvenem letu

»Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)

Vstali razlaga učencem Sveto pismo in z njimi lomi kruh. (Lk 24,13-35)

Bogoslužja in praznovanja skozi vse leto zaznamujejo cerkveno življenje. Ljudem nudijo podporo, dom in izkušnjo skupnosti ter jih odpirajo za srečanje z Bogom. Hkrati jim je namenjena Božja pozornost v besedi in svetih znamenjih. To se izraža v skrbnem negovanju liturgičnega in duhovnega življenja, zlasti nedeljskega obhajanja evharistije, v raznolikosti oblik bogoslužja, glasbenem oblikovanju in tudi dejavnem sodelovanju vseh vernikov.

Konkretizacije:

• a. Župnije oz. farne zveze sodelujejo med seboj, da omogočijo dostojno praznovanje bogoslužja ob praznikih in svetih časih (post in velika noč, advent in božič) ter se usklajujejo s pogledom na povod praznovanja in na bogoslužno skupnost. Lokalna društva in javne ustanove so vključene pri načrtovanju skupnih poudarkov v cerkvenem letu; spoštujejo se lokalne tradicije.
• b. Duhovniki, diakoni, lektorji in lektorice, akoliti in akolitinje, voditelji in voditeljice bogoslužji poglabljajo svojo liturgično duhovnost in se za liturgijo in pridige naprej usposabljajo.
• c. Vsi, ki so vključeni v liturgijo v župniji ali bogoslužni skupnosti, vsaj enkrat letno razmišljajo o liturgični praksi, gojijo raznolikost liturgičnih praznovanj, se redno skupaj izpopolnjujejo in pridobivajo vernike, da prevzamejo liturgične službe. To vključuje tudi ponudbo liturgičnega izobraževanja za vse, ki jih to zanima.
• d. Verniki bodo usposobljeni za vodenje bogoslužji in redno delujejo kot voditelji besednih bogoslužij ter voditelji blagoslovov, pogrebov in drugih liturgičnih praznovanj. V okviru liturgičnega reda je teološko usposobljenim laikom zaupana služba pridiganja. Verniki so naprošeni, da v nagovoru pričajo o veri.
• e. Na župnijski in škofijski ravni je velika pozornost namenjena gojenju liturgične glasbe. Poskrbljeno je za to, da se z raznoliko glasbo nagovori različne starostne skupine, zlasti otroke in mlade.
• f. Bogoslužni časi so urejeni tako, da omogočajo dostojanstveno obhajanje, ustrezajo potrebam vernikov in zagotavljajo prostor za srečanje.
• g. Velik pomen namenimo sodobni zasnovi liturgičnih praznovanj, ki so za ljudi razumljive in doumljive. Pri liturgičnih praznovanjih vseh vrst se vedno bolj upošteva in vključuje kontekst življenja ljudi.
• h. Poseben poudarek dajemo obhajanju evharistije, ki je središče naše vere.

6. Duhovnost in skrb za pastoralne poklice

»Pridita in bosta videla! - Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39)

Evangelist Janez pokaže pot, po kateri lahko ljudje pridejo v skupnost s Kristusom in k njemu vodijo druge. (Jn 1,35-51)

Krščanska vera črpa svojo vitalnost iz notranje povezanosti z Bogom. Kristus poziva vse krščene, naj živijo vero na svoj osebni način. Ljudje v Cerkvi najdejo priložnosti za odkrivanje in prakticiranje svojega duhovnega življenja. Tam so deležni pozornosti in spremstva, zakramenti pa so jim na voljo kot znamenja Božjega delovanja za njihovo življenje. Poklicanost za posebno službo postaja jasnejša, ko se človek aktivno vnese v duhovno in dobrodelno delovanje Cerkve.

