Petek, 14.03.2014

Dobro jutro na današnji petek pri duhovni misli!

Še zadnjič se danes na tem mestu posvetimo pravljicam oziroma pripovedkam.

Albert Einstein je bil domiseln in inovativen človek, odkritelj in izumitelj. O pravljicah je dejal tako: "If you want your children to be intelligent, read them fairy tales. If you want them to be more intelligent, read them more fairy tales."

Torej, če želite, da bi bili vaši otroci inteligentni, jim prebirajte pravljice. In če želite, da bi bili še bolj inteligentni, jim preberite še več pravljic.

Zato vam za konec mojega niza misli preberem slovensko pripovedko o nastanku plodne zemlje, ki mi je vsled svoje pozitivne sporočilnosti in dobrodušnosti posebno všeč, saj prikazuje Boga kot razumevajoče bitje, človeško samoodgovornost in delo na zemlji pa kot veselje in ne kot večno muko.

Kako je nastala plodna zemlja?

Ajdje so si pripovedovali, da je bila Zemlja spočetka pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, pa tudi ni bilo treba, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi je stanoval Bog sam z duhom in s telesom in jih hranil z nebeško mano. Toda ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in blišča. Od nenehnega trepeta niso mogli z užitkom jesti in piti, kaj šele, da bi se po svoji volji kratkočasili.

Bogu so se ljudje smilili. Ločil se je od svojega telesa in se preselil v nebesa.

Telo pa mu je na Zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst. V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. In šele zdaj so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.

Drage poslušalke, dragi poslušalci,

na svidenje in mnogo sreče!

 

Četrtek, 13.03.2014

Dobro jutro vsem pri današnjem razglabljanju o pravljicah in pripovedkah!

Pred nedavnim sem spet obiskala grič svete Heme in studenec pri sveti Rozaliji. O tem vrelcu pravijo, da ozdravlja očesne bolezni. Naša dežela je posejana z vrelci vode, ki prinašajo zdravje in lepoto.

Voda kot praelement, iz katerega izvira življenje,  se v pravljicah in pripovedkah pogosto pojavlja. Voda rešuje ali ugonablja. Naplavlja zlato ali zaliva pašnike in ljudi. Voda daje in jemlje. Nedavno smo doživeli, kako prihaja nad človeka tudi v obliki leda in žleda, posebne vremenske ujme, ki je pustošila po slovenskih krajih.

Široka reka, prek katere prevaža brodar potnike, globok vodnjak kot ozek prehod v drugi svet, voda kot žena gospodarja duš, voda življenja, vse to so pravljične sestavine, povezane z izročilom, ki se je prenašalo že vsaj od babilonskega epa o Gilgamešu dalje.

Voda je bila za človeka nekdaj osebnost. Tri slovenske reke, Drava, Sava in Soča, so bile sestre, ki so se med seboj pogovarjale. Človek v starih dneh se ni dvigal nad naravo, bil je njen enakovredni del. Pogovarjal se je z reko, z oblakom, z rastlino in z živaljo. Narava mu je to pozornost hvaležno vračala. Tako je Drava po hvaležnem velikovškem ribiču podarila Korošcem rž in pšenico, kruh, tako ve povedati povest.

Dragi poslušalci, drage poslušalke,

voda je čudežna, je vir življenja na duši in telesu.

Ali ste vedeli, da je 50 odstotkov ljudi na svetu kronično dehidriranih?

... da že majhna dehidracija upočasni presnovo za 3 odstotke?

... da je pomanjkanje vode največji razlog za utrujenost podnevi?

... da 8 do 10 kozarcev vode na dan lahko zmanjša težave s hrbtom in sklepi za 80 odstotkov?

Ne pozabite torej na ta čudežni napitek! Kdaj pa kdaj prekinite svoja dnevna opravila in si privoščite pravljičen kozarec vode.

 

Sreda, 12.03.2014

Prav lepo in dobro sredino jutro!

Včeraj smo govorili o Indiji Koromandiji in morda se je kdo vprašal, kako to, da se daljnja Indija pojavlja v slovenskem ljudskem izročilu, kjer je omenjena kar nekajkrat, med drugim v legendi o svetem Tomažu.

