Kathpress je dokumentirala izjavo Avstrijske škofovske konference ob koncu spomladanskega zasedanja od 17. do 20. marca 2025 v opatiji Pannonhalma.

1. Sinodalni proces – uresničevanje na več ravneh

„Za sinodalno Cerkev: občestvo, udeleževanje in poslanstvo“ - ta naslov zaključnega dokumenta zadnje škofovske sinode opisuje osrednje skrbi pontifikata papeža Frančiška. Sveti oče sinodalnega dokumenta ni le posredoval za uresničevanje takoj po glasovanju 26. oktobra 2024, temveč je nekaj tednov kasneje tudi izjavil, da je sklepni dokument del rednega delovanja Petrovega naslednika. Nazadnje so s papeževo odobritvijo pred nekaj dnevi določili še druge ključne točke za uresničevanje sinodalnega dokumenta. Ta naj bi v treh letih potekala na različnih ravneh cerkvenega življenja, vrhunec pa naj bi dosegla na „cerkvenem zasedanju“ oktobra 2028 v Vatikanu. Na ta način je papež Frančišek tako rekoč s svoje bolniške postelje potrdil, da mora Cerkev postati bolj sinodalna, če želi izpolnjevati svoje poslanstvo.
Avstrijski škofje v celoti podpirajo rezultate svetovnega sinodalnega procesa in pozdravljajo zdaj izdane smernice za uresničevanje, ko bodo sledile konkretnejše podrobnosti v vatikanskem dokumentu, napovedanem za maj. Glede na to so avstrijski škofje sklenili, da bo nadaljnje delo v zvezi s sinodalnim dokumentom opravila nacionalna sinodalna skupina, ki obstaja že nekaj časa, in sicer na štirih delovnih področjih.
Prvo področje dela se nanaša na krepitev sinodalnosti v škofijah. V ta namen bo pristojni škof v vsaki škofiji ustanovil delovno skupino. Na drugem delovnem področju je treba na nacionalni ravni izdelati podporne ukrepe za krepitev sinodalnosti v škofijah. S strani škofovske konference sta za to na nacionalni ravni v odgovorni delovni skupnosti pristojna krški škof Jože Marketz in pred kratkim imenovani pomožni škof v Gradcu Johannes Freitag. V njej sodelujejo tudi Elisabeth Rathgeb, ravnateljica Caritas škofije Innsbruck, teologinja Petra Steinmair-Pösel in strokovnjaki Anna Findl-Ludescher iz avstrijske pastoralne komisije, s. Johanna Schulenburg za verskih skupnosti ter Matthias Linus Möller, referent za mlade pri škofovski konferenci.

Tretje delovno področje se nanaša na krepitev sinodalnosti v Avstrijski škofovski konferenci in njenih ustanovah. V delovni skupini, ustanovljeni v ta namen, so predsednik škofovske konference in njegov namestnik, nadškof Franz Lackner in škof Manfred Scheuer ter škof Wilhelm Krautwaschl, pastoralna teologinja Klara Csiszar iz Linza, generalni tajnik škofovske konference Peter Schipka in strokovnjakinja za cerkveno pravo Sabine Konrad iz Innsbrucka. Četrto delovno področje se bo ukvarjalo z vprašanjem, kako je mogoče sinodalnost iz Avstrije še naprej razvijati na celinski ravni. Sestava te delovne skupine še ni dokončno določena.
Glede na vsebino oktobra sprejetega sinodalnega dokumenta se kaže, da v Avstriji veliko že uresničujejo v praksi. Udeleženi organi na župnijski in škofijski ravni delajo zelo uspešne. Več ko 40.000 izvoljenih članov župnijskih svetov in svetov za upravljanje župnijskega premoženja na primer prostovoljno pomaga oblikovati lokalno cerkveno življenje.
V zadnjih mesecih so v škofijah že potekale konkretne pobude za krepitev sinodalnosti. Vse bolj razširjena metoda „sinodalnega dialoga v duhu“ se je obnesla, na primer v salzburški nadškofiji med obiski župnij in vizitacijami ter v škofiji St. Pölten med tedni srečanj v dekanijah. V škofiji Gradec-Sekava so izvedli prvo od več načrtovanih škofijskih konferenc, v škofiji Innsbruck pa potekajo sinodalni pastoralni dnevi. V dunajski nadškofiji se vsi vodilni usposabljajo na temo sinodalnosti, ki je bila tudi tema „dneva svetov“, zasedanja vseh pomembnih škofijskih odborov.
Avstrijski pastoralni inštitut (ÖPI) je pripravil gradivo, ki ga škofje zelo priporočajo za nadaljnje delo, da bi lahko vsi zainteresirani lahko uresničili in poglobili bistvene pobude in rezultate sinodalnega procesa. Avstrijski škofje so prepričani, da sinodalnost krepi sodelovanje in odpira duhovni prostor, v katerem lahko dozorijo skupne odločitve, da bi Cerkev lahko izpolnila svoje poslanstvo – kot sol zemlje in luč za svet.