Konkretizacije:

• a. Spodbujamo in podpiramo duhovne pobude in skupine, da bi ljudje, zlasti otroci in mladi, v njih našli svoj dom v Cerkvi in hodili po poti vere.
• b. Moški in ženske, ki želijo odkriti ali ponovno zaživeti svojo poklicanost h krščanstvu, bodo našli duhovne ponudbe. Skupnosti in duhovni centri so povabljeni, da se odprejo ljudem, ki se želijo udeležiti duhovnih vaj ali najti čas za umik.
• c. Verniki, ki čutijo klic, da bi sledili Kristusu kot duhovniki, diakoni, kot sodelavke oz. sodelavci v pastoralni službi ali kot redovnice oz. redovniki, najdejo prijazno okolje. Na voljo so jim prostor in čas za razločevanje in razvijanje njihove poklicanosti ter priložnosti za osebni razvoj.
• d. Kandidatke in kandidati za krst se v župnijah ali regijah skupaj pripravljajo na krst in so deležni duhovnega spremstva tudi po dnevu krsta.
• e. Sodelavke in sodelavci v pastoralnih službah bodo usposobljeni, da vernikom in iskalcem posredujejo krščansko sporočilo. Duhovno spremstvo je na voljo v vseh regijah.
• f. V župnijah in skupinah se prošnja za duhovne poklice redno postavlja pred Boga s posebnimi oblikami molitve in evharistične adoracije. Duhovnike, redovnice in redovnike na njihovi poti spremlja molitev.

7. Ljubezen do bližnjega in socialno delovanje

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« ( (Lk 10,27)

Na primeru dobrega Samarijana Jezus jasno pokaže, da postanemo nekomu bližnji, ko do njega ravnamo usmiljeno. (Lk 10,25-37)

Kjer se z ljubeznijo in spoštovanjem srečujemo drug z drugim, Božja ljubezen postane otipljiva. Socialno delovanje naredi naše krščansko življenje verodostojno. Stiska se kaže na različne načine. To zahteva pozoren pogled na procese v naši družbi ter na potrebe vsakega posameznika (ne glede na izvor, družbeni položaj, spolno usmerjenost, politično ali versko pripadnost). V skladu z Jezusovim poslanstvom dejavna ljubezen do bližnjega oblikuje življenje Cerkve.

Konkretizacije:

• a. V sodelovanju s Caritas in drugimi organizacijami se na regionalni ravni razvijajo pobude za socialno pastoralo.
• b. V župnijah in škofijskih ustanovah je poskrbljeno, da se starejše in bolne obiskuje in so deležni pastoralne oskrbe. Prikrajšanim osebam je dana pozornost, možnost vključevanja in podpora.
• c. V duhu globalne odgovornosti podpiramo projekte po vsem svetu v regijah, kjer ljudje trpijo zaradi pomanjkanja in potreb. Begunci, begunke in pregnane osebe najdejo pomoč.
• d. Opozarjamo na potrebe ljudi in se na osnovi evangelija zavzemamo zanje na politični in družbeni ravni.
• e. Vse škofijske ustanove in župnije prevzemajo svojo socialno odgovornost navznoter in navzven.
• f. Iščemo stike z osamljenimi ljudmi in jih vabimo v našo skupnost.

8. Mir, pravičnost, ohranjanje stvarstva

»Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,16)

Jezus imenuje blažene tiste ljudi, ki si sporočilo o prihajajočem Božjem kraljestvu vzamejo k srcu in temu primerno usmerjajo svoja dejanja. (Mt 5,1-16)

Zavzemanje za mir, pravičnost in ohranjevanje stvarstva zaznamuje delovanje Cerkve v smislu globalne odgovornosti. Kot Cerkev vnašamo svetopisemske perspektive v družbeno razpravo. Skupno z vladnimi in nevladnimi organizacijami se kristjani zavzemamo za pošten, miren, pravičen in za življenja vreden svet.

Konkretizacije:

• a. Svetopisemsko sporočilo o stvarstvu posredujemo kot vir navdiha in motivacije za prevzemanje odgovornosti za prihodnost Zemlje in spoštovanje vseh bitij.
• b. V napetosti med ohranjanjem stvarstva in uporabo zemeljskih virov se v dialogu s strokovnjaki in tistimi, ki jih to zadeva, zavzemamo za rešitve, ki so okolju čim bolj prijazne.
• c. Kot cerkvene ustanove spodbujamo skrbno in trajnostno rabo energije in drugih virov. To poteka v okviru programa, ki vključuje vse cerkvene ustanove.
• d. Da bi skrajšali transportne poti, prednostno sodelujemo z lokalnimi podjetji. Našo hrano pridobivamo iz trajnostnega, ekološkega in regionalnega kmetijstva. Prednostno kupujemo izdelke pravičnega trgovanja.
• e. Sodelujemo pri razvoju ekološko in socialno pravične gospodarske in družbene ureditve. V duhu našega krščanskega poslanstva se zavzemamo za mir.
• f. Zavzemamo se za spoštovanje človekovih pravic in povzdigujemo glas za ljudi, ki trpijo krivice.

