Avstrijska škofovska konferenca je leta 1974 sklenila, da ženske in moške, ki glavnopoklicno opravljajo župnijsko pastoralo in skupaj z duhovniki oblikujejo župnije, imenujejo pastoralne asistente in asistentke. Zato bo avstrijska katoliška Cerkev 14. septembra 2024 v Salzburgu praznovala „50 let poslanih pastoralnih poklicev“. Pastoralni asistenti in asistentke so danes vključeni tudi v škofijsko pastoralo otrok in mladine, bolnišnično pastoralo in pastoralo ostarelih, v cerkvene prispevke in v različne oddelke škofijskega Dušnopastirskega urada. Začetki tega poklica segajo v štirideseta leta 20. stoletja. Izhajajoč iz začetkov bi rad raziskal, kako se je ta poklic razvil, kaj je zanj značilno in kako lahko tudi v prihodnosti oblikuje življenje naše škofije.

Prebujanje Cerkve

Teološke temelje tega poklica lahko najdemo v dvajsetih letih 20. stoletja in so neločljivo povezani z verskim filozofom in teologom Romanom Guardinijem. Za Guardinija Cerkev ni predvsem ustanova, ki je dana ljudem, katere obrede je treba obhajati in spoštovati zapovedi, ampak resničnost, ki se odraža v življenju vere krščenih. To teološko prepričanje Guardinija spodbuja k naslednji izjavi:

Začel se je verski proces neprecenljivega pomena: Cerkev se prebuja v dušah.

Kristjani torej niso prejemniki in prejemnice tega, kar predstavljajo škofje in duhovniki, ampak so prej resonančni prostor delovanja Svetega Duha.

Seminar za ženske

Ta nova zavest, da so krščeni Cerkev, pomeni, da vere naj ne bi posredovali samo duhovniki. V župnijsko pastoralo naj bi se vedno bolj vključevale zlasti ženske. Dr. Hildegard Holzer je leta 1947 na Dunaju dobila nalog za usposabljanje pastoralnih asistentk za avstrijske škofije. Kardinal Theodor Innitzer ta program usposabljanja opisuje kot „žensko semenišče“ vzporedno s semeniščem. Prve absolventke tega programa usposabljanja iz krške škofije so bile Annemarie Frühberger, Elisabeth Wedenig in Anna Czernin. Pastoralni asistentke vedo, da jih je poklical Kristus, in so poslane v svojo službo z besedami iz Evangelija po Janezu 15,16: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.

Kot pastoralna asistentka pri ljudeh

Pastoralne asistentke so v svojih župnijah pustile sledi, ki so pogosto vidne še desetletja. Sodelovale so pri pastoralni skrbi za otroke in mladino, pri pastorali za ženske in Sveto pismo ter pri organizaciji liturgije. Vendar jih duhovniki niso vedno priznavali kot enakovredne, njihovo delo pa pogosto ni bilo dovolj cenjeno. Poleg tega so morale pastoralne asistentke do leta 1972 izreči zaobljubo celibata. V primeru partnerske zveze ali nosečnosti so bile prisiljene opustiti delo in se preusmeriti v poučevanje verouka. Vendar so mnoge med njimi še naprej opravljale prostovoljno delo v svoji župniji in ostale zveste svoji poklicanosti.

Vključeni v cerkvene službe

Ponovno odkritje skupnega duhovništva vernikov na drugem vatikanskem koncilu vodi k še večji vključenosti laikov pri oznanjevanju Cerkve. To je zapisano v konstituciji o Cerkvi:

Poleg apostolata, ki zadeva vse vernike v Kristusa, so lahko laiki poleg tega na različne načine poklicani k bolj neposrednemu sodelovanju z apostolatom hierarhije. (...) Poleg tega jih lahko hierarhija pokliče v nekatere cerkvene službe, ki služijo duhovnim ciljem. (LG 33)

To, kar je bilo določeno na koncilu, je bilo v nemško govoreči Cerkvi deležno posebne pozornosti in je privedlo do profesionalizacije poklica pastoralne asistentke. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil poklic odprt za moške. Poleg tega so zaposlovali tudi akademsko izobražene moške in ženske. Kot smo že omenili, se v Avstriji od leta 1974 uporablja poklicni naziv „pastoralni asistent“.

Oznaka kot znak težave

Besedna zveza pastoralni asistent/asistentka izraža tako posebno teološko poslanstvo tega poklica kot tudi njegovo cerkveno kategorizacijo. V besedi „pastoralni“ se izraža, da gre pri tej službi za delovanje Cerkve z ljudmi in za ljudi v skladu z evangelijem. Ko pastoralni asistenti vodijo svetopisemske skupine, spremljajo prostovoljce pri njihovem angažmaju, omogočajo otrokom in mladim, da doživljajo vero, obhajajo bogoslužja in vodijo pogrebe ter podpirajo ljudi v njihovih stiskah, Cerkev z njihovim delom zaživi. To pastoralno delo poteka v okviru delovnega mesta „asistent“. Asistent oz. asistentka pomaga, podpira in odstranjuje ovire. (Akademsko) usposobljeni pastoralni asistenti in aisstentke imajo enake kvalifikacije kot duhovniki, ki jim je zaupano vodenje župnije. Zato imajo pastoralni asistenti in asistentke pogosto občutek, da v tem poklicu ne morejo v celoti uresničiti svojega potenciala in so odvisni od navodil župnijskega vodja. To lahko privede do razočaranja in bolečine, zlasti pri ženskah, za katere pot do posvečenih služb v Cerkvi ni odprta. Trenutno se uporablja naziv „pastoralni asistent“.

V zadnjih letih se je poklicni profil pastoralnih asistentov in asistentk zelo spremenil. Številni med njimi so zdaj v veliki meri sami odgovorni za pastoralno oskrbo ali pa sodelujejo pri upravljanju župnij kot župnijski asistenti in asistentke. To po eni strani vodi v večje zadovoljstvo pri delu, po drugi strani pa v še večje nelagodje, da se še naprej imenujejo „asistent/asistentka“. Glede na to na avstrijski ravni trenutno razpravljajo o novem nazivu delovnega mesta.

Izvidniki in izvidnice ter pričevalci in pričevalke

Glede na svetovni sinodalni proces in na sinodalni razvoj Cerkve v krški škofiji se poraja vprašanje, kakšno vlogo bodo imeli pastoralni asistenti in asistentke v prihodnosti in kaj lahko prispevajo. Rad bi se še enkrat navezal na Romana Guardinija, čigar teologija je značilna za papeža Frančiška. Papež v svoji prvi encikliki Evangelii gaudium navaja naslednjo misel Romana Guardinija:

„Merilo, po katerem je mogoče pravično meriti čas, je vprašanje, koliko se v njem, v skladu s svojo naravo in možnostmi, razvija polnost človeškega bivanja in dosega pristen smisel.

V sinodalni Cerkvi lahko pastoralni asistenti in asistentke zaradi svoje usposobljenosti in poslanstva tako prevzamejo naslednjo dvojno nalogo: kot izvidniki in izvidnice lahko izsledijo pogoje, v katerih se danes razvija človeško bivanje. S svojimi izkušnjami vere in biblično-teološkim znanjem lahko kot pričevalci in pričevalke vstopijo v dialog z ljudmi, ki svoje življenje utemeljujejo na zelo različnih izkušnjah smisla, jim približajo sporočilo evangelija in jih povabijo k življenju v polnosti.