Legenda o Brikciju, ki je od cesarja v Carigradu prejel stekleničko Kristusove krvi, umrl v plazu v Heiligenblutu in bil tu pokopan, je na Koroškem dobro znana. Žal ima protijudovski pridih. Dan judovstva 17. januarja je dobra priložnost za razmislek o tem.

Jud prebode križanega Kristusa

Najstarejši nam dostopni pisni vir legende o Brikciju je salzburško vizitacijsko poročilo iz leta 1615. Govori o bizantinskem cesarju, ki je imel verske dvome. Takrat je po legendi v cerkev Svete Modrosti vstopil Jud, da bi preizkusil moč krščanskega Boga. Izvlekel je dolg nož in z njim ranil podobo križanega Kristusa. Poškodovana podoba je nato prelila veliko krvi. Prestrašeni Jud pa je pobegnil, vendar so ga ujeli in ga soočili s tem, kar se je zgodilo. Pod pogojem, da si reši življenje, je priznal svoj prekršek. Spreobrnil se je h krščanstvu in cesarju povedal zgodbo. Vladar je takoj hitel k podobi in kri zbral v posodi. Od začetka 18. stoletja so sledile nadaljnje različice te legende. V župnijski cerkvi in v kapelici Brikcija ob stari poti do Salzburga se nahaja tudi cikel slik z isto vsebino.

Stara legenda

Ob podrobnejšem pregledu se ta del Brikcijeve legende izkaže kot citat. To pa zato, ker zgodba izhaja iz srednjeveške zbirke Legenda aurea (okoli leta 1265). Govori o Judu, ki je vstopil v Hagijo Sofijo v Carigradu in tam videl Kristusovo podobo. Sunil je vanjo z nožem in takoj je pritekla kri. Druga legenda izvira iz Bejruta. Pripoveduje o razjarjeni množici, ki je s kopjem prebodla Kristusovo podobo. Tekočino, ki je iz nje pritekla, so pozneje zbrali v posodi. Ozdravila je številne bolnike, ki so se spreobrnili h krščanski veri. Najstarejša znana različica tega motiva izvira od Gregorja iz Toursa (538–594). Pripoveduje o Judu, ki je v neimenovani cerkvi oskrunil podobo križa, ki je takoj začela krvaveti. Ves prestrašen jo je skril v svoji hiši. Vendar so sledovi krvi izdali skrivališče in storilec je bil kamenjan do smrti. Izvor teh legend je torej treba iskati v zgodnjem srednjem veku. V središču razprave je bilo vprašanje, ali je dovoljeno upodabljati Kristusa. Tisti, ki so bili za, so se soočili s prepovedjo podob v Stari zavezi in očrnili judovstvo. V bistvu pa je bila to notranjekrščanska razprava.

Mogoči izhod iz dileme

V zvezi z relikvijo krvi iz Heiligenbluta se soočamo z dilemo. Po eni strani je globoko zakoreninjena v ljudski pobožnosti, kraju je dala ime, identiteto in je biser gotske arhitekture, po drugi strani pa se je držijo sence protijudovske preteklosti. Čeprav niso nastale na kraju samem, so se odražale v legendi o Brikciju in v umetniških delih. Besedilo samo je prvi namig za rešitev. Zgodba o človeku, ki je umrl v bližini Heiligenbluta in ga tu častijo kot svetnika, lahko obstaja tudi brez motiva oskrunitve križa v cerkvi Svete Modrosti v Carigradu. Ta del Brikcijeve legende je torej tragičen dokument srednjeveškega sovraštva do Judov, na katerega je treba opozoriti, vendar ga ne širiti naprej. Dejansko ga v novejših besedilih že nekaj časa ne najdemo več. Izvor relikvije tako ostaja skrivnost, kar je dobro. Še danes hranijo in častijo relikvije delčkov Kristusovega križa, trnjeve krone ali kapljic krvi, ki po izročilu izvirajo iz časa križanja. Ljudje lahko z njimi prehajajo iz vidne v duhovno resničnost. Eno je torej njihov izvor, drugo pa pomen, ki jim je bil pripisan. Za relikvijo iz Heiligenbluta to pomeni, da so se ljudje s tem predmetom že več kot sedem stoletij osredotočali na Kristusa in njegovo odrešenjsko delo ter iz njega očitno črpali tolažbo in upanje. To je njegova trajna vrednost. Za to niso potrebne dvomljive razlage o njegovem izvoru, v katerih so Judje obtoženi svetoskrunstva. Duhovnost, ki črpa iz odrešenjske moči Kristusove krvi, bo najprej in predvsem gojila obhajilo pod obema podobama. Zakrament evharistije, kelih z evharistično Kristusovo krvjo, v povezavi z zapovedjo: »Pijte iz njega vsi« (Mt 26,27), je kraljevska pot do udeležbe pri Kristusovi velikonočni skrivnosti. Na pomen tega dogodka lahko opozarja tudi relikvija krvi. Opominja nas prav v teh dneh tudi na to, da so bili Judje, tako kot njihov brat Jezus, skozi zgodovino žrtve obrekovanja, nasilja in preganjanja.

Klaus Einspieler, Michael Kapeller