Petek, 25.4.2014

Dobro jutro!

S svojim vstajenjem je Kristus prelistal novo stran v knjigi človeštva. Predstava, da bi bilo s telesno smrtjo vsega konec, je dobila nov vidik duha, ki je nad telesnim življenjem. Duhovni svet ali transcendenca, je tako dobila v krščanstvu osrednje mesto. Seveda, možnosti kako si predstavljati ta duhovni svet je več, kar nam izpričajo tudi različna verstva na svetu. Ponekod pa si ljudje čisto po svoje razlagamo duhovno dimenzijo našega življenja. Tega mogoče ne izražamo z besedami vere, ampak si za to pridobimo druge pojme, druge besede. Eden od teh primerov je zame znani logoterapevt Fiktor Frankl, ki je bil sam judovskega rodu. V nekem pogovoru za televizijo je pripovedoval zgodbo iz lastnega življenja. Pripetilo se je, ko je bil najstnik Viktor v šoli. Bilo je pri pouku biologije. Njegov učitelj, ki je bil privrženec nacionalnega socializma, je korakal po razredu in dociral. Vedno spet je ponavljal isti stavek: Življenje je oksidacijski proces, življenje je oksidacijski proces…Učitelj je torej življenje reduciral na kemični proces. Malemu Viktorju ta stavek ni dal miru in je spričo učitelja skočil iz klopi in se glasno javil k besedi z vprašanjem: Kakšen SMISEL pa ima potem naše življenje?

Ta stavek se mi zdi zanimiv iz dveh vidikov. Na eni strani se je v tem trenutku rodila logoterapija, ki v središče svoje pozornosti postavi vprašanje po smislu življenja in je tako po psihoanalizi Sigmunda Freuda in individualni psihologiji Alfreda Adlerja postala takoimenovana „Tretja dunajska šola psihoterapije“. Na drugi strani pa se je Viktor Frankl spuščal na duhovno plat našega življenja. Instinktivno je vedel, da življenja ni mogoče videti izključno iz telesnega vidika. Iskal je odgovor v duhovnem svetu, ali drugače povedano, iskal je odgovor v trancendenci. Življenje je torej VEČ kot oksidacijski proces!

 

Četrtek, 24.4.2014

Mir vam bodi!

Še naprej smo v velikonočni osmini in tako se tudi današnji evangelij posveča vstajenjskemu dogodku. Mir vam bodi! Tako je Kristus pozdravil svoje učence, ko se je prikazal sredi med njimi. Prestrašili so se. Ko jim je Kristus pokazal rane, še niso bili prepričani, šele ko je vpričo njih jedel, so verjeli.

Več dokazov je bilo potrebnih, da je med učenci končno izginil dvom in strah in sta se vrnila zaupanje in veselje. Mislim, da je zaupanje ena od bistvenih prvin verovanja. V našem človeškem dojemanju sveta, smo velikokrat pod vplivom strahu. Ta strah se v našem vsakdanu lahko prikaže na številne načine, strah pred boleznijo, pred izgubo sočloveka ali delovnega mesta, strah za bližnje, za otroke in končno strah pred smrtjo. Tu pa sedaj Kristus ponudi alternativo, in pomembno se mi zdi, da nobenega ne prisili verovati v to alternativo. Odločitev je pri slehernemu človeku. Zdi se mi, da je ta možnost svobodnega odločanja ena od pomembnih kvalitet, ki jih ponudi Kristus in s tem Nova zaveza.Ta svoboda odločanja pa hkrati poveča našo odgovornost za lastno življenje, ker se pač ne moremo več izgovarjati na Boga. Če človek to svobodo pravilno razume in živi, potem lahko v tej svobodi duhovno raste. Z duhovno rast pa je lahko bližji Kristusovemu nauku in se tako krog sklene. Želim nam vsem, da bi znali razumno živeti v svobodi!

 

Sreda, 23.4.2014

Dobro jutro!