No, Indija nam je bliže kot si mislimo, meni ljubljanski etnolog dr. Zmago Šmitek, ki je leta 2012 v Kalkuti izdal knjigo o vzporednicah v slovenski in indijski mitologiji.

Ugotovil je, da je kozmogonski mit o nastanku našega sveta iz zrnca peska, ki ga je Stvarnik prinesel iz praoceana, znan Slovencem in še nekaterim evropskim narodom, zapisan pa je tudi v staroindijskih besedilih. Bohinjska pripoved o Podrti gori, ki je rasla v višino in hotela prerasti Triglav, a ji je to preprečil bog, je identična z indijsko zgodbo iz Mahabharate o gori Vindhyi, ki je hotela postati višja od svetovne gore Meru.

Očitno vzporeden je tudi lik Lepe Vide, ki jo pri nas odpelje prek morja v Španijo »črn zamorec«, v indijskem epu Ramayana pa se pripoved vrti okoli kraljeviča Rame, ki mu mlado ženo ugrabi črni demon Ravana in jo odpelje čez morje na Šri Lanko.

Podobnosti opazimo tudi pri pojmovanju božjega znoja kot kreativne substance, iz katere je nastal prvi človek. Tekočina kot voda življenja ali kri, ki oživlja.

Na Slovenskem pravimo tako: Ko je Bog ustvaril zemljo, mu je z obličja kanila kaplja potu in iz te kaplje se je rodil prvi človek. Ustvarjen je bil iz božjega znoja, v večni opomin, da si mora v potu svojega obraza služiti kruh.

Dragi poslušalci, drage poslušalke,

želim Vam, da se tudi iz Vašega znoja, iz te kreativne substance Vašega dnevnega truda rojevajo prav čudežne stvaritve.

 

Torek, 11.03.2014

Dobro jutro, drage Korošice in dragi Korošci in vsi, ki radi prisluhnete slovenskemu sporedu ORF!

Ta prvi postni teden je namenjen pravljicam, pripovedkam in mitom, ki so tesno povezani s človeškim dojemanjem duhovnega in fizičnega okolja, v katerem živimo.

V vsaki pripovedi je zrno resnice, pravijo. Morda te resnice ne najdemo vedno v dogodku zgodbe, morda je skrita v opisu pokrajine, morda v pravilih življenja stare družbe, morda v upanju, da bo nekega dne zmagala pravica.

Pri pripravah na aktualno gledališko predstavo mladinske gledališke skupine iz Šentprimoža sem se podrobneje ukvarjala s slovenskimi miti in njihovo pripovedno motiviko. Seveda sem pri tem naletela tudi na Indijo Koromandijo, pravljično deželo izobilja, katere predhodniki so religiozne in mitološke tradicije o Zlati dobi, Atlantidi, bibličnem Rajskem vrtu ali obljubljeni deželi Kanaan, kjer tečeta mleko in med.

Ime Indija Koromandijaje povzeto po vzhodnoindijski Koromandelski obali, kjer naj bi bil sveti Tomaž po izročilu širil krščanstvo.

Indija komandija!

V žlici kašo kuhajo
se sirom hiše belijo,
s pogačo jih pokrijejo
in skuto jih orajhajo.

Prvi ljudje so po mnenju naših ljudskih pripovedovalcev živeli v prav tej zlati dobi, a so si to srečo lahkomiselno zapravili. Jeli so se med sabo črtiti, preganjati in moriti, piše v eni od različic pripovedi. V drugi pa, da so se ljudje prevzeli in pozabili, da je žito in tudi mleko žlahten dar. Prevzetneži so nastiljali živini s pšeničnim klasjem, prevzetne ženščine pa so v mleku kopale otroke in se tudi same umivale v njem.

Drage poslušalke, dragi poslušalci!

Vsak dan imamo priložnost, da ukrenemo nekaj, s čimer si zadobimo delček raja, naše osebne zlate dobe. Pri tem Vam želim mnogo domiselnosti, danes in vsak dan, ki vam je podarjen.  

 

Ponedeljek, 10.03.2014

Prav lepo dobro jutro, dragi Korotan!