9. Cerkveno življenje v župnijah in regijah

»Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.« (1 Kor 12,26)

Apostol Pavel primerja Cerkev s telesom. Vsi člani so med seboj povezani in se med seboj potrebujejo. (1 Kor 12,4-31)

Vera združuje ljudi in jim daje dom. Omogoča človeku, da si življenje razlaga z božjim pogledom in vnaša svoje talente. V ta namen so na voljo cerkve, župnije in pastoralni centri. Župnije in krajevne skupnosti imajo osrednjo vlogo kot kraji vere in srečanja v neposredni okolici ljudi in v javnem prostoru. Poleg tega regionalni centri ponujajo možnost nadaljnjega izobraževanja, sodelovanja pri projektih in življenja v duhovni skupnosti.

Konkretizacije:

• a. Spodbuja se cerkveno življenje v župnijah. Dosedanja praksa se ob sodelovanju župljanov preuči in se lahko tudi spremeni ali preneha.
• b. V župnijah in regionalnih centrih se ustanovijo pastoralne skupine, ki jih sestavljajo duhovniki, diakoni in pastoralni delavci in delavke. Svojo službo opravljajo skupno v skladu s svojimi karizmami in poslanstvom.
• c. Župnijska uprava je skoncentrirana v regionalnih središčih. To poteka v sodelovanju z uradi za cerkvene prispevke.
• d. Regionalne strukture so prilagojene verskim in družbenim potrebam ljudi ter spremenjenim okoliščinam. V škofiji bodo ustanovljeni regionalni centri, s posebno pozornostjo na podeželju, ki bodo skupaj z župnijami razvijali pastoralne pobude.
• e. Župnijski svétniki in svétnice, prostovoljni sodelavci in sodelavke bodo usposobljeni, spremljani in pooblaščeni, da prevzamejo odgovornost za skupnost v skladu z osnovnimi temeljnimi naročili.
• f. Zaposleni v osrednjih cerkvenih uradih so dejavno vključeni v razvoj župnij, regionalnih centrov ter v spremstvo glavnopoklicnih in prostovoljnih sodelavk in sodelavcev.
• g. Spodbujajo se obstoječe pastoralne službe in po potrebi se uvajajo nove.
• h. Župnije vabijo migrante na srečanja in jih spodbujajo, da prispevajo svoje talente in karizme. Drugojezične župnije zagotavljajo varnost, duhovno podporo in občutek doma.

10. Ženske v Cerkvi

»Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.« (Jn 20,18)

Jezus naroči Mariji iz Magdale, naj učencem oznani sporočilo o njegovem povišanju. Zato jo Cerkev časti kot apostolko apostolov. (Jn 20,1-18)

Od Jezusovega časa naprej so ženske sooblikovale življenje Cerkve in oznanjale evangelij. V skladu s svetopisemskim sporočilom o enakem dostojanstvu vseh ljudi se premaguje pripisovanje vlog in predsodkov, da bi lahko ženske s svojimi sposobnostmi in kompetencami enakovredno delovale na vseh področjih Cerkve.

Konkretizacije:

• a. Prizadevanje za enakost spolov v Cerkvi in družbi se podpira in izvaja na vseh ravneh cerkvenega življenja. V pridigah in cerkvenih medijih se uporablja jezik, ki upošteva vidik spola.
• b. Vodstvo škofije ustvarja pogoje, da ženske lahko uresničujejo svoje karizme, in skrbi za to, da prevzemajo strokovne in vodstvene naloge na različnih področjih. Pri tem izkoristi vse možnosti, ki jih ponuja cerkveno pravo.
• c. Ustanovi se komisija za ženske. Je sestavni del škofijske organizacijske strukture in prek predstavnic sodeluje v škofijskem svetu in škofijskem konzistoriju.
• d. Ženskam so zaupane škofijske, župnijske in pastoralne vodstvene naloge. Poleg tega delujejo odgovorno in s pooblastili za odločanje v župnijah in regionalnih središčih.
• e. Ženske in moški skupaj in enakopravno prevzemajo službe in naloge.
• f. Ženske z ustrezno usposobljenostjo prevzamejo liturgično vodenje in pridigarsko službo.
• g. Ženske razvijajo in živijo svojo duhovnost v Cerkvi. Spodbujajo se duhovne ponudbe, ki jih oblikujejo in vodijo ženske. Pri verouku in v cerkvenem oznanjevanju se bolj upoštevajo svetopisemske ženske osebnosti in velike ženske iz cerkvene zgodovine.
• h. Na ravni vesoljne Cerkve se škof zavzema za dostop žensk do diakonata.