2. Politika potrebuje pripravljenost na kompromise glede na skupno dobro

Avstrija ima novo vlado od 3. marca, 155 dni po državnozborskih volitvah. Koalicija treh strank ÖVP, SPÖ in NEOS kljub težkim okvirnim pogojem prevzema odgovornost za politično usodo naše države. Notranjepolitični dogodki in preobrati v zadnjih tednih in mesecih so pokazali, kako dragocena je politična pripravljenost na kompromis, še posebej v demokraciji.
Avstrijski škofje so hvaležni vsem političnim odgovornim za njihovo pripravljenost doseči soglasje in sodelovati v službi skupnega dobrega. Katoliška Cerkev v Avstriji bo – v skladu s svojim krščanskim samorazumevanjem – spremljala vladajoče v molitvi. Poleg tega bo še naprej sodelovala z novo zvezno vlado in jo po možnosti podpirala. Zato bo škofovska konferenca nadaljevala redni dialog z vsemi strankami, zastopanimi v parlamentu, kot je to potekalo že v dveh zakonodajnih obdobjih.
Nova zvezna vlada se sooča s številnimi izzivi, ki jih lahko premaga le s preudarnostjo in modrostjo. Med njimi je tudi potreba po konsolidaciji avstrijskega državnega proračuna, ki je nesporna. Pomanjkanje odločnosti pri prestrukturiranju državnega proračuna bo na koncu šlo na račun prihodnjih generacij in ogroža „medgeneracijsko pogodbo“. Prestrukturiranje proračuna bo zato prvi preizkus pripravljenosti vlade na kompromis, pa tudi drugih političnih in družbenih sil. V demokraciji politična umetnost kompromisa potrebuje močno podporo volivcev. Miselnost, ki temelji zgolj na „ohranjanju lastnih interesov“, temu nikakor ne ustreza.
V tej zvezi je treba opomniti, da katoliški družbeni nauk merodajno temelji na solidarnosti skupnem dobrem. V njem je zapisano, da lahko od „močnih ramen“ pričakujemo tudi večja bremena – z drugimi besedami, višje prispevke za konsolidacijo državnega proračuna. Hkrati je treba pri vseh ukrepih upoštevati, da Avstrija ostane učinkovita gospodarska lokacija z varnimi delovnimi mesti. Po številnih strokovnih mnenjih bo prestrukturiranje državnega proračuna zgolj z vidika odhodkov komajda mogoče. Poleg tega bi strogo krčenje državnih storitev pomenilo, da bi bili ravni tisti, ki so najbolj odvisni od javne podpore, najbolj prizadeti zaradi varčevalne politike. Glede na to bo morala vlada razpravljati tudi o novih davkih oz. reformah davčnega sistema.
Politični kompromisi so pošteni, če se ne sklepajo na račun šibkejših ali neudeleženih tretjih. Zato vzemimo to za primer: Vsakdo, ki se znajde v stiski brez lastne krivde, mora imeti možnost, da lahko zaupa pomoči širše javnosti. Družine z več otroki in samohranilci veliko naredijo za družbo in potrebujejo podporo, zlasti zaradi demografskega razvoja in staranja družbe. Kljub proračunskim težavam je Avstrija bogata država: ostanimo radodarni, ko gre za humanitarno pomoč v tujini, razvojno sodelovanje in begunce. Takšna drža bo blagoslov za vse nas.

