Drage sestre in dragi bratje,

moje prvo leto v škofovski službi je bilo zaradi korona pandemije težaven čas. Od konca druge svetovne vojne ni bilo tako obsežnih omejitev javnega, zasebnega in predvsem cerkvenega življenja. Vsi upamo in čakamo na konec pandemije, ne da bi lahko natančno napovedali, kdaj se bodo vse omejitve, ki tako boleče določajo naš vsakdan, umaknile novi pomladi in nam dovolile spet prosto dihati, v duhu Jezusovega oznanila: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10)

Sveto pismo kot »življenje v obilju« opisuje izpolnjeno, po etičnih načelih usmerjeno, v bistvu zadovoljno življenje, kar pa ne pomeni, da je brez trpljenja. Vsekakor pa z življenjem v obilju povezujemo občutek, da živimo v harmoniji z lastno vestjo, ljudmi okoli sebe in tudi z Bogom. Dovolimo, da bomo po skoraj enem letu »postnega časa« odrekanja in omejitev, obdarjeni s tem novim življenjem v obilju! Naslednjih 40 dni bo morda za nas zagon, če se bomo zavedali nekaterih, morda že pozabljenih oblik molitve, posta in dobrodelnosti in jih bomo zavestno začeli na novo uporabljati. Pomagali naj bi nam obnavljati zaupanje in vero, upanje in samozavest, solidarnost in ljubezen. V marsičem se ne želimo vrniti v staro normalnost, temveč oblikovati svoje življenje na novo.

Za to »novo« normalnost je papež Frančišek katoličanom v svojem apostolskem pismu »Patris corde – Z Očetovskim srcem« priporočal sv. Jožefa, Marijinega ženina, zato je tudi razglasil »leto sv. Jožefa«. Kot toliko tihih junakov in junakinj v pandemiji je Jezusov rejnik za papeža Frančiška zgled ustvarjalnega poguma in ponižnosti, zvestobe, nežnosti in odgovornosti. Predvsem naj bi sv. Jožef utemeljeval novo »normalnost«, v kateri nihče ne bo izključen. Dobesedno papež piše:

Spoštovanje »navadnih ljudi«

Ta želja je zdaj dozorela v mesecih pandemije. V tej krizi smo videli, kako naše življenje oblikujejo in vzdržujejo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki niso na naslovnicah časopisov in revij ali kako drugače v središču pozornosti [...] Koliko ljudi se vsak dan vadi v potrpljenju in vliva upanje ter skrbi za to, da se ne širi panika, ampak se spodbuja soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic, učiteljic in učiteljev s temi majhnimi vsakdanjimi dejanji našim otrokom kaže, kako se spoprijeti s krizo in jo prebroditi s prilagajanjem navad, dviganjem pogleda in spodbujanjem molitve. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za dobro vseh. V sv. Jožefu lahko vsakdo najde človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje prisotnosti – obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in spremljevalca v težkih časih. Sv. Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v »drugi vrsti«, neprimerljivo glavno vlogo v zgodovini odrešenja. Vsem gre beseda priznanja in hvaležnosti. (Izvlečki iz apostolskega pisma »Patris corde – Z Očetovskim srcem«)

Rad bi se pridružil temu pogledu posebne pozornosti na »navadne ljudi« in vključil v to vse dušne pastirje, vernice in vernike, ki v tem času še bolj kot običajno zaupajo Božji podpori in o tem pričujejo v molitvi in ​​bogoslužju.

Pozornost na kompleksno realnost družin

Spodbujen z obremenjujočimi razmerami številnih družin v času korona pandemije je papež Frančišek razglasil tudi leto družine, ki se bo začelo na praznik sv. Jožefa, 19. marca. Papežev cilj je »oživiti ideal zakonske in družinske ljubezni«, hkrati pa biti pozoren na njeno kompleksno resničnost. V smislu nove pravičnosti želimo kot Cerkev usmeriti pogled na družine. Želimo biti Cerkev, ki pozna ljudi in njihovo hrepenenje po enotnosti in zanesljivosti, ki se zaveda, da je zakonska zveza pot in je vedno v razvoju, ki zaupa življenju in ki ji je pomembna krepitev zakona in družine v vseh situacijah. Od Marije, Jožefa in Jezusa se lahko učimo, da je povezanost močnejša od grožnje, da ljubezen premaga strahove, nesporazume in razočaranja, da ima preobremenjenost tudi varno mesto, kjer sme biti in kjer se preoblikuje v moč. Takšna mesta želimo podariti drug drugemu in jih za čim več ljudi ponujati v naši Cerkvi.

V berilu na prvo postno nedeljo slišimo, da Bog po veliki katastrofi in poplavi postavlja nov začetek in sklepa zavezo z Noetom, brez kakršnih koli predpogojev. Prihajajoči tedni posta in praznovanje velikega tedna in velike noči – čeprav v nenavadnih in novih oblikah – bi morali in želeli ohraniti v nas splošno prepričanje, da je tudi v tej zahtevni situaciji veliko potenciala za dobro: veliko vere, veliko upanja, veliko ljubezni! »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti,« nam kliče apostol Pavel (2 Tim 1,7).

Na priprošnjo sv. Jožefa, ki ni samo moj zavetnik, ampak tudi zavetnik dežele Koroške, naj vas blagoslovi Bog, ki ljubi vse ljudi, Oče, Sin in Sveti Duh.

+ Jože Marketz
škof

Celovec na prvo postno nedeljo, 21. februarja 2021