Petek, 15.12.2017

Zadnjo soboto sem bila s svojimi otroci pri božičnem sejmu na Peci. Odpeljali smo se z gondolo na goro, kjer nas je čakala prava pravljična zimska narava. Otroci ljudske šole Šmihel so se zadnje tedne pripravljali na nastop pri božičnem sejmu. Pripravili so pesmi in zgodbice. Celo doma sem ob večerih vedno spet slišala pesmi, ki so jih prepevale naše deklice.

V soboto je potem skoraj sto otrok stalo na odru, da bi nam poslušalcem olepšali začetek adventa. Lepo bi bilo, če bi ti otroški glasovi doneli še v naših srcih naprej do božiča. Kajti kaj je lepšega kot otroški glas, ki poln veselja in pričakovanja prepeva božične pesmi? Želim vam vsem, da tudi vi zaslišite kak glas, ki vas lahko posprejme skozi preostali adventni čas.

Četrtek, 14.12.2017

Letos poleti sem v okviru mojega dela pri Welthaus/Hiši sveta Krške škofije imela enkratno priložnost projektnega potovanja na Filipine. S kolegico sva si ogledali različne projekte, ki lahko delujejo, ker jih tudi mi podpiramo z darovi trikraljske akcije. 

Srečali sva mnogo zanimivih ljudi. Globok vtis mi je ostal od tega potovanja. Ljudje, ki sva jih srečali na Filipinah, pogostokrat neposredno trpijo zaradi posledic klimatskih sprememb. Število in predvsem pa intenzivnost taifunov ogroža njihova polja s pridelki, njihove hiše, njihovo vsakdanje življenje. Poleg tega sva videli tudi dele Filipin, ki so ogrožani od strupenih odpadkov, ki so jih zapustile velike tovarne pri izkopavanju surovin. Surovine izvažajo za izdelke našega vsakdanja, kot so to npr. pametni telefoni, za ljudje na Filipinah pa ostane izkoriščana in kontaminirana narava. Toda kljub vsem tem težavam se ljudje borijo za njihove pravice, za človeka vredno življenje, ki ga hočejo dati naprej tudi njihovim otrokom.

Naredilo je zelo velik vtis, da so Filipinci, ki sva jih srečali, kljub velikokrat težkemu življenju nasmejani, veseli, gostoljubni in zelo zavzeti ljudje.

Naslednje leto aprila bodo štirje gosti iz teh projektov obiskali Avstrijo in v predavanjih in pogovorih pripovedovali o njihovih vsakdanjih izzivih. Zelo se že veselim, da bomo skupno z njimi lahko pogledali čez rob našega krožnika.

Sreda, 13.12.2017

 

HVALA ZA VSAKDANJI KRUH …

 

Katarina ima rada jogurt. Katarina je stala pred hladilnikom in si hotela privoščiti jogurt. Tedaj se je spomnila, kaj jim je pripovedovala učiteljica v šoli. Govorili so o zahvalni nedelji in, da takrat pridejo ljudje skupaj posebej zato, da se Bogu zahvalijo, da imajo dovolj hrane in pijače.

Katarina iz televizijskih oddaj ve, da so na svetu dežele, kjer ljudje stradajo in tudi nimajo vode. Kadar je huda suša, na njivah ne more ničesar zrasti. Takrat ni žetve in tudi hrane ni dovolj za vse. Počasi je Katarina jedla svoj jogurt in uživala ob vsaki žlički, ki jo je dala v usta. Medtem je razmišljala: »Dragi Bog, hvala, velika hvala, da mi gre tako dobro, da lahko jem tako slastne stvari kot je tale jogurt, ki je pri nas popolnoma samoumevno v hladilniku. Večkrat se bom spomnila na to. Tvoja Katarina.«

(Iz adventnega koledarja misijonskega središča Slovenije)

Velikokrat se sploh ne zavedamo tega, kako dobro nam gre tukaj v naši domovini. Imamo dovolj za jesti in za piti, imamo gospodarstvo, ki dobro deluje in imamo mir. Moja želja bi bila, da bi vsak od nas bil hvaležen za vse te dobrote, ki jih vsak dan prejemamo v obilju. Mogoče potem tudi lažje delimo z drugimi, ki morda potrebujejo našo pomoč.