V današnjem berilu iz apostolskih del beremo, kako sta Peter in Janez šla v tempelj. Srečala sta hromega moža, ki ju je prosil miloščine. Peter je nato rekel, da nimata ne zlata ne srebra, a ga je ozdravil v imenu Jezusa Kristusa.

Ozdravljanje hromih in slepih je nekaj, kar poznavalci Kristusovega življenja poznajo od Kristusa samega. Sedaj pa v njegovem imenu to stori Peter. Po smrti na križu in vstajenju, se je Kristus še nekajkrat prikazal, da bi ljudje dejansko verovali v njegovo vstajenje in tako tudi v njegov nauk. Kasneje se ni več prikazal, a so njegovi učenci delovali v njegovem imenu. To pomeni v primeru Petra, da je od Krisusa prejel moč in sposobnost ozdraviti hrome. Kaže, da je bilo za širjenje vere potrebno, da je bil Kristus v neki obliki še naprej prisoten. Za učence ni bilo lahko druge ljudi prepričati o nečem, kar je bilo popolnoma novo, kar se ni skladalo s tem, kar so bili ljudje navajeni slišati v zvezi s svojo vero. Prav to pa je bila ena od osnovnih nalog učencev, da prepričajo tudi druge ljudi, da bi tudi oni verovali. V tej zvezi je seveda moč ozdraviti hrome nekaj, kar nijhovo poslanstvo močno olajša. Kdo se ne bi zamislil, ko bi bil priča takemu dogotku, da mora imeti tak človek s tako močjo posebno poslanstvo in takorekoč posebno pomoč od zgoraj. In kot kaže berilo, je Peter tudi uspel, saj se konča z besedami, da sta ljudi prevzela groza in strmenje nad tem, kar se je hromemu prigodilo.

 

Torek, 22.4.2014

Dobro jutro!

Marija Magdalena se je zjokala pred praznim grobom, ker Kristusa ni bilo več. Po vstajenju je prišel odločilni trenutek, ali bo Kristus s svojim novim naukom uspel ali ne. Do smrti na križu je bil med svojimi učenci, bil je telesno prisoten, videli so ga, z njim govorili, jedli, pili, se veselili... Kristus je prišel na svet, da bi ljudje lažje verovali, ker ga imajo pred seboj, ker se znjim lahko pogovarjajo, ker je med njimi kot človek iz mesa in krvi. Od sedaj naprej pa naj bi bila Kristusov nauk in duh prisotna brez Kristusa samega. Kot v potrditev tega svojega novega nauka in v negotovosti, ali bodo njegovi učenci verovali tudi brez njegove telesne prisotnosti, se je še nekajkrat prikazal. Vedel ja za strah, dvom, zbeganost in negotovost učencev. Od njih pa je bilo odvisno ali bo s svojim naukom uspel. Saj le, če sami verujejo, lahko prinesejo nov nauk tudi drugim.

Tudi to je bistven element sleherne vere, da je treba prej ali slej izhajati brez glavnega protagonista. Ko ostanejo: novi nauk, duh in zapisana beseda, ki morajo takorekoč zadostovati.

Ta izziv, marveč verovati v nekoga, ki ga ni, je aktualen do danes. Verjetno je to tudi eden od razlogov, zakaj posebej v Evropi vera v Boga ni več tako prisotna kot nekoč, saj živimo v času, ki se usmerja še posebej po tem, kar je vidnega in otipljivega. 

 

Velikonočni ponedeljek, 21.4.2014

Dobro jutro!

Na neki sliki sta ubodobljena učenca, ki sta na poti v Emavs. Notranje razburjena nad dogodki zadnjih dni, se pogovarjata. Na poti sta sama, okolica je naslikana v popolnem miru. Ta slika je zanimiva zaradi mirnega vzdušja pokrajine, ki čaka na to, kaj se bo naprej zgodilo. Nemirna sta samo učenca, ki si iz tega, kar se je zgodilo s Kristusom, ne moreta ustvarjati prave slike.