Na hribih in ravninah naše dežele je življenje oblikovalo zgodovino, ki si jo je ljudstvo zapomnilo v svojih pripovedih.Skrita sporočila v ljudskem izročilu dostikrat ne segajo le globoko v dušo, ampak tudi daleč nazaj v praindoevropsko epiko. Tako tudi mit o Kralju Matjažu.

Takole pravi Kralj Matjaž v slovenski pripovedki: "Ne bo dolgo, da jaz vstanem in potegnem sabljo iz nožnice, topel veter bo vel tedaj in vdihnil vsemu ljudstvu misel na osvoboditev. Bilo staro, bilo mlado, vse bo pohitelo v vojsko, da brani svojo domovino. Sila bo tako huda, da se človek ne bo utegnil preobleči, vsakdo bo šel na vojsko s tem, kar bo tedaj nosil na sebi. Če bo v boju padel komu hleb kruha iz rok, mu bo rekel sosed: 'Pusti ga brate, naj leži; po boju bo dovolj hleba in vsega.' Takrat bo napočila zlata doba."

Izročilo o poslednji bitki in pokončanju zla ter o zlati dobi poznajo številna ljudstva od Britanije preko Skandinavije pa do stare Indije in Tibeta.

Lik je tako mogočen, da je našel tudi pot v krščansko sveto pismo, biblični armagedon, kjer po bitki vseh bitk dosežemo zmago, duhovno prenovo, pot v novi Jeruzalem in večno življenje.

Izvirno in arhetipsko je sporočilo, da se mora človek podvreči preizkušnjam, ki jim ne sme kloniti, saj le tako doseže spoznanje in naposled zveličanje. To velja za mala in večja življenjska vprašanja.

Ko bo Kralj Matjaž kraljeval, bo kmetič lahko kmetoval! se glasi še en rek na Slovenskem.

V likuKralja Matjažatorej tudi slovenski narod hrani svoj lastni pradavni spomin in večno hrepenenje ljudstva po svobodi in pravičnosti.

Drage poslušalke, dragi poslušalci,

naj vas Kralj Matjaž in naš skupni nepremagljivi up v svobodo in pravičnost vodita skozi dan in vse življenje!

 

Nedelja, 09.03.2014

Dobro jutro vsem vam na Koroškem in povsod, kjer sprejemate te radijske valove!

V davnih časih, ko še ni bilo televizije, ne radia, ne interneta, ne časopisov, ne kina, ne knjig, so se ljudje kratkočasili, bodrili in tolažili s tem, da so si pripovedovali pravljice. In, hvala Bogu, vse do danes pravljice ohranjajo svoj čar, ne le za otroke, tudi za starejše, saj nagovarjajo arhetipske globine človeškega čustvovanja.

Ko sem bila v preteklem adventu povabljena v Pliberk na predstavitev nove knjige s koroškimi pripovedkami v nemškem jeziku, da tam preberem svoj slovenski prevod pripovedke o Kralju Matjažu, sem se vabilu rada odzvala.

Kot otrok sem pravljice kar požirala, spet in spet sem jih želela slišati in brati. Najprej slovenske, potem nemške, nordijske, arabske, afriške ali azijske.

Pravljice si pripovedujejo vsa ljudstva in narodi po svetu. Sporočajo nam, da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je ta boj bistveni del človekovega obstoja. Če pa človek pred njimi ne beži, temveč se nepričakovanim in pogosto nezasluženim težavam neomajno postavlja po robu, premaga vse ovire in na koncu zmaga.

Pravljice ne moralizirajo, marveč omogočijo sodoživljanje in občutenje sporočil na globlji ravni. V človeka vtisnejo kal moralnega sporočila, ki se umu in razumu razodene šele takrat, ko smo v realnem življenju naposled sami pred oceno tega, kaj je prav in kaj ne.

Slovenci imamo bogato izročilo pravljic in pripovedk, v katerih živi naš zgodovinski spomin in naša prastara duhovna dediščina, ki jo dajemo naprej iz roda v rod.

Gotovo poznate omenjeno pripovedko o Kralju Matjažu, zelo lepo in izpovednoslovenskopripovedko, ki v sebi nosi prvine prastarega odrešenjskega mita. Več o liku kralja Matjaža in njegovi odrešilni sporočilnosti bomo slišali jutri.

Za danes pa še vprašanje: S katero pravljico boste sebe in svoje drage osrečili danes?