Torek, 12.12.2017

Danes odpirajo otroci vrata s številko dvanajst na adventnem koledarju. Polovica časa čakanja je mimo. Od jutri naprej bo več odprtih vrat kot zaprtih. Toda na kaj pa sploh čakamo? Česa se tako veselimo?

V današnjem času ni vedno enostavno, da se oziramo na to, kar je res veselo oznanilo božiča. Že začetek jeseni se v trgovinah lahko kupijo sladkarije za božični čas, ljudje lahko nabavijo nove okraske za božično drevo in drugo. Toda kdo se sploh še zaveda tega, zakaj praznujemo božič? Mislim, da nam posebno otroci lahko posredujejo ta božični čudež. Če vidimo, kako se veselijo tega trenutka, ko v jaslih končno najdejo novorojeno dete. Lepo bi bilo, če bi čim več ljudi imelo ta čar božičnega časa v očeh in ne bi le hiteli od trgovine do trgovine. Če bi nam uspelo, da se polni veselja, notranjega miru in z odprtim srcem napotimo skozi advent, božiču naproti, potem bi morda tudi mi v očeh imeli malo več božičnega čudeža.

Ponedeljek, 11.12.2017

Za današnjo duhovno misel sem zbrala kratko pripoved, ki jo je zapisal Božo Rustja.

Koga povabiti?

Zvečer je gospodinja zagledala na vrtu tri modre starce. Nagovorila jih je: „Vstopite in okrepčajte se pri nas, ravno imam pripravljeno večerjo.“ „ Na žalost ne moremo vstopiti vsi hkrati“, so ji odgovorili. Žena se je čudila, en starec pa ji je razložil in kazal na prvega starca: „Njemu je ime Bogastvo, drugemu starcu je ime Uspeh, jaz pa se imenujem Ljubezen. Odločiti se moraš za nekoga od nas.“ Žena je stopila v hišo k možu, da bi se zmenila z njim, koga bi povabila. Mož je hotel povabiti Bogastvo, žena pa bi raje povabila Uspeh. Hčerka je slišala, da se starša prerekata, zato je rekla: „Povabimo Ljubezen in naš dom bo napolnjen z ljubeznijo. “ Oče je poslušal nasvet hčerke in tako je hčerka poklicala Ljubezen, da naj vstopi v hišo. Ljubezen, ki je sedela v invalidskem vozičku, se je odpravila proti hiši. Sledili so ji tudi Bogastvo in Uspeh. Vsi so bili začudeni. Starci pa so odgovorili v en glas: „Ti si povabila Ljubezen. Kamor gre ona, greva tudi midva.“

 

Nedelja, 10.12.2017

 

Danes praznujemo drugo adventno nedeljo. Prižgali bomo drugo svečo na adventnem vencu. Nekateri od nas so se morda že v zgodnjih urah današnjega dne odpravili ven v mrzel in temen svet, da bi v skupnosti praznovali svitno.

V tem letnem času je luč še važnejša kot drugače. Dnevi so kratki in tudi megla nam pogostokrat še skrajša naravno luč sonca. Z umetno razsvetljavo skušamo prinesti več luči v naš vsakdan. Toda a nam s tem uspe, da luč razsveti tudi naša srca? Mislim, da ni važno koliko lučk gori na smreki, hiši ali kje drugod zunaj. Gotovo nam osvetljava razvedri vsakdan, toda da luč res razsveti srca, je treba drugih stvari. Če se kot družina srečamo okrog adventnega venca, na katerem gorita danes dve sveči, če skupno zapojemo pesem ali preberemo kakšno zgodbo, če si pripovedujemo eden drugemu, kako nam gre, kaj je bilo danes posebnega – potem ti dve lučki gotovo bolj razsvetita naša srca kot nešteto lučk, ki gori ure in ure nekje zunaj na kakšnem drevesu.