11. Mladi in Cerkev

»In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.« (Mk 10,16)

Jezus mlade povabi k sebi, jim namenja pozornost in ceni, kako sprejemajo sporočilo evangelija. (Mk 10,13-16)

Bog spremlja ljudi od začetka njihovega življenja. Krščansko sporočilo otrokom in mladim omogoča, da razvijejo versko identiteto. Pri verouku, v župnijah in cerkvenih ustanovah doživljajo spoštljiva in pozorna srečanja. Doživljajo, da so pomemben del cerkvene skupnosti. Krščanska vera jim je ponujena kot temelj za izpolnjeno življenje. Otroci in mladi s svojim pogledom na življenje izzivajo Cerkev, da je verodostojna in da vero oznanja na sodoben način.

Konkretizacije:

• a. Otroci, mladi in mladi odrasli najdejo priložnosti za doživljanje cerkvenega življenja na vabljiv in starosti primeren način. Ponudba omogoča individualne in skupne izkušnje vere in življenja.
• b. V župnijah so odrasli, ki spremljajo in podpirajo otroke in mlade. Mladi so povabljeni k sodelovanju in pomoči pri oblikovanju župnije. Sodelujejo v župnijskih in škofijskih odborih.
• c. Sodelavke in sodelavci, ki se ukvarjajo s pastoralo otrok in mladih, so deležni strokovnega usposabljanja in podpore. Učitelji in učiteljice verouka so vključeni v škofijske procese odločanja in koncepte v zvezi z otroki in mladimi.
• d. Koncepti za zaščito otrok, mladih in oseb, ki potrebujejo zaščito, so razviti in se izvajajo v vseh cerkvenih ustanovah. Osebje in prostovoljci ter prostovoljke so ustrezno izbrani in usposobljeni ter se udeležujejo rednih usposabljanj.
• e. V župniji ali regiji se redno obhajajo bogoslužja z otroki, mladimi in družinami. Zanje so značilni starosti primeren jezik, oblika in glasba. V cerkvi so mesta, kamor se lahko otroci med bogoslužjem umaknejo.
• f. Otrokom in mladim ponujamo različne priložnosti za odkrivanje duhovnosti in pripravo na zakramente na starosti in času primeren način.
• g. Otrokom in mladim omogočamo doživljanje solidarnosti in družbenega delovanja. Podpiramo jih pri njihovi zavzetosti na področjih razvojnega sodelovanja in odgovornosti za stvarstvo.
• h. V župnijah in regijah so otrokom in mladim na voljo vabljivi prostori za izkušnje in srečanja. Cerkve in duhovni prostori so odprti in dostopni zanje.

12. Odnosi, zakon in družina

»Nad vsem naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih.« (Kol 3,14-15)

Pismo Kološanom poudarja enotnost v Jezusu Kristusu. Tudi družinski člani tu najdejo navodila, kako živeti v medsebojnem miru. (Kol 3,12-15)

Družina je prvi kraj, kjer človek sprejema in doživlja Božjo ljubezen. Kot družbena institucija je družina temelj naše družbe. Cerkev ponuja prostore, v katerih so otroci, mladi in odrasli vseh starosti s svojimi potrebami, skrbmi in težavami sprejeti, se lahko razvijajo in rastejo. To je osnova za sodobno pastoralo družin. Na ta način prispevamo k oblikovanju družbe.