Prvi odziv na njuno razburjenost je seveda lahko ugotovitev, da pač človeški um ne more razumeti novega položaja. Tudi ne prepoznata Kristusa takoj, šele ob lomljenju kruha, a ga prav v tem trenutku tudi izgubita izpred oči. Druga možnost pa je ta, da se jima približujemo z razumevanjem. Kdo bi mogel že kar v trenutku verjeti, da je nekdo vstal od smrti? Ne samo ona dva tudi številni drugi so verjeli v Kristusa kot odrešitelja Izraela izpod rimskega jarma. Želja, da bi premagal nasprotnike v deželi z enim samim mahom je bila prisotna. Nastavek, da nekdo svoje moči proti nasprotniku ne koristi na običajni način tako, da nasprotnika uniči, je bil nov. Novo je bilo tudi, da ne gre za telesno uničenje nasprotnika. V tej zvezi lahko vidimo pot v Emavs tudi kot pot do spoznanja, ki se je nato zgodilo ob Kristusovi prisotnosti, ob lomljenju kruha. Ne telesna moč in uničenje naj bi bilo vodilo odločanja, od sedaj naprej naj bi imel večjo težo nov duh, ki ga je živel in oznanjal Kristus in v tem duhu naj bi odslej živeli tudi mi. Tej dimenziji duha pa sta se morala oba učenca šele – v pravem pomenu besede – korak za korakom približati. In ne samo onadva tudi številni drugi. Za spoznavanje pravega duha sta pomembna potrpežljivost in zaupanje. V tem smislu smo tudi še danes na poti v Emavs, na poti spoznavanja duha in to s potrpežljivosto in v zaupnju do Vstalega. 

 

Velikonočna nedelja, 20.4.2014

Veselo Alelujo vsem poslušalkam in poslušalcem!

»Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1. Kor 15, 14), tako apostol Pavel, mojster govorjene in zapisane besede v svojem nezamenljivem, jasnem in močnem slogu. V jeziku današnjega časa bi lahko rekli, da gre pri tem stavku za »osnovno sporočilo« naše vere.

Da, prazni grob, Marija Magdalena, prva oznanjevalka Vstalega Kristusa, zbegani apostoli in  vojaki, zastopniki mogočnega Rimskega imperija, ki jih je močni sij slepil. Najožji Kristusovi sopotniki se v novem položaju niso znašli, ker se je zgodilo nekaj, česar človeški um ne more dojeti. Čeprav je trajalo kar nekaj časa, pa so končno le verovali. Sposobnost verovati v nekoga, ki ga ne vidiš, ki ga ni mogoče doumeti s čutili je gotovo posebna lastnost, ki jo premore človek.

Na začetku je bil torej prazni grob. Dve besedi, ki tako ne gresta skupaj, saj grob v katerega je bil nekdo položen, ne more biti nenadoma prazen. Tudi sam pojem »grob« povežemo v naših predstavah s koncem zemeljskega bivanja. Pri Kristusu pa vsa ta človeška razmišljanja ne veljajo več. On postavi človeško logiko na glavo in dodeli grobu novo konotacijo. Od sedaj naprej je grob prazen, ne gre za konec ampak za nov začetek,  ne za smrt ampak za novo življenje, v vstajenjskem prizoru grob ni več v temi marveč obdan s svetlobo... To je torej bistvo naše vere!

V teh dneh pa se vedno spet spomnim popotovanja po Ukrajini, se spomnim na doživljanje pravoslavne liturgije, dežele in ljudi in zaključim z željo, da bi se s pomočjo Vstalega v ukrajinski narod čim prej vrnila mir in sloga. V tem smislu naj seže ta pravoslavni velikonočni pozdrav prav tja: Khrystos Voskres! Voistynu Voskres! Kristus je vstal! Zares je vstal!