3. Orožje samo ne more zagotoviti miru

Škofje z globoko zaskrbljenostjo spremljamo dramatične globalne spremembe. Zdi se, da prejšnji sta ogrožena svetovni red in domnevna varnost. Tudi v Evropski uniji in v številnih evropskih državah, celo v Avstriji, ponovno sestavljajo veliki oborožitveni paketi. 80 let po koncu druge svetovne vojne se številne države ponovno oborožujejo, ker so se druge oborožile in ogrožajo mirovni red. Obstaja nevarnost svetovne oboroževalne tekme in mnogi ljudje se upravičeno sprašujejo, ali so naredili dovolj, da bi se spopadi pravočasno končali na miren način.
Škofje poudarjamo pravico do obrambe – navsezadnje tudi z vojaškimi sredstvi. Hkrati pa se strinjamo z drugim vatikanskim koncilom, da uporaba vojaških sredstev za legitimno obrambo naroda ne sme imeti nič skupnega s prizadevanji za podjarmljenje drugih narodov. (Gaudium et spes, št. 79)
Papež Frančišek je nedavno v zelo osebnem pismu z bolniške postelje pozval k razorožitvi govora, misli in celo celotne Zemlje: Vojna uničuje družbe in okolje ter ne prinaša rešitev za spore. Namesto tega je treba oživiti diplomacijo in mednarodne organizacije, je zahteval papež. S tem se lahko samo strinjamo: Skupaj s papežem smo prepričani, da pravi mir ni le odsotnost vojne in nasilja, ampak temelji na pravičnosti. Svetopisemsko besedo „šalom“ običajno prevajamo kot „mir“ in je več kot le premirje ali varnost. Pomeni celovito odrešenje v naših odnosih s soljudmi in z Bogom.
V teh dneh ukrajinskemu ljudstvu iz vsega srca želimo varnost in mir. Pozdravljamo vsa resna prizadevanja za končanje nasilja, za utišanje orožja in pogajanja o pravičnem miru. To je nekaj drugega kot „dogovor“, v katerem si močnejše strani razdelijo zemljo, naravne vire, vpliv in moč nad glavami prizadetih. Potreben je pravičen in trajen mir, ki bo ustrezno upošteval interese prebivalcev Ukrajine in njihovo pravico do samoodločbe. Prepričani smo, da bi bil takšen mir tudi v interesu prebivalcev Rusije.
Takšen mir želimo tudi ljudem v Siriji. Po političnih pretresih ob koncu leta 2024 ostaja veliko nejasnega. Nedavni pokoli alavitske manjšine ter vedno novi regionalni in lokalni spopadi nas navdajajo z zaskrbljenostjo, tudi glede ogroženih kristjanov. Menimo tudi, da je mednarodna skupnost dolžna prispevati k stabilizaciji in obnovi države v duhu solidarnosti.
V teh dneh je naš zaskrbljeni pogled znova usmerjen v Sveto deželo, kjer se zdi, da se kratko obdobje premirja že spet končuje. Še enkrat poudarjamo: ta vojna ne prinaša ne varnosti ne miru ne Izraelcem ne Palestincem. Nasilju vedno sledi še več nasilja. Brez priznavanja trpljenja druge strani in premagovanja črno-belih vzorcev ne more biti miru v Sveti deželi ali na celotnem Bližnjem vzhodu.
Škof Manfred Scheuer, ki je v škofovski konferenci odgovoren za ekumenizem, je pred nekaj tedni z delegacijo Ekumenskega sveta Cerkva v Avstriji odpotoval v Sveto deželo. Delegacija se je med drugim srečala s civilnodružbenimi in verskimi pobudami ter osebnostmi, ki se zavzemajo za mir in spravo. Teh je le nekaj in so komaj slišani. Vendar želimo te sile še bolj okrepiti in poskrbeti, da se njihov glas sliši. S svojimi življenjskimi pričevanji dajejo zgled upanja v domnevni brezupnosti. Nimajo drugega „orožja“ kot svoje sočutje in človeškost. Oborožitev s sočutjem in človeškostjo bi bilo pravilno. Ne le v Sveti deželi, temveč po vsem svetu. Za to in za dar miru molijo številni ljudje v Avstriji in po vsem svetu. Ne popuščajmo v svojih molitvah za mir in v prizadevanjih, da bi se izkazali kot mirovniki.

4. Nove pristojnosti v škofovski konferenci

Po upokojitvi kardinala Christopha Schönborna kot zaslužnega dunajskega nadškofa so porazdelili njegove dosedanje odgovornosti v škofovski konferenci prerazporejene.
Tako je bila škofu Wilhelmu Krautwaschlu zaupana odgovornost za „medije“. Škof Hermann Glettler bo skupaj z opatom Vinzenzom Wohlwendom odgovoren za področje „verskih skupnosti“.
Zdaj dodeljena področja odgovornosti veljajo do naslednje rotacijske prerazporeditve odgovornosti, ki bo leta 2026 na spomladanskem zasedanju škofovske konference.