Konkretizacije:

• a. Družine so prvi kraj, kjer se doživlja vera. Sodelavci in sodelavke v pastorali gojijo srečanja s starši in starimi starši ter jim z vzgojnimi ponudbami in ponudbami za srečanja kažejo načine, kako živeti vero z otroki in mladimi.
• b. Vera se posreduje na način, ki spodbuja življenje in odnose, Cerkev pa se doživlja kot družinam prijazna in vabljiva. Cerkveni prazniki in praznovanja, ki se jih udeležuje veliko družin, so temu primerno oblikovani.
• c. S krepitvijo hišne cerkve omogočamo izkušnjo žive duhovnosti v družinah in soseščini. Cerkvene običaje dojemamo kot duhovno bogastvo in jih naredimo dostopne.
• d. Staršem ponujamo svetovanje in izobraževanje, da bi pripomogli k uspešnemu partnerstvu in starševstvu. Pari najdejo ponudbe, ki podpirajo in krepijo njihov odnos s pripravo na zakon in pastoralnim spremstvom tudi po poroki.
• e. Ljudi v njihovih različnih načinih življenja in družinskih modelih srečujemo s spoštovanjem ter jih podpiramo v njihovih potrebah in skrbeh.
• f. V družinskih krizah, situacijah žalovanja in ločitve, bolezni ali invalidnosti doživljajo otroci in odrasli podporo in krepitev.
• g. Zagovarjamo interese družin pri vprašanjih, ki zadevajo oblikovanje naše družbe.

13. Osebe s posebnimi potrebami

»Kaj hočeš, da ti storim?« (Mk 10,51)

Jezus nam pokaže, da je bistveno, da vsako osebo dojemamo kot subjekt ter da z njo ravnamo spoštljivo in pozorno. (Mk 10,46-52)

Vsak človek je Božja podoba in v njej ljubljeni otrok Očeta v nebesih. To prepričanje se izraža v naših dejanjih in v načinu, kako se srečujemo z ljudmi. Naročilo za inkluzijo izhaja iz človekovega dostojanstva ter vključuje pozornost in spoštovanje. Vidna dejanja kažejo, da so ljudje s posebnimi potrebami dobrodošli in bogatijo našo skupnost.

Konkretizacije:

• a. Pastoralna ponudba, dogodki, izleti in potovanja so načrtovani tako, da se jih lahko udeležujejo osebe s posebnimi potrebami.
• b. Pri pridiganju in liturgiji uporabljamo preprost jezik in zagotavljamo besedila v preprostem jeziku.
• c. Pri načrtovanju pastoralne ponudbe, zlasti pri pripravi na prvo obhajilo in birmo, upoštevamo položaj otrok in mladih s posebnimi potrebami ter njihovih svojcev.
• d. Osebam z okvarami vida in sluha je s pripomočki in pomočjo omogočeno zavestno in dejavno sodelovanje pri bogoslužju.
• e. Pred cerkvenimi stavbami uredimo rezervirana parkirna mesta in omogočimo dostop brez ovir.

14. Vodenje in odgovornost

»Največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik.« (Lk 22,26)

S tem, da je Jezus daroval svoje življenje, je povezano naročilo, da mora cerkvena oblast služiti skupnosti krščenih. Simbolično se nam to kaže pri zadnji večerji. (Lk 22,24-30)

V Cerkvi je potrebno vodstvo, ki spodbuja povezanost in razvoj. To se izvaja na osnovi strokovne, komunikacijske in duhovne usposobljenosti kot služba. Vodenje omogoča sodelovanje in soodločanje na vseh ravneh. Voditelji regionalnih in škofijskih ustanov, voditelji župnij in škofijsko vodstvo imajo posebno odgovornost in delujejo kot vzorniki. Župnijski, dekanijski in škofijski gremiji dejavno sodelujejo pri oblikovanju Cerkve ter v procesih odločanja in izvajanja.

Konkretizacije:

