Cerkev med tradicijo in inovacijo – obnovitev Cerkve v sinodalnem procesu
Ravnateljica Dušnopastirskega urada Elisabeth Schneider-Brandauer je govorila pri mednarodnem poletnem zasedanju KAVÖ v Tinjah.
„Cerkev v spremembi“ je bilo v središču pozornosti predzadnji dan (23. 8.) mednarodnega poletnega zasedanja Avstrijske katoliške zveze izobražencev v Domu v Tinjah. Elisabeth Schneider-Brandauer, ravnateljica Dušnopastirskega urada katoliške Cerkve na Koroškem, je spregovorila o „Cerkvi med tradicijo in inovacijo – obnova Cerkve v sinodalnem procesu“.
Elisabeth Schneider-Brandauer: Cerkev med tradicijo in inovacijo – obnova Cerkve v sinodalnem procesu, diakon Jakob Mokoru in Michael Kröndl: Mladina kot upanje za obnove v sedanjosti in prihodnosti.
Referentka je začela svoj govor s treznim pogledom na Cerkev in svet. Svet je v plamenih, vojna prizorišča okoli nas in kot posledica podnebne spremembe – tega ni mogoče več zanikati, je Schneider-Brandauer očrtalo turobno sliko. Glede umetne inteligence nastajajo ambivalentne možnosti. Za kaj jo je mogoče uporabiti? Ustaljeno reševanje problemov ni več tako preprosto kot prej, je argumentirala Schneider-Brandauer s pomočjo spoznanj raziskovalke kompleksnosti Marie Hermann. „Na številnih področjih in tako tudi v Cerkvi, noben človek ne ve, kako bo šlo res naprej,“ je povzela govornica.
Preobremenitev s kompleksnostjo
Preobremenitev s kompleksnostjo posebej tudi v Cerkvah krepi fundamentalizem. Tendence radikaliziranja naraščajo, agresivnost je mogoče določiti tudi pri konservativnih skupnostih. S strani Cerkve je opazna široka zavrnitev resničnost, če na vprašanja in skrbi ljudi sploh ni več odgovorov. Zavračanje resničnosti je posebej opazna pri „ravnanju z ženskami v Cerkvi“. „Zelo sem žalostna,“ je dejala Schneider-Brandauer, „da smo že izgubili veliko žensk, ki so odprto in angažirano želele oblikovati Cerkev.“
Ne moremo ustaviti rastoče sekularizacije, na vsak način pa moramo na novo odpreti vprašanje „Zakaj verujemo“. Za to je več poti, ki pa niso nesporne, je dejala Schneider-Brandauer. Obstaja poskus omejevanja identitarno-tradicionalistične opcije, nato karizmatično-evangelikansko opcijo, novo evangelizacijo kot na primer „Divine Renovation“ v Angliji in tudi liberalno krščanstvo občestva devetdesetih let.
Videoposnetek predavanja Elisabeth Schneider-Brandauer:
Proces obnove Cerkve na Koroške šteje na paradigmo optimiranja, torej na strukturno reformo in organizacijsko izboljšanje povezano z impulzi nove evangelizacije. Govornica je tudi opozorila, da je ta pot pogosto manj učinkovita.
Papež Frančišek in sinodalni proces
In v tem kontekstu je papež Frančišek postavil svetovno Cerkev v sinodalni proces. Cerkev 3. tisočletja mora biti sinodalna Cerkev, je dejal papež Frančišek. In škofije so sprejele izziv. Že sinodalni dokument „Razširi prostor svojega šotora“ kaže, da mora sprejemanje skupnega dostojanstva pomeniti sinodalne cerkvene strukture in postopke. Sinodalna Cerkev je ponižna in ve, da mora prositi odpuščanja. Sinodalna Cerkev je poklicana k dialogu z drugimi Cerkvami, verami, kultura in družbami. In sinodalna Cerkev je odprta, vabljiva in sprejema vse. Tako je Schneider-Brandauer orisala (novo) podobo Cerkve, ki se usmerja po Jezusu Kristusu. Sinodalna Cerkev tudi zna shajati z napetostmi, ne da bi bila zadušena.
Avstrijski odgovor na 2. sinodalno zborovanje oktobra 2024 je postavila naslednja tematska težišča: 1. mesto žensk v življenju in v poslanstvu Cerkve. 2. misijonski nalog Cerkve, ki ga je treba razumeti kot dialog. 3. participativni cerkveni gremiji.
Izzivi pri hoji sinodalne poti
Ob koncu je govornica izrazila še konkretne izzive pri hoji na sinodalni poti. Gredo vsi zraven? In kako lahko vzamejo s seboj skeptike? Sinodalni postopek potrebuje tudi čas. Imamo še ta čas? Potrebna je tudi pripravljenost, da se postavimo na nevarna tla. Nadalje velja, da vzamemo pred oči vulnerable skupine (otroke, stare ljudi, družine, LGBTQ+, …). Če njim uspe boljše življenje, če se vmešavamo kot kristjani, se mora tukaj glasiti vprašanje, je dejala Schneider-Brandauer. In častno delo postane normalnost Cerkve. In tu je treba še vprašati, ali imamo za delo prostovoljcev dovolj spoštovanja. Nadaljnji izzivi so: Smo gostitelji, ki se zanimajo za svoje goste? Smo pripravljeni, da se učimo od čisto mlade generacije? Lahko pričamo o svoji veri?
Ob zaključku je ravnateljica Dušnopastirskega urada Schneider-Brandauer navezala še enkrat na naš kompleksni svet z raznolikimi izzivi: „Kompleksni svet ima možnosti. Nihče ne more zahtevati: jaz vem, kako to gre, moja pot je edina pravilna.“ Ta „izguba kontrole“ kompleksnosti je lahko tudi kraj, kjer nastaja novo in sprememba.
Mladina kot upanje za obnovo
V drugem tematskem težišču dneva sta spregovorila škofijski dušni pastir za mladino Jakob Mokoru in vodja Katoliške mladine Koroške Michael Kröndl „Mladini kot upanje za obnovo v sedanjosti in prihodnosti.“ Pri tem sta predstavila tudi pobude "JungeKirche".