• a. Oblikovanje življenja v župnijah, regijah in škofijskih ustanovah poteka ob spoštovanju odgovornosti posameznika v smislu skupnosti in sodelovanja.
• b. Pri sprejemanju odločitev so osebe, ki jih to zadeva, vključene v iskanje rešitev. Krepi se osebna odgovornost sodelavk in sodelavcev in njihova pripravljenost za skupno delovanje.
• c. Regionalne in škofijske organizacijske in vodstvene strukture se nadalje razvijajo v skladu z osnovno usmeritvijo.
• d. Kjer okoliščine to zahtevajo, se v župnijah uvedejo, spremljajo in preverjajo novi modeli vodenja.
• e. Osebe za vodstvene funkcije so izbrane v skladu z ustreznimi merili. Župnijska skupnost in sodelujoči jih sprejmejo.
• f. Osebe na vodstvenih položajih so usposobljene za svojo vodstveno nalogo. Poleg tega je zagotovljena refleksija in sodelovanje voditeljev pri izobraževalnih programih.
• g. Duhovniki in vse osebe z vodstveno odgovornostjo se zavedajo svoje posebne odgovornosti glede preprečevanja zlorab in nasilja. Zagotavljajo kulturo pozornosti.
• h. Ukrepi in stališča te temeljne usmeritve se redno premišljujejo in preverjajo na timskih srečanjih, dekanijskih konferencah, vizitacijah župnij itd.

15. Prostovoljno delo

»Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana.« (Rim 12,6)

Kot krščeni smo od Boga prejeli različne darove, da bi bili drug drugemu v pomoč na vseh področjih krščanskega življenja. (Rim 12,3-21)

Sveti Duh daje kristjanom moč, da vsak na svoj način oblikujejo življenje v Cerkvi in v svetu. Kristjani nosijo odgovornost za sožitje ljudi na kraju, skrbijo za ljudi v stiski, posredujejo vero, dejavno sodelujejo pri liturgičnih praznovanjih in spremljajo soljudi z molitvijo. Na ta način odločilno prispevajo k življenju Cerkve. Raznolikost sodelujočih omogoča, da ljudje iz različnih življenjskih okolij v Cerkvi najdejo sogovornice in sogovornike.

Konkretizacija:

• a. Ljudje so povabljeni, da svoje talente vnesejo v življenje Cerkve v smislu prostovoljnega dela ter samostojno razvijajo projekte.
• b. Prostovoljkam in prostovoljcem so na voljo brezplačno usposabljanje, nadaljnje izobraževanje, pomoč in podpora pri opravljanju cerkvenih nalog. Delajo v okviru dogovora in so cenjeni ter se jim zahvaljujemo za njihovo predanost.
• c. Prostovoljke in prostovoljci sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo, in na področjih, na katerih delujejo, v skladu s svojimi odgovornostmi.
• d. Prostovoljkam in prostovoljcem se zagotovi potreben prostor in organizacijski okvir ter, odvisno od razmer, povračilo stroškov.
• e. Zagotovljeno je, da lahko prostovoljci in prostovoljke po zamenjavi župnika ali po drugih personalnih spremembah še naprej delujejo na svojem področju v skladu s škofijskimi pravili.

16. Službe in cerkveni poklici v Cerkvi

»Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Lk 10,2)

Jezus izbere dvainsedemdeset učencev in jih po dva pošlje v kraje, kamor se je sam želel odpraviti oznanjat sporočilo o prihajajočem Božjem kraljestvu. (Lk 10,1-12.16-24)

Bog kliče ljudi, da bi služili njegovemu kraljestvu. V tem smislu ženske in moški prispevajo v župnijah, šolah, Caritas in škofijskih uradih kot glavnopoklicni sodelavci in sodelavke, kot diakoni ali duhovniki v župnijah, pri Caritas in v škofijskih ustanovah. Spremljajo ljudi kot strokovno in duhovno kompetentne sogovornice in sogovornike pri vprašanjih vere in življenja.

Konkretizacije:

• a. V skladu z osnovno usmeritvijo in na osnovi personalnega načrta se aktivno išče, usposablja in spremlja glavnopoklicne sodelavke in sodelavce. Obstaja tudi koncept za razvoj osebja.
• b. Ljudje v cerkveni službi imajo strokovno in komunikacijsko usposobljenost, krščanski odnos do življenja, empatijo, občutek družbene odgovornosti, občutek za skupnost in so povezani s Cerkvijo.
• c. Na osnovi trenutnih potreb se bodo profili nalog duhovnikov, diakonov in glavnopoklicnih sodelavcev in sodelavk še naprej razvijali v smislu pastorale, ki upošteva karizme. V ta namen so na voljo ustrezna usposabljanja in kvalifikacijski ukrepi.
• d. Na letnem pogovoru s sodelavci in sodelavkami pride do refleksije delovne situacije. Zlasti za duhovnike, diakone in za sodelavce in sodelavke v pastoralnih poklicih so predvidene duhovne vaje, duhovno spremstvo, supervizija oz. coaching.
• e. Za svoje sodelavce in sodelavke ustvarjamo okolje, v katerem lahko razvijajo njihove različne talente in ki jim pomaga uresničevati njihove potenciale.
• f. Za glavnopoklicno delo v Cerkvi so značilni privlačni, družini prijazni delovni pogoji, priložnosti za poklicni razvoj in ustrezno plačilo.
• g Zagotovljeno je, da se vsi zaposleni redno dodatno usposabljajo.
• h. Praktičnost in kakovost internih predpisov in smernic se redno preverja.

17. Cerkveni prostori in uporaba stavb

»Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus.« (Ef 2,20)

Cerkev je predvsem skupnost vernikov. Že apostol Pavel primerja skupnost s stavbo in s tem daje namig kasnejši razlagi cerkvenih prostorov. (Ef 2,19-22)

Cerkve in župnijska poslopja so kraji praznovanja in molitve. Več kot tisoč cerkva in kapelic zaznamuje kulturno krajino Koroške. Tesno so povezane z zgodovino dežele in lokalnega prebivalstva. Zlasti v času sprememb in preobrazbe so izraz pričevanja krščanske vere, lokalne kulturne identitete in razviti kraji spominjanja. Župnišča in druge cerkvene stavbe, ki so zelo pomembni za sobivanje in srečevanje ljudi, zlasti na podeželju, se ohranjajo in vzdržujejo.

Konkretizacija:

• a. Župnijske cerkve in pastoralno ali kulturno pomembne podružnične cerkve so po možnosti odprte čez dan ali bodo po želji odprte za molitev in obisk.
• b. Župnijski prostori so na voljo za pastoralne dejavnosti in izobraževalne ponudbe.
• c. Na osnovi strokovne ocene in odločitve pristojnih škofijskih organov se župnijam svetuje in podpira pri obnovi in vzdrževanju njihovih stavb. Prednost imajo pastoralno in kulturno pomembne stavbe ter njihova umetniška oprema.
• d. V sodelovanju z javnimi organi bo izdelan koncept, kako cerkve, ki jih ne uporabljajo več za bogoslužja ali za molitev vernikov in jih ni več mogoče finančno vzdrževati, nameniti drugi uporabi ter kako ohraniti njihove premične umetnine in kulturne dobrine. Pri tem se upoštevajo etična in družbeno sprejemljiva načela.
• e. Pripravi se pastoralni koncept za uporabo cerkva in cerkvenih nepremičnin. Če to dopuščajo potrebe pastorale in cerkvena pravila, se cerkvene stavbe odprejo tudi za uporabo društvom in zasebnikom.
• f. V župniščih naj po možnosti bivajo osebe, ki opravljajo cerkveno službo.

18. Finančna sredstva in viri

»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,34)

V duhu svetopisemske modrosti Jezus nagovarja k pravilni uporabi zemeljskih dobrin. (Lk 12,13-34)

Da Cerkev lahko izpolnjuje svoje pastoralno poslanstvo in svoje obveznosti kot delodajalka, potrebuje varno ekonomsko osnovo. Finančna sredstva se prigospodari in uporablja trajnostno, gospodarno in odgovorno. V duhu dejavne dobrodelnosti so na vseh področjih cerkvenega življenja sredstva in viri na voljo ljudem v stiski.

Konkretizacija:

• a. Javnost je redno in pregledno obveščena o gospodarskem razvoju Cerkve in porabi sredstev. Poskrbljeno je, da se zagotovi obveščanje o nujnosti cerkvenega prispevka in da se prihodke primerja z opravljenimi storitvami.
• b. Gospodarska sredstva se uporabljajo skrbno in trajnostno; razvijajo se nova področja prihodkov.
• c. Na osnovi sedanje osnovne usmeritve in strateškega načrta se pregleda, katera delovna mesta se na novo oblikujejo, nadaljujejo, reorganizirajo ali ne zasedejo več.
• d. Porazdelitev osebja in finančnih sredstev med župnijami in škofijskimi uradi je urejena na osnovi pastoralnih potreb in solidarnostnega ravnovesja.
• e. Na upravnem področju so z reorganizacijskimi ukrepi poenostavljeni postopki in znatno zmanjšani birokratski stroški.